Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V reprezentanco je prišel naknadno in nepričakovano, a vseeno odlično opravil svojo nalogo. Po vrnitvi v domovino smo se pogovarjali z Maticem Žumrom, enim od osmih članov zmagovite zasedbe slovenske izbrane vrste, ki je v Zürichu s Tadejem Pogačarjem osvojila naslov svetovnega prvaka.
Ko je minulo sredo postalo jasno, da Matej Mohorič zaradi poškodbe dlani ne bo mogel nastopiti za slovensko reprezentanco na svetovnem prvenstvu v kolesarstvu, je bil to hud udarec za upe Tadeja Pogačarja na cestni dirki šampionata. Selektor Slovenije Uroš Murn je istočasno sporočil, da bo člana Bahrain Victoriousa zamenjal kolesar kranjske Save Matic Žumer.
26-letnik klica selektorja ni pričakoval niti po Mohoričevem padcu, zato je bila odločitev, da zasede osmo mesto v izbrani vrsti, zanj veliko presenečenje. A od odgovornosti ni bežal, v uvodu nedeljske dirke se je pogumno postavil na čelo karavane v prvem delu dirke in položil prve kamenčke v mozaik velikega slavja Tadeja Pogačarja. Ob vrnitvi v Slovenijo je misli po mavričnem koncu tedna strnil za Sportklub.
Za vami je pester teden. Kako ste ga doživeli?
Začelo se je minuli torek, ko sem doma zajtrkoval. Nisem razmišljal, da je opcija, da grem. V sredo, ko se je to potrdilo, pa je bilo treba veliko na hitro urediti. Spakirati, pripraviti stvari in kolesa. V četrtek zjutraj smo leteli v Zürich. Tam pa je šlo samo še navzgor. Nepredstavljivo je bilo.
Kako ste sploh izvedeli, da boste del ekipe?
V torek me je najprej poklical Marko Kump, športni direktor Adrie Mobil. On mi je povedal, da obstaja možnost, da grem v Zürich kot zamenjava za Mateja Mohoriča. Kmalu potem me je poklical selektor Uroš Murn, ki mi je pojasnil, kako in kaj. V torek zvečer naj bi bilo potrjeno, ali grem zraven ali ne. Šele v sredo okoli poldneva je bilo stoodstotno potrjeno.
Ste o tej možnosti razmišljali že slaba dva tedna nazaj, ko je prišla informacija o padcu in poškodbi Mohoriča?
Ne, sploh nisem pomislil na to. Zato je bilo res veliko presenečenje.
Koliko ste ob odhodu čutili pritiska? Vemo, s kakšnim ciljem je šla reprezentanca v Švico – in ga tudi izpolnila.
Zanimivo je, da tovrstnega pritiska zares nisem čutil. Imel sem le eno željo: da vsaj malo pomagam. Čeprav je bilo vse nenadejano in iz danes na jutri. A takšne priložnosti so zelo zelo redke, morda celo ena sama. Zato res nisem želel iti samo na izlet. Mislim, da je kar uspelo.
Ravno to, v prvem delu ste opravili, kar ste morali.
Z Luko Mezgecem sva bila na začetku na ravnini v ospredju, narekovala sva tempo. Odločil sem se, da še njega malce privarčujem, saj vem, da je na tehničnih delih kroga – na ovinkih in spustih – precej boljši od mene in ima tudi več izkušenj. Zato sem več naredil tam, kjer še ni bilo tako napeto in veliko bojev za položaje. Tudi to se je izšlo.
Del mavrične majice je tudi vaš. Kako ste videli Pogačarjev napad, ste odstopili že prej?
Ja, ravno pred tem sem prišel na avtobus, kjer smo dirko spremljali na televiziji. Takrat sem bil edinkrat res živčen ob gledanju Tadeja. Nisem bil prepričan, če je bila ta poteza prava. Bilo je tudi nekaj sreče z Janom Tratnikom, da ga je na lastno pest počakal in mu pomagal nekaj zelo pomembnih kilometrov. V nadaljevanju Tadejeva prednost nikoli ni bila večja kot minuto, a smo na koncu vse to pozabili.
Ko je prišel v cilj, ste ga tam ob izbruhu čustev počakali z ekipnimi kolegi.
Skoraj smo zamudili (smeh). Pet minut pred njegovim prihodom smo se odločili, da ga počakamo v cilju in ne na avtobusu. Morali smo se prebiti mimo množice navijačev in nešteto ograj. Tako da smo ga ravno ujeli. Vsi smo bili veseli, vključno z njim. Res je bilo super.
Dejali ste, kako ga je Tratnik počakal. Koliko težje je dirkati brez radijske povezave?
Na večini dirk, ki jih sam vozim, ni radijskih povezav. Tukaj pa sem imel željo, da bi bila, ampak jih pač ni. To naredi dirko še bolj pestro. Nadzorovana je bila dobrih 100 kilometrov, potem pa ne več zares.
Ste si z ekipo dali kaj duška ob tem zgodovinskem uspehu?
Proslavili smo, ampak v mejah normale, saj imajo nekateri kolesarji že ta teden dirke.
Kaj pa vas čaka v tem tednu in do konca sezone?
Malo že treniram. Naslednji konec tedna me čaka dirka po Srbiji, nekaj počitka in priprave na naslednjo sezono.
Ko potegnete črto, kakšna je bila švicarska izkušnja ob svetovnem prvaku in ostalih asih?
Tega nikoli ne bom pozabil. Super je bilo dirkati, tudi ob takšni množici navijačev. Sploh čez tiste klance, kjer se jih je nabralo največ. Upam, da ni bila zadnja takšna priložnost.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje