Petkratni slovenski prvak v kronometru, s čimer je še vedno na vrhu tega seštevka, Gregor Gazvoda je pred novim, verjetno kar največjim kariernim izzivom. Po šestih letih delovanja v kontinentalni ekipi na Tirolskem se seli k Red Bull Bori Hansgrohe, kjer bo bdel nad razvojem kolesarjev do 23 let. V družbo Primoža Rogliča pri rdečih bikih ga je zvabil nihče drug kot ustanovitelj ekipe Ralph Denk, mi pa smo Gazvodo povabili v goste Sportklubovega nedeljskega intervjuja.

Ko je gigant energijskih pijač Red Bull konec junija, tik pred začetkom dirke po Franciji, tudi uradno prevzel večinski lastniški delež pri ekipi Bora Hansgrohe, je dal ustanovitelj in šef moštva Ralph Denk jasno vedeti, da bodo rdeči biki pomemben delež pozornosti namenili tudi ustanovitvi razvojne ekipe do 23 let.

Rogličev podmladek pod slovensko taktirko

Kolesarstvo

21. Okt 2024 0

Kolesarstvo

21. Okt 2024 0

Primož Roglič in Lora Roglič Klinc: Tudi v življenju ne gre le navzgor

Kolesarstvo

27. Okt 2024 9

Kolesarstvo

27. Okt 2024 9

Rogličevo ekipo okrepil nadarjeni Belgijec

Kolesarstvo

29. Nov 2024 1

Kolesarstvo

29. Nov 2024 1

To obljubo so družno tudi držali, konec oktobra je postalo jasno, da bo zasedbo pod imenom Red Bull Bora Hansgrohe Rookies vodil Slovenec Gregor Gazvoda. Nekdanji kolesar, ki je svojo športno začel pri Perutnini Ptuj, končal pa pred šestimi leti pri Adrii Mobil, je vrhunec doživel leta 2012, ko je v dresu francoskega AG2R La Mondiale dirkal v svetovni seriji.

Danes 43-letni Mariborčan, ki z družino (ima sina in hčerko) živi v Trbovljah, je s kolesarstvom ostal povezan tudi po zaključku kariere, v kateri je sicer kar petkrat postal državni prvak v kronometru. Pot ga je vodila v Avstrijo, natančneje h klubu Tirol, kjer je bil zadnjih šest let športni direktor tamkajšnjega moštva. Potem pa je poklical stari znanec Denk in ponudbe Red Bulla ni mogel zavrniti.

Zakaj je bil prestop k rdečim bikom nadaljevanje naravnega procesa? Kako to, da je Gazvoda v stik s Primožem Rogličem sploh prvič prišel šele pred kratkim? Kaj Štajerca čaka pri RBBH Rookies in kakšni so cilji mladinske ekipe? Seveda pa se nismo mogli izogniti niti izjemni sezoni Tadeja Pogačarja in napovedi, če je ta (ne)ponovljiva.

Gregor, svojo kolesarsko pot ste zaključili leta 2018, pri 37 letih. Na kaj imate najlepše spomine, na kateri rezultat ste najbolj ponosni?

Težko bi izvzel samo en osamljen trenutek ali eno samo stvar. Mogoče to, da sem skozi vso kariero ostal samemu sebi.

Bili ste odličen kronometrist, kar petkratni državni prvak. Je bil kakšen poseben razlog, da ste bili v tej disciplini tako dobri?

Ne, v resnici se razen nekaj začetnih let v kategoriji do 23 let nisem posebej ukvarjal s kronometrom, tudi konkurenčna oprema je vedno predstavljala precejšen problem. Tako da so mi verjetno telesne predispozicije omogočale, da sem bil na kronometrih relativno uspešen. Za tiste čase. Pa ne samo na državnih prvenstvih, tudi drugače. Že v prvi sezoni do 23 let sem zmagal na kronometru na Nizozemskem (Olympia’s Tour, op. p.), pa potem v francoskih Ardenih. Na kronometrih sem bil vedno precej konkurenčen, razen če sem bil bolan ali povsem izven forme.

Naš tokratni sogovornik sicer prihaja iz športne družine. Njegov oče je namreč danes 75-letni Jože Gazvoda, nekdanji jugoslovanski reprezentant v alpskem smučanju. Med drugim je nastopil tudi na olimpijskih igrah 1968. Po končani karieri je presedlal v trenerske vode. Največji pečat je pustil kot neomajni trener moške ekipe za hitri disciplini. Po njegovi zaslugi so do prvih točk v najhitrejši disciplini prišli Aleš Brezavšček, Peter Pen in pozneje tudi prvi slovenski smukaški zmagovalec Andrej Jerman.

Po koncu kariere si številni športniki vzamejo kakšno leto premora, pri vas pa tega ni bilo. Leta 2019, torej v sezoni po upokojitvi, ste že postali športni direktor pri kontinentalni ekipi KTM Tirol.

Res je, oktobra 2018 sem odpeljal svojo zadnjo dirko, naslednji februar pa sem bil že v vlogi športnega direktorja na dirki po Antaliji v Turčiji. To sicer ni bilo v mojem načrtu, hotel sem se za nekaj časa odpočiti od kolesarstva. A ponudila se je priložnost, ki sem se jo takrat odločil sprejeti. In moram reči, da mi ni žal, saj smo v zadnjih šestih letih s Tirolom spisali uspešno zgodbo.

Kako ste doživeli to šestletno obdobje, kaj vas je prepričalo, da ste toliko časa ostali pri isti ekipi?

Ustanovitelja oziroma lastnika ekipe Thomasa Puppa sem poznal že od prej. Bila sva v stiku, eno leto je bilo kar blizu, da bi še kot kolesar dirkal za Tirol. Že takrat sva se z dobro ujela in podobno razmišljala. Tudi mene je presenetilo, da se je Pupp po koncu moje kariere tako hitro spomnil name. Sva pa preprosto dobro sodelovala, saj sva strmela k istim ciljem. Thomas je eden pionirjev tega, da se v običajni kontinentalni ekipi pozornost preusmeri v razvoj mladih talentov. To je bil prvi pogoj, da smo lahko uspešno sodelovali.

Pri ekipi je kolesaril Slovenec Matevž Govekar pa tudi Nemec Florian Lipowitz, na letošnji Vuelti odkritje ekipe Red Bulla. Še kakšno ime, ki bi ga izpostavili?

Bilo je več kot deset kolesarjev, ki so uspeli v teh šestih letih podpisati profesionalno pogodbo. Tu so še Georg Zimmermann, Patrick Gamper, Felix Engelhardt, Georg Steinhauser, trije italijanski kolesarji … Tako da jih je šlo v zadnjih letih kar nekaj čez to tirolsko šolo.

Ekipa KTM Tirol tekmuje na kontinentalni ravni, tako kot slovenske ekipe Adria Mobil, Sava Kranj in Ljubljana Gusto. So pogoji dela v Avstriji podobni, boljši ali slabši?

Ne bi rekel, da je bilo sredstev na Tirolskem več. Slovenske ekipe sam načeloma slabo poznam. Odkar sem bil pri Adrii Mobil v zaključku kariere, je preteklo že nekaj vode. A se o moji izkušnji lahko pogovarjamo zgolj v superlativih. Tako glede organizacije ekipe kot pogojev za kolesarja. Nimam točnega vpogleda, niti se nisem zanimal za to, ampak rekel bi, da so slovenske ekipe dobro preskrbljene. Na tej ravni so si ekipe med seboj zelo podobne.

Omenila sva Lipowitza, člana Red Bulla. Prav z rdečimi biki se povezuje tudi vaša naslednja zgodba. Skupaj s Cesarejem Benedettijem in Špancem Pellom Olaberrio boste vodili ekipo Red Bull Bora Hansgrohe Rookies, razvojno ekipo do 23 let. Kako je prišlo do prvega stika, kako so se spomnili na vas?

Moje sodelovanje z ekipo Ralpha Denka se je začelo že tri, štiri leta nazaj, ko je prišlo do dogovora, da Tirol neformalno sodeluje z ekipo Bore. Ves čas so že imeli mladinsko ekipo do 19 let z imenom Grenke – Auto Eder, potem pa je bila do moštva svetovne serije ‘luknja’. Do zdaj so jo pri Bori krpali tako, da so poglobljeno sodelovali s tremi neodvisnimi kontinentalnimi ekipami, ena od njih je bila Tirol.

Letos pa so se pri Bori po prihodu Red Bulla odločili ustanoviti lastno razvojno ekipo. Pri Tirolu so moj odhod razumeli, češ da gre za naraven proces, tako da me niso ovirali. Tako da zdaj že nekaj mesecev ustanavljamo to ekipo.

Kakšne bodo vaše naloge pri RBBH Rookies in koliko je še sodelavcev?

Sam bom na položaju menedžerja razvojnega dela, skupno torej obeh ekip do 19 in do 23 let. Zraven sta še dva športna direktorja Benedetti in Olaberria, ki ste ju že omenili. Pa še štirje fizioterapevti, dva nutricionista, štirje mehaniki … Kar veliko ljudi je vpetih v cel projekt, saj je želja Ralpha Denka že ves čas, da v lastnih strukturah vzgoji naslednjega zmagovalca dirke po Franciji. To je naš dolgoročni cilj, a se delo z naslednjo sezono šele zares začenja.

Razvojna ekipa je tesno povezana z ekipo v svetovni seriji, nekje do 80 odstotkov njihovega programa bomo izvedli tudi v ekipi do 23 let. Pa ne programa dirk, pač pa vsega ostalega. Tako da gre cel Red Bullov pogon – ekipa do 19 let, ekipa do 23 let in glavna ekipa – skupaj na priprave zdaj decembra na Mallorco in potem še januarja na glavne priprave.

Sam bom poleg že omenjene vloge menedžerja tudi v vlogi športnega direktorja skupaj z Benedettijem in Olaberrio prav tako na dirkah vseh treh kategorij.

Ste se ob ponujeni priložnosti iz Red Bulla pogovarjali tudi s Primožem Rogličem, ki je zadnje leto član rdečih bikov?

Ne, nisva govorila. Do prvih spoznavnih priprav nisem imel z njim nobenega stika, saj je vse skupaj potekalo povsem neodvisno od njega. Ko sem se sam začel pogovarjati z Ralphom, se je zdelo še povsem nemogoče, da bi Primož kadarkoli zapustil Vismo (smeh).

Sta zdaj z njim ali Janom Tratnikom, ki tudi prihaja v ekipo, kaj več v stiku? Oba sta večkrat poudarila, da je vedno dobrodošlo, če še kdo v moštvu govori slovensko.

Saj to je povsem normalno. Vsi, ki preživimo toliko časa od doma in na poti, nam domača, slovenska beseda prijetno dene. V Red Bullu je po novem zraven tudi Marko Hladnik, že pet let zelo uspešno svoje delo opravlja Žiga Slak. Nas je kar nekaj Slovencev, mislim, da nikomur ne bo težko najti slovenščine (smeh).

Red Bull je v kolesarski svet, podobno kot v ostale športe, vstopil z visokimi ambicijami. Ste to v tem času, odkar ste zraven, začutili?

Ja, seveda. To ni nobena skrivnost. Vsem, ki smo del tega projekta, nam je lahko v čast, da imamo podporo podjetja, kot je Red Bull. Vemo, da v vsak svoj projekt vstopa z dolgoročnimi in visokimi cilji. Ne samo na kolesarje, na vse vpletene to deluje zelo motivacijsko.

In verjetno se to pozna tudi pri pogojih dela, da so najboljši, kar so lahko?

To težko komentiram, saj ne poznam pogojev pri drugih ekipah. Počnemo pa vse, kar je v naših močeh, da bi vsak kolesar v ekipi dosegel svoje sanje in želje.

Omenjali ste besede Ralpha Denka, da si želi zmagovalca Toura, ki je bil vzgojen v njegovi ekipi. Vam je to poleg motivacije tudi pritisk?

Ne, na to ne gledam tako. Ne čutim pritiska. Zame je to bolj izziv. Kot sem že dejal, mi je v čast, da sem lahko te del zgodbe in uživam zaupanje, ki so mi ga izkazali. Čas bo pokazal, če delamo dobro ali ne.

Kako pomembna se vam na dolgi rok zdi Rogličeva zmaga na Vuelti že v prvi sezoni pridružitve Red Bulla?

Težko je to ovrednotiti. Vuelta je grandtour, kolesarske ekipe za to delajo cele sezone. Včasih imam v Sloveniji občutek, da Giro ali Vuelto mogoče malo podcenjujemo. V tujini je manj razlike med Tourom in preostalima tritedenskima dirkama. Primož se je po padcu na Touru odzval tako, kot smo od njega že navajeni. Šel je na Vuelto in zmagal. Ni veliko za dodati.

Posledice Red Bullovega vstopa, ki je 51-odstotni lastnik ekipe, se bodo bolj poznale v naslednji sezoni. Letos je od dirke po Franciji šlo bolj kot ne za to, da je bil prisoten na dresih, ni pa bil še tako vpleten v delovanje ekipe. Zdaj se to spreminja tako v smislu struktur, sredstev, testiranj …

Torej trening centri, več ljudi in podobno …

Točno to. Na voljo nam je vsa infrastruktura, ki jo Red Bull premore in jo že zdaj nudi več kot 800 športnikov, s katerimi sodelujejo. To bo zagotovo pokazalo pozitivne učinke v naslednji sezoni.

