Prepričani smo bili, da nam teh vrstic niti ne bo treba pisati. Ker bodo namreč v nogometni Murski Soboti že povlekli edino logično potezo. A je še niso in je očitno tudi ne bodo. Odgovornost je tako na ramenih Damirja Čontale. Mladeniča med trenerji, ki je stopil v prevelike čevlje.

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

Ljubljanska nogometna sramota, za katero ni opravičila

Kolumna

5. Okt 2022 18

Kolumna

5. Okt 2022 18

Domala neverjetno je, da pisec teh vrstic glede na res intenzivno romanje po slovenskih nogometnih zelenicah tako redko prišel v stik z Damirjem Čontalo. Ob prvem srečanju, na zimskih pripravah v Turčiji, je sicer dobil občutek, da gre za moža s karakterjem, jasno razdelano nogometno vizijo, hkrati pa tudi dobrega, iskrenega, poštenega človeka, kar so lastnosti, ki jih v nogometnem svetu, roko na srce, ne srečamo vedno.

Lahko, da je Čontala še danes v sebi prav tak, kot je bil pred slabim letom. Tudi njegova vizija drugačne, napadalne, igrive Mure se je resda udejanila, a s to Muro danes vseeno pravzaprav nihče v Prekmurju ni zadovoljen. Razlog? Rezultat. 

Biti hkrati všečen in uspešen je v (slovenskem) nogometu težko. Pragmatičnost je tako zelo pogosto skupni imenovalec ekip, ki so na koncu pri vrhu lestvice. Rierina Olimpija je svojevrstna anomalija in tudi pri njej bo čas sodnik tega, kako uspešna je. Čontala je na lastni koži spoznal, kako težko je uveljaviti spremembe. Sploh spremembe nečesa, kar je pod Antejem Šimundžo tako zelo dobro delovalo.

Te spremembe so pripeljale do tega, da je Mura, ki morda premore celo najmočnejši kader v Prvi ligi Telemach, le s težavo krog preživela v zgornjem delu lestvice, za prvim mestom pa po vsega enajstih krogih zaostaja za velikih 16 točk.

Kje je težava?

Mura je danes resda razigrana, napadalna ekipa. Po drugi strani pa tako zelo naivna in lahkomiselna. Ko se praktično vsaka tekma določene ekipe prej ali slej spremeni v divjanje “gor in dol” po igrišču, je to pokazatelj, da trener stvari nima pod nadzorom. Ko vodiš z golom, dvema ali celo tremi zadetki prednosti in obračuna ne končaš kot zmagovalec, takrat v nogometu tako zelo radi ugotavljamo, da je lahko krivec le en – trener.

Res je, Muri v tej sezoni nikakor ne gredo na roko tako imenovani nogometni momenti. Trenutki, v katerih potrebuješ tudi malce sreče. A slednjo je potrebno izzvati. Izzivanje sreče pa ni to, da v kriznih časih, ko jasno okrog sebe čutiš “neživljenjske pritiske”, po kostanj v žerjavico pošiljaš domala rekordno mlade enajsterice. Izzivom navadno v obraz stopiš z najmočnejšo zasedbo, z izkušenimi soborci, vajenimi zahtevnih preizkušenj. Mura jih ima, a Čontalina težava je ta, da je s temi soborci porušil vse mostove in da zanj pravzaprav niti nočejo več igrati.

V drugačnem nogometnem okolju, predvsem pa ob bogatejših izkušnjah in močnejšemu življenjepisu, ki bi mu omogočal relativno hitro novo zaposlitev, bi Damir Čontala verjetno že pred časom odstopil. Tako pa tega še ni storil. S tem pa odgovornost prelaga na vodstvo kluba oziroma predsednika Roberta Kuzmiča ter športnega direktorja Denisa Rajbarja.

Zakaj vodstvo kluba trmasto vztraja pri Čontali?

Omenjenemu dvojcu smo v zadnjih letih lahko samo sneli klobuk pred tem, kar sta storila za prekmurski nogometni ponos. Leta 2015, ko sta prevzela klub, je bila Mura v slovenskem nogometnem prepadu. V sedmih letih sta jo tudi z lastnimi sredstvi, predvsem pa veliko znoja in trdega dela povlekla do vrha. Najprej do pokalne in potem še prvenstvene lovorike. Lanska evropska jesen je bila velika (tudi finančna) nagrada za opravljeno delo, ki omogoča mirno delovanje kluba v naslednjem letu, dveh, treh.

A v nogometu dobra obdobja oziroma obdobja miru nikoli ne trajajo dolgo. Tudi Rajbar in Kuzmič sta danes na udaru kritik. Malo je tistih, ki razumejo, zakaj vztrajata s Čontalo in “neživljenjske pritiske” čutita tudi sama. Zgodba mladih nogometašev z mladim, domačim trenerjem sicer zveni simpatično. A nobena nogometna pravljica se ne gradi na rezultatskih neuspehih.

Ne najdeta boljšega kandidata? Jima je “čistka” dobro plačanih staroselcev celo všeč? So v ozadju kakšni drugi, ne povsem nogometni razlogi? Odgovore pozna le vodstvo prekmurskega prvoligaša. V vsakem primeru pa ima Damir Čontala še eno priložnost. Svojo usodo bo reševal ta konec tedna na domači tekmi proti Celju.

Priznamo, povsem mogoče je, da bomo Muri na koncu čestitali

Ko je pred dobrima dvema mesecema proti tej isti ekipi Mura v 55. minuti vodila s 3:0, si nihče ni mislil, da se bomo v ne tako zelo daljni prihodnosti spraševali, kako to, da ima Čontala še svojo službo. A takšen pač je nogomet, poln sprememb in hitrih preobratov.

V nogometu pač nobenega scenarija ne gre vnaprej odpisati in reševanje trenerja izpod vlaka slabih rezultatov je povsem legitimna odločitev ter strategija. In med prvimi bomo, ki bomo priznali svojo zmoto in 38-letniku ter vodstvu Mure iskreno čestitali, če bo denimo po koncu naslednje sezone s črno-belimi postal državni prvak. A zaključimo kar z izjavo, ki jo Čontala v teh dneh pogosto uporablja: “Navijači imajo vedno prav.” Morda bi jim bilo vredno prisluhniti.