Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Tadej Pogačar je znova zmagovalec dirke po Franciji. Besede, ki smo si jih ob začetku letošnjega Toura vsi želeli napisati, vsi smo se k njim nagibali, zdaj pa so tudi uradno postale realnost. Z dvojčkom Giro-Tour pa se je še dodatno zapisal v kolesarsko zgodovino.
Ko je Tadej Pogačar konec maja v velikem slogu in z gromozansko razliko prvič v karieri v zrak dvignil pokal brez meja, ki ga prejme zmagovalec Gira, se je njegova pozornost v trenutku obrnila k drugemu velikemu cilju letošnje sezone: dirki po Franciji.
Sveti gral kolesarstva, dirka vseh dirk, s katero je imel neporavnane račune. Po dramatični in nepričakovani zmagi leta 2020 ter skorajda prelahkem slavju leto pozneje je v sezonah 2022 in 2023 naletel na premočnega tekmeca. Jonas Vingegaard je do popolnosti izpolnil dolgoletni načrt in sanje nekdanje Jumbo-Visme ter obenem pokvaril ne le sanje Pogačarja, temveč tudi zdaj že bivšega moštvenega kolega Primoža Rogliča.
Toda Pogačar je bil odločen, da nov dvoboj z Dancem dobi in v seštevku skupnih zmag na Touru on postane tisti, ki bo vsaj leto dni ostal v vodstvu (3:2). Veliko je bilo ugank, če je bilo ravnanje do francoskega poletja pravilno. Res lahko z Girom v nogah osvoji še rumeno majico? Je za kolesarja, ki tako obožuje dirkanje in zmagovanje, res primerno, da v začetku sezone nastopa tako malo?
Odgovor je zdaj jasen in na dlani. Načrt novega trenerja Javierja Sole, ki v tej enačbi predstavlja pomembnejšo spremenljivko, kot se morda zdi na prvi pogled, je bil do potankosti pravilen, nato pa tudi v praksi popolno izveden. Dileme, ali naj Pogačar načetega Vingegaarda na Touru skuša streti v prvem ali zadnjem tednu, je 25-letnik zatrl kar sam. Praktično vedno, ko se je ponudila priložnost, je skočil. Na svojo stran je pridobil še tiste navijače tega športa, ki do zdaj niso vzklikali zanj. In pokazal, da je daleč najmočnejši na 111. izvedbi francoske pentlje. Ter bil v Nici – prvič v zgodovini ne v Parizu – zasluženo okronan za končnega nosilca rumene majice.
Če je do prvih dveh zmag na Touru prišel predvsem zaradi individualne kakovosti, v prejšnjih dveh izvedbah pa je bila Jumbo-Visma moštveno močnejša od UAE Emirates, je imel Pogačar tokrat ob sebi še najboljšo ekipo. Ne samo Adam Yates in Joao Almeida, tudi ostala peterica pomočnikov (morda je izjema le Juan Ayuso, ki je zaradi koronavirusa dirko predčasno zapustil, predtem pa tudi malce soliral), je kolesarju s Klanca pri Komendi nudila izjemno podporo. Pa ne samo na kolesu, kot je zdaj že tradicija, je odlično vzdušje vladalo tudi na avtobusu, večerjah in sobah emiratov.
A v zaključkih klancev odločajo noge kapetanov in te je imel Pogačar ves čas najmočnejše. Od začetka v Firencah do konca v Nici. Nesrečni Roglič in Remco Evenepoel sta s svojo udeležbo obljubljala velik četveroboj, ga na trenutke tudi ponudila, a bila sta vendarle korak predaleč zadaj. Po neverjetnem okrevanju po brutalnih poškodbah, ki kar kliče po dvomih o dejanskem zdravstvenem stanju po padcu v Baskiji, pa je Tour na koncu zaznamoval že tako znani dvoboj Vingegaard-Pogačar.
In po dveh letih bolečih porazov je spet pripadel Slovencu. Na njemu lasten način. Način, zaradi katerega ljudje gledajo in spremljajo kolesarstvo. In zaradi katerega to počnejo tudi tisti, ki ga pred tem niso. Ko bi moral varčevati z močmi, doda še en skok in se otrese konkurence. Ko sam obljublja obrambno vožnjo, pa potem napade in se sprašuje, zakaj je to storil. Ko osvaja etapne zmage, ko jih niti sam ne pričakuje. In čeprav nekateri v povezavi s tem omenjajo celo aroganco.
A zato je Tadej Pogačar tako zelo priljubljen. Zato pa je tudi tako dolgo že najboljši kolesar na svetu. Naj traja čim dlje!
Mnenje avtorja komentarja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!