Pred iztekom zanj nadvse uspešnega leta smo se pogovarjali s starši Tadeja Pogačarja, najuspešnejšega slovenskega kolesarja, ki je bil izbran za športnika Slovenije in in osvojil Vélo d'Or, prestižno nagrado zlato kolo, ki jo prejme najuspešnejši 'biciklist' na svetu v posameznem koledarskem letu. Pogovor z Marjeto in Mirkom Pogačar ni razočaral, razgovorila se je predvsem mati, kar niti ne čudi, saj je po poklicu učiteljica francoskega jezika.

Novo priznanje za Pogačarjevo izjemno sezono 2021

Kolesarstvo

18. Dec 2021 0

Kolesarstvo

18. Dec 2021 0

Pogačarju rumena majica pomeni več od olimpijskega brona

Kolesarstvo

15. Dec 2021 3

Kolesarstvo

15. Dec 2021 3

Starša dvakratnega zaporednega zmagovalca Dirke po Franciji in dobitnika olimpijskega brona v Tokiu sta za Sportklub priprla vrata družinskega življenja.

Spregovorila sta o vrednotah, ki sta jih želela vcepiti Tadeju, vse od njegovega otroštva. Povedala sta, kdaj sta se za svojega otroka najbolj ustrašila, pa govorila o tem, koliko se sploh slišita s sinom med nastopi, ne manjka pa niti kakšnih bolj sproščenih podatkov, kot to, česa “Tamau Pogi” ne mara jesti, katere družabne igre se igrajo, ko sine pride domov, ter kdaj sta starša prvič začutila, da je Tadej izjemno talentiran otrok.

Za začetek nam zaupajta, kako to, da vajin sin še ne obvlada francoskega jezika, kljub temu, da je mama učiteljica francoščine? Drži tisti rek, da je kovačeva kobila zmeraj bosa.
Marjeta: Družinska dinamika je bila s štirimi otroki kar pestra. Delali smo hišo, stalno je bilo treba nekaj postoriti, tako da za to ni bilo časa. Bolj je bil v ospredju šport, gibanje, za učenje jezika je zmanjkalo časa.

Mirko: Vesel sem, da je bila Meti najprej žena in mati, ne pa učiteljica domačih otrok.

Kdaj ste se v Tadejevi karieri najbolj ustrašili?
Marjeta: Res sem se ustrašila, ko je na neki dirki, mislim, da je bil Tour de l’Avenir, na enem od ovinkov na pobegu med spustom narobe zavrl. Odneslo ga je v travo, med skale, celo neke žice so bile na tistem pašniku. Tedaj sem se res ustrašila, ampak se je lepo rešil.

Se vam torej zdi, da se zna dobro reševati iz kočljivih situacij?

Mirko: Tega ga nisem naučil jaz, nikoli nisem kolesaril. Motorično sposoben je bil Tadej že od malega. Z vsako stvarjo se je hotel ukvarjati. Zelo gibljiv je bil.

Kdaj pa ste, recimo, opazili, da je nekaj posebnega, predvsem kar se tiče gibalnih sposobnosti ?
Marjeta: Hoditi se je naučil pri enajstih mesecih. Ko je bil star manj kot dve leti, je na nekem pikniku z žogo iz bližine ciljal nekega gospoda in ga vedno zadel. Opazila sem, kako spreten in vztrajen je. Zadal si je cilj in ga tudi dosegel. Spomnim se, da sem takrat njegovim gibalnim sposobnostim prvič začela posvečati nekaj več pozornosti.

Se spomnite, koliko je bil star, ko je dobil prvo kolo in kdaj je začel voziti?

Marjeta: Prvo kolo je bilo še s koleščki, o nekem ekstremu ne moremo govoriti. Menim, da se dandanes otroci hitreje priučijo vožnje, ker imajo tako imenovane ‘poganjavčke’, zato hitreje ujamejo ravnotežje.

Kaj so bila vaša starševska sporočila? Katere vrednote ste mu skušali predati?
Mirko: Predvsem sem mu želel predati spoštljivost do vseh, najprej do sotekmovalcev, okolice, staršev, starejših ter poštenost. Mislim, da mi je to uspelo.

V rivalstvu Primož Roglič – Tadej Pogačar za zdaj še nismo videli nekih “boksarskih rokavic”. Se vam zdi, da bo tako ostalo do konca njunih karier? Bo zmeraj vladal “fair play”?

Marjeta: Glede na to, kar je Tadej pokazal do zdaj, je ‘fair play’ njegova kar močna točka. Mediji lahko delijo ali združujejo. Prizadevati bi si morali za to, da se delitev ne bo povečevala, ampak zmanjševala. Naslovi člankov so včasih res takšni, da se vprašaš, kaj se je zgodilo. A na koncu ugotoviš, da se ni nič.

Mirko: V Sloveniji je že kar navada, da vključujemo rivalstvo in nevoščljivost. Na prireditvi Športnik leta se mi je vprašanje Rogličevemu očetu glede rivalstva med družinama zdelo neprimerno. Naslovi so prepogosto bombastični, v slogu ‘Kaj je naredil Roglič Pogačarju?’ Mislim, da to ni primeren naslov za športne teme. Nehajmo s tem.

Koliko se kaj slišita s sinom, ko potekajo tekmovanja?
Marjeta: Slišimo se po telefonu. Morda enkrat na teden. Če je na dirki, še to ne. Pustimo ga pri miru.

Mirko: Po dirki pa se pripravlja že na naslednjo. Napišemo mu SMS, mu čestitamo, več pa se pogovorimo, ko je doma.

Francozi so si samo še podajali kljuko

Starša najboljšega kolesarja na svetu sta priznala, da je prišel trenutek, ko jima je pozornost medijev začela presedati. Mati Marjeta je dejala, da jih je francoski časnik L’Equipe obiskal na domu v Komendi. “K nam domov so že prišli tudi tuji, francoski novinarji. Treba je biti kar strikten. Nimam časa, da bi se z njimi pogovarjala kar eno uro. Sčasoma smo se naučili, da novinarjev ne spustimo več v hišo, ampak se dobimo nekje drugje,” pove mati.

“Prišlo je do te točke, da so si medijske ekipe že skorajda podajale kljuko,” pove oče Mirko. Če ne bi kdaj znala reči “ne”, bi imeli lahko intervju doma skoraj vsak dan, še povesta. Če ni šlo drugače, je bil zraven menedžer ali nekdo, ki jim pove, kdaj je njihov čas potekel.

Morda vesta, kolikšen utrip srca ima Tadej v mirovanju? Za vrhunske kolesarje je kar znano, da jim zna pasti na okoli 30.
Marjeta: Ne verjamem, da je pri Tadeju tako nizko.

Saj, če smo že ravno pri tej temi. Znan je tragičen primer Marca Pantanija. Vaju je kdaj kaj strah, da bi bilo srce vajinega sina ob tako hudih športnih naporih morda preobremenjeno?

Marjeta: Dokler ni nedovoljenih substanc, poživil in nevarnih praks, naju ni. Včasih je bilo tega več, zato je lažje prišlo do smrtnih izidov.
Mirko: Da, takrat je bilo tega najbrž kar precej.

Kaj pa je Tadejevo najljubše legalno “poživilo”? Kaj mu recimo najraje skuhate?

Marjeta: Ker mora paziti na prehrano, ga najraje vprašam, česa naj ne skuham. Navadno reče, da ne krompirja. Zadnjič je rekel tudi, da ne bi jedel rib. Uprle so se mu, ker jih je imel na nekih pripravah na jedilniku vsak dan. Najraje skuham kaj takega, za kar vem, da drugje ne more dobiti. Tudi domačo hrano, denimo žgance, zelje, pečenico in krvavico, čeprav se na tovrstnem skupnem kosilu dobimo malokrat.

Glede na to, da ga najbolje poznate, ste verjetno seznanjeni tudi z njegovimi najglobljimi občutki in željami. Vam je morda zaupal, kaj bi si v prihajajočem letu želel še doseči, kar mu do zdaj še ni uspelo?
Marjeta: Mislim, da je njegov cilj dati od sebe maksimum, doseči limite, iti čez svoje meje. V športu nikdar ne veš, kako dobri so drugi. Boš tedaj, ko premagaš sebe, premagal tudi druge? V nekaterih drugih športih je relevantna primerjava čas, v kolesarstvu zaradi specifičnega spleta okoliščin tega ni.

Kako pa ga skušata pomiriti, kadar je vznemirjen?

Mirko: Deluje precej ‘flegmatično’, na zunaj nikdar ne pokaže, da je živčen.

Pa sta ga v zadnjem času sploh kdaj videla, da je bil jezen ali izrazito žalosten?
Marjeta: Jezen je, ko ga doma sprašujemo nekaj, kar bi moral že vedeti, na primer. Ali kadar se odpravlja na trening, dirko in še kdo hoče kaj od njega. Takrat želi imeti mir. Sicer je zelo umirjen. Tudi v komunikaciji z novinarji ali drugimi ljudmi ima neko spoštljivo držo. Četudi mu gredo vprašanja kdaj na živce, zna zatreti naveličanost, utrujenost in deluje korektno.

Zadeve takole opazujemo s strani, pa se človek težko znebi občutka vaše želje, da ne bi bilo blišča, pompa in pozornosti novinarjev. Ali kdaj sanjarite o tem, da bi bili čisto običajna družina?
Marjeta:  Doma smo povsem normalna družina. Pravzaprav se sploh ne pogovarjamo o kolesarstvu. Ne vem, bom dala čisto banalen primer: Debata teče o tem, kako je potrebno na steno obesiti sliko, kako kaj skuhati, kako se je nekomu od nas zgodila kakšna neumnost.

Kaj je Tadejev hobi? Kaj ga navduši, poleg treninga? Morda zbira znamke, lovi ribe ali kaj podobnega?
Marjeta: Dokler smo imeli doma monocikel, se je rad usedel nanj in se odpeljal naokoli. Ko je preživljal še veliko več časa doma, smo radi vrgli karte. Tarok, remi ali enko. Tadej je imel najraje tarok.

Ste si kdaj želeli, da bi vas novinarji kaj vprašali, pa vas nismo?
Marjeta: Zdaj se težko spomnim, bi se pa rada navezala na eno od prejšnjih vprašanj o tem, kako Tadeja skušava pomiriti. Toliko starega otroka lahko pomiriš tako, da se z njim pogovoriš, mu pokažeš, da mu stojiš ob strani, da ga razumeš, poskušaš iskati rešitve, kako predelati kakšno krivico, ki se je zgodila. Kot starša čutiva, da moraš biti ponosen na vse otroke, ker so uspešni vsak po svoje. Tudi če niso tako zelo kot Tadej. To je včasih kar izziv. Tudi otroci se včasih čutijo manj vredne, zapostavljene, kar ni prav. Tudi pri nas smo se že soočili s tem. To je življenje. Nismo idealni.