Kolumna o ljubljanski nogometni kulturi in obisku Stožic na domačih tekmah NK Olimpija, ki je kljub odličnim rezultatom in odlični ekipi porazen. Nezadovoljstvo z vodstvom kluba ne more in ne sme biti opravičilo.

Olimpija v prvenstvu po dobri četrtini prepričljivo zaseda prvo mesto. Pred najbližjim zasledovalcem Celjem ima po enajstih odigranih tekmah osem točk prednosti. Albert Riera, sedi, pet!

Pogled na lestvico obiskanosti domačih tekem vseh desetih prvoligašev govori povsem drugo zgodbo. Na vrhu je pričakovano Maribor, ki ga je na uvodnih petih prvenstvenih tekmah v domačem prvenstvu v povprečju spremljalo 3.500 gledalcev. Če iz tega povprečja izvzamemo derbi z Olimpijo, ki si ga je ogledalo 7.000 ljudi, smo pri številki 2.625. Muro v Fazaneriji na tekmo spremlja 2.420 ljudi, Koper na Bonifiki 1.417 in Celje na stadionu Z’dežele 1.305.

Olimpijo na tej lestvici najdemo šele na petem mestu. V povprečju jo na petih domačih tekmah na stadionu s kapaciteto 16.038 gledalcev v živo vidi vsega 1.140 navijačev na tekmo. Uvodna z Muro (zaradi kazni je minila brez gledalcev) v statistiko, ki jo vodi Nogometna zveza Slovenije, ni všteta. Po našem preštevanju gledalcev na domačih tekmah Olimpije v tej sezoni, ki v praznih Stožicah sploh ni zahteven zalogaj, je obisk celo manjši. Ob tem odštejte približno sto zapolnjenih sedišč na novinarski in VIP-tribuni, pa bo številka še nekoliko nižja.

V Mariboru, ki ima po zadnjih podatkih 112.395 prebivalcev, je v Ljudski vrt po štirih porazih na uvodnih petih tekmah v 6. krogu na tekmo s Celjem prišlo 3.500 ljudi. Tekmo Olimpije in Gorice v 5. krogu je po štirih zmagah na prvih štirih tekmah brez prejetega zadetka spremljalo 1.200 duš. V mestu, ki ima 294.054 prebivalcev in na leto sprejme več kot milijon turistov. Da, tudi ti so lahko pomemben del nogometne kulture. Poglejte čez mejo.

Žalostno je, da smo morali o obračunu z Radomljami v 7. krogu, ki si ga je po šestih zmagah prišlo ogledat 1.500 ljudi, poročati kot o nadpovprečno obiskani domači tekmi Olimpije. Naravnost bizarno pa je, da se nekaterim akterjem slovenskega nogometa to zdi celo normalno.

Če smo zadovoljni s sedemodstotno obiskanostjo domačih tekem daleč najbolj prepričljivega moštva, ki igra na najbolj modernem stadionu v državi, potem je najbolje, da ligo kar ugasnemo. Priznajmo si – to je sramota, ki bi morala skrbeti tudi odgovorne. Ne samo na tem območju, ampak tudi na državni ravni.

Jasno je, da na slab obisk vpliva tudi vojna z vodstvom kluba, ki pa je v resnici le priročen izgovor. Ljubljansko nogometno oziroma športno občinstvo je pač zelo razvajeno. Z redkimi izjemami je zraven le takrat, ko se s tem lahko pohvališ na družbenih omrežjih. Ko v mesto pridejo Luka Dončić, Jose Mourinho, Chelsea in, ne nazadnje, Erling Haaland. Ali pa, ko Olimpija doživi pogrom in jo, kot se je zgodilo leta 2005, v peti ligi spremlja nevsakdanje veliko število ljudi. Ker je to pač zgodba.

Toda najlepša nogometna zgodba se pred očmi Ljubljane pravkar odvija tam, kjer je to najpomembnejše.  Na igrišču. Ponuja pa različne fante, ki jih ni težko vzljubiti. Tudi nekaj zanimivih slovenskih zgodb. Mustafo Nukića, o čigar življenju bi v Hollywoodu posneli film. Podobno velja tudi za najboljšega vratarja lige Matevža Vidovška. Vzornega kapetana Timija Maxa Elšnika, mladega talenta Marcela Ratnika … Tudi kup kakovostnih tujcev. Nekdanjega supertalenta Porta, ki je zašel v Slovenijo, Ruia Pedra, odličnega Maria Kvesića, srčnega Gorana Milovića in tako naprej.

Predvsem pa ima Olimpija v sezoni 2022/23 fantastične rezultate. Deset zmag na enajstih tekmah. Največ doseženih in najmanj prejetih golov v ligi. Na stadionu z naskokom največ praznimi sedeži v državi.

Sramota, za katero ni nobenega opravičila. Ljubljana, sedi, ena!