Če rečeva še kakšno besedo o Tadeju Pogačarju. Prvi kolesar sveta je osvojil Giro, Tour, mavrično majico na svetovnem prvenstvu. Skupno kar 25 zmag v letu 2024. Sezona, ki se zdi neponovljiva. Delite to mnenje?

Neponovljiva? Meni se je vsaka njegova sezona do zdaj zdela neponovljiva (smeh). Težko bo ponoviti vse to, a vemo, iz kakšnega testa je Tadej in lahko z navdušenjem pričakujemo začetek nove sezone ter s čim nam bo postregel. On je nedvomno najboljši kolesar na svetu, verjetno tudi vseh časov. V mojih očeh nedvomno tudi vseh časov. Kolesarstvo se je spremenilo.

Vem, da je veliko polemik, kdo je pravi kolesarski kanibal (vzdevek Eddyja Merckxa, op. p.), a to je zelo nehvaležno. V današnjih časih je veliko več kolesarjev na najvišji ravni kot 50 ali 100 let nazaj. Da Pogačar tako prevladuje, je neverjetno. Vsi Slovenci smo lahko zelo ponosni.

Kaj pa ga po vašem strokovnem mnenju ob tako močni konkurenci dela tako boljšega od ostalih?

Tega ne vem. Da gre za izreden talent, je bilo očitno že precej zgodaj. Spomnim se ga iz njegove prve sezone v elitni kategoriji leta 2017, ko je še v dresu Ljubljane Gusto dirkal na VN Fontane v hrvaški Istri. Takrat je bil res vremensko res grozen dan, komaj nekaj stopinj Celzija na ničlo, ves čas dež, celo sneg. Ob vzponu na Motovun je ostala majhna skupina kolesarjev in on je bil zraven (v drugi etapi dirke je Pogačar zasedel tretje mesto, op. p.). Takoj nam je vsem padel v oči, saj še nikoli nisem videl, da bi kolesar iz mladinske kategorije prišel v člansko in takoj mešal štrene povsem na vrhu. Tisto leto je bil tudi peti na dirki po Sloveniji.

Še bolj impresivno pa je, kako se je njegova kariera nadaljevala. Tak hiter napredek se pri večini na neki točki ustavi, on pa s takšno hitrostjo nadaljuje iz leta v leto. Zadnje dve, tri sezone smo vsi mislili, da ne more biti boljši, pa je vsem pokazal, da je lahko. Kar spremljam in slišim, je naredil še en korak naprej (smeh). Upam, da bomo še čim dlje uživali v njegovih predstavah, ker so res … Če rečem zanimive, je premalo.

Je pa to za vas še toliko večji izziv, saj Red Bull skupaj z Vismo postaja njegov prvi izzivalec.

UAE Emirates ima tudi okrog Pogačarja zelo močno ekipo. Tako da ni lahek oreh za streti. Mi pa se trenutno osredotočamo nase, imamo dolgoročne cilje. Prav Florian Lipowitz je takšen kolesar, ki bi lahko prek naše mladinske šole že prihodnje leto grandotur končal celo na stopničkah. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Imamo pa tudi v razvojni ekipi kar nekaj talentov, zraven je tudi aktualni svetovni prvak med mladinci Lorenzo Finn. Naše delo je, da razvijamo te talente naprej.

Še tole za konec: Slovenija je po zaslugi Pogačarja in Rogliča letos postala sploh prva država v zgodovini z zmago na vseh treh grandtourih in SP v istem letu. Se vam je to v času vaše kolesarske kariere, tudi ob koncu nje, ko se je Roglič že prebijal na veliki oder, to zdelo realno?

Ne, sploh ne. V času moje kariere se nam je zdelo neverjetno že, ko je Tadej Valjavec končal med deseterico na katerikoli tritedenski dirki. Ali pa se boril za zmago na posameznih etapah Gira in Toura. Z Rogličem smo začeli sanjati o vsaj eni zmagi na grandtouru, kar je po moji realni oceni za tako majhno državo, kot je Slovenija, že izjemen uspeh.

Trenutno smo po številu osvojenih tritedenskih dirk na sedmem mestu med vsemi državami v zgodovini, pa zelo realno lahko pričakujemo, da bomo prihodnje leto še napredovali. To je tudi utemeljen dokaz, da je Slovenija zdaj že med najuspešnejšimi kolesarskimi nacijami vseh časov.