Dirka po Sloveniji v zadnjih letih doživlja neverjeten razcvet. Vse od leta 2017, ko pri organizaciji sodelujeta Slovenska turistična organizacija (STO) in televizija Eurosport, se je vidnost in pomembnost slovenske pentlje v mednarodnem merilu še okrepila. Ogromno zaslug pripada še do nedavnega prvi dami kolesarskega kluba Adria Mobil.
Mojca Novak je tik pred začetkom 29. izvedbe dirke po Sloveniji sklenila svojo dolgo in uspešno pot na mestu predsednice kolesarskega kluba Adria Mobil. Zamenjal jo je Marko Lekše, dolgoletni izvršni direktor nabave v družbi Adrii Mobil. Novak tako lahko v teh dneh uživa na zadnji dirki po Sloveniji v vlogi predsednice organizacijskega odbora dirke, a glavna navijačica novomeških kolesarjev bo ostala tudi v prihodnje.
Klubu se je leta 2003 pridružila kot članica upravnega odbora, dve leti pozneje – ob podpisu pogodbe med klubom in novim generalnim sponzorjem – pa je že postala njegova predsednica. Hitro je uveljavila strategijo, ki je temeljila na treh stebrih: vzgoji in razvoju mladih kolesarjev, organizaciji profesionalnih in rekreativnih športnih prireditev ter delu s profesionalno kolesarsko ekipo.
Strategijo je skupaj z najbližjimi sodelavci uspešno izpolnjevala. S športnega vidika vrhunec njenega predsedovanja zagotovo predstavlja preboj Primoža Rogliča med najboljše na svetu, Zasavcu je prav ona odprla vrata v svet profesionalnega kolesarstva, ko ga je kot nekdanjega smučarskega skakalca sprejela pod svoje okrilje. Organizacijsko pa največji dosežek zagotovo predstavlja vsakoletna izvedba dirke po Sloveniji, ki velja za eno najbolje organiziranih športnih prireditev pri nas. Pred začetkom 29. izvedbe smo Mojco Novak v Celju pocukali za rokav.
Po 20 letih se poslavljate od kluba in od dirke po Sloveniji. Kako to?
Drži, 20 let sem članica upravnega odbora, 18 let pa predsednica. Leta naredijo svoje, tudi meni. Življenjska daljica je daljica, ki ima svoje zakonitosti. Življenje ni premica, pač pa je daljica. Verjamem, da mi bo še veliko ostalo. Prav je, da ko narediš vse, kar znaš in zmoreš, z delom nadaljujejo drugi ljudje, ki so sestavni del moje ekipe. Zaključujem svojo poslovno oziroma delovno obdobje predvsem zaradi starosti. Čas je, da kaj naredim zase.
Vodenje puščate v dobrih rokah. Že na okrogli mizi ob 30. obletnici prve dirke ste govorili o razvoju dirke po Sloveniji. Verjetno si ob svojih začetkih niste mislili, da bo dirka postala mednarodno tako prepoznavna?
Mislim, da nihče ni vedel, na kakšno kolesarsko in organizacijsko pot stopamo. Vedno je bila želja, tudi moja, timsko delo. Poslušanje in zaupanje eden drugemu. Da če nekaj delamo, da naredimo maksimalno dobro v tistem trenutku in času, ki nam je na razpolago. To je bilo moje osebno vodilo in vodilo ljudi okrog mene. Včasih rečejo, da so eni jati iste ptice. In tudi v tej ekipi se pojavljajo podobni ljudje. Neizmerno sem hvaležna in zadovoljna, da nam je uspelo. Da smo oblikovali dobre medsebojne odnose in da je naša vrednota delo.
Pred vami je še zadnja dirka v tej vlogi, ampak če se ozrete nazaj. Kdaj je bilo najlepše in kdaj najtežje?
(premislek) Težko bi rekla, kdaj je bilo najlepše. Morda je na videz najlepše takrat, ko niti ne veš, kaj vse moraš narediti in imaš velika tveganja. In veš, da boš zmogel, posledično pa te ne bremeni teža odgovornosti. Najlepši trenutki so, ko ekipa dobro funkcionira, ko domači kolesarji v našem klubu in potem v svetu dosegajo dobre rezultate. Takrat pobožamo eden drugega in si rečemo, da smo dobro opravili svojo nalogo. Da smo bili zanje dobra odskočna deska, da so postali zmagovalci. Lepo je tudi, ko prenehajo s tekmovalnim delom in se vrnejo v klub ter postanejo sestavni del ’mašinerije’ in ekipnega delovanja na drugih področjih.
Zelo lepi trenutki so tudi, ko pride kakšen majhen otrok in kmalu po začetku tekmovanj reče: ’Zdaj mi je pa dres prav’, ker so se razvile mišice na nogah. Najtežji trenutki pa so bili takrat, ko ni bilo enostavno sestaviti stvari tako, da smo zadostili vsem pričakovanjem in opravili vse obveznosti iz preteklosti. Ko so bili klubski padci zaznani in smo si želeli urediti vse zadeve, da se ne bi nikoli več ponovilo. To so boleče izkušnje, bodisi v poslovnem smislu bodisi v športnem. Nekateri športniki so naredili kakšno neumnost, predvsem zase, a tudi za klub. Toda takšnih trenutkov je bilo zelo malo, ostali so predvsem neizmerno lepi spomini na športnike in moje klubske prijatelje.
Verjetno posebno zadovoljstvo prinaša tista nedelja v letu, ko se dirka po Sloveniji v Novem mestu uspešno konča?
Že danes čakam nedeljo okrog 16., 17. ure (smeh). Zagotovo je to odgovornost, ki jo nalaga funkcija, obenem pa jo čutim tudi sama, ker sem, kakršna sem. Težko grem iz svoje kože. Veliko je stvari – da bo športni del v redu, da bo varnostni vidik v redu. Pa vreme, novinarska sporočila, zadovoljstvo vseh … Zdravje in varnost vseh sta najbolj pomembna, tako tistih na cesti kot tistih ob njej.
Ostajate pa navijačica Adrie Mobila, dirke po Sloveniji in slovenskega kolesarstva.
Absolutno. Bila sem športnica, tako ali drugače sem vpeta v kolesarstvo. Ampak počela bom še kaj drugega: smučala, igrala tenis, jadrala. Predvsem pa veliko brala.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!