Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ko je 12. avgusta, le pet dni pred začetkom Vuelte, postalo jasno, da bomo Primoža Rogliča letos spet videli v lovu na rdečo majico, je bilo v zraku ogromno ugank. Glavna je bila predvsem tista, kako hudo 34-letnik čuti posledice padca na Touru. Pa ne samo fizične. A je zasavski orel še enkrat več dokazal, da po vsakem padcu vstane in navduši.
Po nedeljskem kronometru v središču Madrida je zdaj tudi uradno: Primož Roglič je še četrtič v karieri zmagovalec dirke po Španiji. Po triletnem premoru se je vrnil na vrh zmagovalnega odra Vuelte in letnicam 2019, 2020 in 2021 dodal letošnjo – 2024.
Dirka po Španiji je v preteklosti dolgo predstavljala popravni izpit za tiste kolesarje, ki prej v sezoni niso dosegli zastavljenih ciljev. Kot tretja tritedenska preizkušnja v koledarskem letu (od leta 1955 naprej je na sporedu jeseni) ponuja še zadnjo priložnost, da se lovci na etapne in skupno zmago izkažejo, če jim to prej na Giru in Touru ni uspelo.
V primerjavi z omenjenima pentljama v Italiji in Franciji Vuelta še vedno ni na enaki ravni, toda to se z izjemno zahtevnimi trasami, močno konkurenco in tudi lovom na rekorde počasi spreminja oziroma se španski krog približuje svojima konkurentoma. Eden glavnih obrazov Vuelte pa je v zadnjih letih postal Primož Roglič, ki je po nedeljskem kronometru še potrdil svojo veličino. Na vrhu večne lestvice se je namreč s štirimi skupnimi zmagami izenačil z domačinom Robertom Herasom.
Nikoli v načrtih, vedno v igri za zmago
Če smo iskreni in realni, tudi Roglič v nobeni od zadnjih šestih sezon, ko je vselej nastopil na Iberskem polotoku, Vuelte v začetku leta ni postavljal v prvi plan. Leta 2019 je prvo slovensko zmago na tritedenskih dirkah osvojil po tem, ko mu to na Giru zaradi bolezni in poškodb ni uspelo. Leta 2020 je v Španiji celil rane po bolečem porazu proti Tadeju Pogačarju v zaključku Tour de France, leto pozneje pa po padcu in predčasnem odhodu iz Francije. In vedno v teh treh letih je boj za rdečo majico končal na vrhu.
Leta 2022 je po novem razočaranju na dirki po Franciji spet skušal krivuljo rezultatov dvigniti v Španiji, a mu je še en padec v zadnjem tednu prekrižal načrte in boj z Remcom Evenepoelom. Lani pa je po zmagi na Giru Tour izpustil in je na Vuelto prišel po dvojček, a so mu jo zakuhali znotraj nekdanje ekipe, ko je dvoboj z Jonasom Vingegaardom tudi po moštvenih ukazih Jumbo Visme dobil pomočnik Sepp Kuss.
Vuelta tudi po pogumni menjavi in selitvi k Bori Hansgrohe, ki je poleti dobil še (imensko in finančno) podporo Red Bulla, ni bila v jesenskih in zimskih načrtih. Želja in cilj nemško-avstrijskega moštva na čelu s 34-letnim Slovencem sta bila jasna: rumena majica na dirki po Franciji. A tudi brez novega padca in predčasnega odhoda bi bila ob superiornem Pogačarju težko dosegljiva. Ali pa kar nedosegljiva.
Vse bolj eminentna druščina
Toda Kisovčan je v Španiji še enkrat več dokazal, zakaj je junak in heroj ljudskih src. Čeprav fizično, zagotovo pa na začetku tudi psihično, ni bil v optimalnem stanju, se je z vse bolj uigranimi rdečimi biki podal na novo zahtevno popotovanje na jugu Evrope. Na poti ga ni zmedla niti taktična napaka, ki je v ospredje z veliko razliko potisnila Bena O’Connorja.
Razlika se je zmanjševala iz gorske etape v gorsko etapo, ko se je v petek po maestralni predstavi na Moncalvillo iz petih sekund zaostanka spremenila v skoraj dve minuti prednosti, pa je bilo jasno, da Rogliču skupnega veselja ne more vzeti nihče. Še enkrat več je pokazal in dokazal, da po vsakem padcu vstane še močnejši. Po veliki zmešnjavi na prvi skupni dirki (Pariz-Nica) v začetku marca pa se je le pol leta pozneje tudi menjava moštva izkazala za pravilno.
Če je Roglič v Španijo prišel s 84 profesionalnimi zmagami, kolikor jih ima na svojem računu trenutno tudi Tadej Pogačar, se v domači Monako odpravlja s štirimi več. Seveda tudi tisto najpomembnejšo: skupno. Do nje je prišel tudi z zanj netipičnim dirkanjem, ko je za razliko od minulih let napadal tudi od daleč in tekmecem pokazal, da je najmočnejši na poti od Lizbone do Madrida.
Prav s Pogačarjem (ter Herasom, Vincenzom Nibalijem in Tonyjem Romingerjem) je bil pred Vuelto pri številki štiri izenačen po osvojenih grandtourih. Zdaj je v svojo zbirko dodal petega in na večni lestvici skočil na osmo mesto, v družbo treh Italijanov – Ginar Bartalija, Alfreda Binde in Feliceja Gimondija. Pred njim je zdaj le še sedem velikih imen kolesarstva: Eddy Merckx (11), Bernard Hinault (10), Jacques Anquetil (8), Fausto Coppi, Miguel Indurain, Alberto Contador in Chris Froome (vsi po 7 osvojenih tritedenskih dirk). Po Franciji (1964), Španiji (2008) in Veliki Britaniji (2018) pa je Slovenija po zaslugi obeh zvezdnikov postala šele četrta država, ki je v isti sezoni slavila na vseh treh tritedenskih dirkah.
Dokler bo užival …
Na vprašanje še pred začetkom zadnjega tedna letošnje Vuelte, zakaj se v Španiji počuti tako dobro, Roglič sicer ni imel jasnega odgovora. “Od vseh treh grandtourov mi Vuelta prinaša najboljše rezultate. Je tukaj bolj udobno kot drugje? Težko je reči, vse tritedenske dirke so težke. Potrebnega je veliko truda, ampak tukaj uživam. Prijetno je dati vse od sebe in iz ekipe iztisniti največ,” je dejal v svojem slogu.
Bolj zgovoren pa je bil ob vprašanju, kako dolgo bo še vztrajal v boju s precej mlajšimi tekmeci. “Navznoter se še vedno počutim star 18 let. A ko se zjutraj zbudim, ni isto kot pri 20 letih. V tem trenutku je zadovoljstvo biti še vedno s temi fanti v borbi. Potiskajo me naprej, to me ohranja mladega. Upam, da lahko ostanem tukaj čim dlje. Dokler bom čutil, da uživam, bom zraven.”
Naj novi stari španski kolesarski kralj Primož IV. uživa in zmaguje čim dlje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje