Italijanski izziv za Tadeja Pogačarja

Foto: Profimedia

Tadej Pogačar, ki bo leto 2026 tekmovalno začel prihodnjo soboto na enodnevni dirki Strade Bianche, si je za enega od velikih ciljev pomladi spet označil prvi spomenik sezone od Milana do Sanrema. Organizatorji so danes predstavili podrobnosti že 117. izvedbe La Classicissime.

Ena redkih kolesarskih dirk, ki jih Tadej Pogačar v svoji karieri še ni osvojil, bo na sporedu v soboto, 21. marca. To bo za slovenskega kolesarskega šampiona druga preizkušnja v letošnji sezoni, ki jo bo kapetan UAE Emirates odprl že naslednji teden na toskanski klasiki Strade Bianche.

Pogačar se bo z belih cest in zaključka v Sieni, kjer je slavil v letih 2022, 2024 in 2025, preselil v Lombardijo, kjer pa na zmago še čaka. Na najdaljšem spomeniku, ki letos praznuje že 117. izvedbo, je v preteklih dveh letih končal na tretjem mestu, v sezonah prej pa je zasedel 4. in 5. mesto. La Primavera zaenkrat ostaja še neosvojljiva trdnjava, saj ponuja zelo malo hribovitega terena, na katerem bi lahko storil razliko.

Vse skupaj se bo sicer začelo v mestecu Pavia, skupna dolžina pa letos znaša kar 298 kilometrov, še devet več kot lani. Prek Finale bo tradicionalno na ulici Via Roma v Sanremu, predtem pa kolesarje čaka klasičen zaključek prek klančkov Capi, Cipressa in Poggio. Vrh zadnjega leži 5,6 kilometra pred ciljno črto, med njima pa je na sporedu še tisti vratolomni spust, na katerem je leta 2022 navdušil Matej Mohorič.

Trasa Milano-Sanremo 2026:

Trasa MSR 2026. Foto: LaPresse

Foto: LaPresse

Po startu v Pavii se bodo kolesarji podali proti severu in Milanu, nato pa se bo karavana v Certosi pridružila tradicionalni trasi. Dodaten ovinek sledit skozi Rivanazzano in Salice Terme, v Tortoni pa spet na klasično in zgodovinsko pot, ki je več kot 100 let povezovala Milano in Riviero di Ponente.

Kmalu zatem se začne trasa ob obali Ligurskega morja, kjer najprej sledijo klasični klančki Capi (Mele, Cervo in Berta), vse skupaj pa se bo verjetno spet odločilo ob vzponu na Cipresso (5,6 km s povprečnim naklonom 4,1%; prvič na trasi v letu 1982) in Poggiu di Sanremu (3,7 km s povprečnim naklonom pod štirimi odstotki, a z vmesnimi odseki na osmimi). Klanec, prvič na dirki leta 1961, ponuja štiri serpentine v prvih dveh kilometrih.

Zaključek na Cipresso in Poggio. Foto: LaPresse

To je tudi zadnja priložnost za Pogačarja, da se otrese sprinterjev, a v preteklih sezonah mu to ni uspelo. Njegov samostojni pobeg je obakrat preprečil Mathieu van der Poel. Nizozemec je to lani kronal s svojo zmago, predlani pa je do uspeha pomagal ekipnemu kolegu pri Soudal Quickstepu Jasperju Philipsenu.

Lani so Emirati na Poggiu skušali z ekipnim delom streti konkurenco, a so na čelo prišli prepozno. Velik minus je, da letos zraven ne bo Ekvadorca Jhonatana Narvaeza, ki si je v padcu na dirki po Avstraliji zlomil vretence. A Pogačar je kljub temu odločen, da v svojo zbirko doda enega od še dveh manjkajočih spomenikov. Drugega bo lovil 12. aprila na kockah severnega pekla od Pariza do Roubaixa.