Legendarni Belgijec o sodobnem kolesarstvu: Kar na bruhanje mi gre

Foto: Profimedia

Napoved, da bo Tadej Pogačar prvič nastopil na znameniti klasiki Pariz–Roubaix, je v kolesarskem svetu sprožila val navdušenja. Toda ne vsi gledajo na to s takšnim zanosom, Belgijec Roger De Vlaeminck, ima precej bolj kritičen pogled.

“Vse to je povsem običajno, ne razumem te norije,« je za Sporzo povedal 77-letni De Vlaeminck, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja štirikrat zmagal na Pariz–Roubaix. Po njegovem mnenju evforija, ki spremlja Pogačarjev prihod na “severni pekel”, razkriva vse, kar je narobe s sodobnim kolesarstvom.

Presenetilo ga je, da je slovenski šampion v pripravi na Roubaix izpustil pomembni dirki E3 Saxo Classic in Gent–Wevelgem: “Mi smo nekoč vozili vse. Letno sem nastopil na 120 dirkah, od tega na 15 ciklokrosih in celo nekaj šestdnevnih dirkah. Tirreno–Adriatico sem osvojil šestkrat, Milano–Sanremo trikrat. Danes pa? Se bojijo izgorevanja? Sem jaz izgorel?”

De Vlaeminck opozarja, da imajo današnji kolesarji precej lažje pogoje, a se pogosto pritožujejo nad preobremenjenostjo: “Zaslužijo ogromno, a pravijo, da je preveč. Mathieu van der Poel je zmagal Milano–Sanremo, a bil je 250 kilometrov v ozadju glavnine. Ganna je trikrat odpadel in se vračal, ker so drugi upočasnili. V mojih časih je bilo deset Italijanov pri vrhu – danes je eden. In še ta ni superjunak.”

Dodaja, da kolesarji danes pogosto nimajo nadzora nad lastnim urnikom: “Odločitve sprejemajo šefi, ne tekmovalci. 512 zmag, kolikor sem jih osvojil jaz – danes to ne gre več? Zakaj pa ne? Seveda ne, če dirkaš samo 400-krat. Tudi mi smo si lepo zaslužili kruh, a morali smo veliko več dirkati. Včasih mi gre od vsega skupaj kar na bruhanje.”

Velja sicer omeniti, da Belgijec kar devetkrat ni uspel zaključiti tritedenske dirke. Na dirki po Franciji je odstopil v letih 1969-1971, na dirki po Italiji 1976-1979 in 1984), na dirki po Španiji pa je odstopil leta 1984. Po podatkih ProCyclingStats pa je v svoji karieri slavil 162-krat.

Primerjave med Pogačarjem in Eddyjem Merckxom so v zadnjih letih postale stalnica. A De Vlaeminck, ki je z Merckxom pogosto delil cesto, pravi jasno: “Tadej ima srečo, da ni tekmoval proti Eddyju. Vem, kako hitro je bil sposoben voziti. Pogosto sem se peljal za njim – z rahlim strahom.”