Čeprav je za nami šele devet od skupno 21 dni dirkanja in pravi alpski in pirenejski spektakli šele prihajajo, se zdi, da je Tadej Pogačar na odlični poti do tretje zaporedne zmage na Dirki po Franciji. Na glavnih etapah podaljšanega prvega tedna je pokazal, da ima najmočnejše noge, kar je potrdil tudi z dvema dnevnima slavjema. V tedenskem komentarju pripravljamo pregled dozdajšnjega dogajanja na Touru.

Kljub temu, da je prednost Tadeja Pogačarja na vrhu skupne razpredelnice po več kot enotedenskem dirkanju veliko manjša kot lani (tokrat 39 sekund, lani ob takem času že dve minuti), se kolesarski strokovnjaki in poznavalci strinjajo, da si lahko 23-letnik zmago prepreči le sam.

Zaenkrat se kljub slovesu ekipnega kolega Vegarda Stakeja Laengna z dirke uspešno izogiba tudi koronavirusni okužbi – enako je ob testiranju celotne karavane na drugi prosti dan v Morzine Les Portes du Soleil uspelo prav vsem kolesarjem -, ki je, vsaj na videno, predstavljala večjo nevarnost kot konkurenca.

Po danskem uvodu, kjer je bil že na kronometru najhitrejši od vseh kapetanov, je Pogačar prav na vsaki etapi, kjer je bilo to možno, tekmecem pokazal, kaj ga zanima. Čim večja prednost in vožnja v rumeni majici, ki jo želi pripeljati vse do Pariza.

Dirka se je, vsaj v prvem tednu, zlomila na zloglasnih kockah. Vsi so opozarjali, da bo peta etapa v severnem peklu tista, kjer Toura ne bo mogoče zmagati, mogoče pa ga bo izgubiti. To je – dobesedno – na lastni koži občutil Primož Roglič, ki se je nič kriv nič dolžen znašel na tleh, v trenutku odločitve Jumbo Visme pa je zaostal za prvo zasledovalno skupino in ob težavah z izpahnjeno ramo proti Pogačarju izgubil več kot dve minuti.

Čeprav je Pogi proti ostali konkurenci predvsem po zaslugi zavezništva med Jumbo Vismo in Ineos Grenadiers pridobil zgolj 13 sekund, pa je bila prva sreda na tokratnem Grand Bouclu prvi pravi pokazatelj, v katero smer bo šla dirka.

Zdelo se je, da je prav ta majhna razlika v cilju v Arenbergu ‘podkurila’ šampiona s Klanca pri Komendi, da svojo moč ponovno pokaže že dan kasneje. Po razgibani etapi je na zadnjem klančku v Longwyju znova pretegnil noge in pokazal, kako eksploziven je. V hrbet mu je gledal tudi Avstralec Michael Matthews, sicer specialist za takšne zaključke.

Novih 10 bonifikacijskih sekund je Pogačarju prineslo rumeno majico, s katero se je nato vrnil na prizorišče, kjer mu je pred dvema letoma uspela izpolnitev otroških sanj. Na kraj, ki je 19. septembra 2020 strl Rogličevo in še marsikatero srce slovenskih navijačev, ki so se takrat znašli v koktejlu grenko-sladkih občutkov.

Slavni La Plance des Belles Filles je močno zaznamoval slovensko kolesarsko rivalstvo, ki od takrat naprej ni bilo več isto. No, zloglasni klanec še z dodatnim kilometrom makadama, pa ni razočaral niti tokrat. Čeprav je Pogačarjev moštveni kolega Rafal Majka priznal, da je na najstrmejšem delu prehitro nehal narekovati tempo svojemu kapetanu, pa to Pogija ni zmotilo. Ob napadu zaenkrat najbližjega zasledovalca Jonasa Vingegaarda je po zaslugi rumene majice, prekrasnih spominov izpred dveh let in posebnih dobrodelnih čevljev našel še kanček energije, da je iz nog iztisnil še nekaj več kot Danec, ga v zadnjih dvajsetih metrih prehitel in prišel do še ene sladke zmage.

Kot je po slavju v objemu zaročenke Urške Žigart priznal po koncu petkovega dne, si je to etapo v mislih obkrožil že ob predstavitvi letošnje trase Toura. In kot pri Pogačarju pogosto drži: Kar si zaželi, to tudi stori.

Sledil je dan, ki so ga številni videli kot izvrstno priložnost za uspeh ubežne skupine, za glavne favorite za končno slavje pa le počitek pred selitvijo v Alpe. A dirkanje proti Lozani je bilo po zaslugi UAE Emirates tako hitro, da je v zaključku znova odločal sprint najboljših. Tokrat sta Wout van Aert in Matthews vendarle končala pred prvim kolesarjem sveta, ki pa je konkurenci z novimi štirimi sekundami bonusa še enkrat poslal jasno sporočilo: zanima ga vsaka sekunda.

To je na smučarskem središču Chatel les portes du Soleil dokazal tudi včeraj. Za štirimi uspešnimi ubežniki je namreč po fantastičnem kolesarjenju ekipe (poleg Majke sta se za odlična gorska pomočnika izkazala še Američan Brandon McNulty in Novozelandec George Bennett) v zaključku spet pokazal svoje mojstrstvo, napadel in vsem razen Vingegaardu znova ukradel tri sekunde.

Kolesarjenje za vsako sekundo (po prvem tednu se je teh pred zdaj prvim kapetanom Jumbo Visme nabralo 39) je očitno v Pogačarjevi zmagovalni mentaliteti, obenem se 23-letnik tudi zaveda, da prednost pred zasledovalci ni nikoli dovolj velika. A takšen način morda ni najbolj povšeči ostalim tekmecem v karavani, še manj pa verjetno navijačem ob cesti. Na to je opozoril tudi prvak Toura iz leta 2012 Bradley Wiggins. 

“V nedeljo se je enostavno videlo trenutek, ko si je Pogačar rekel: ‘Grem po to’. In borba do ciljne črte se je začela. V kolesarstvu ni več daril. Nekaj časa je bilo obdobje, ko je obstajal kavalirski dogovor, da kolesar v rumenem ne bo sprintal po etapno zmago. A to se je spremenilo. Očitno sem obtičal v preteklosti. A moja skrb je, da se bo do Pogačarja na ta način pojavil odpor. Če bo takšne dominantne predstave ponavljal iz leta v leto, ga bodo ljudje želeli videti premaganega,” je dejal Britanec.

Morda ima nekdanji kolesar Skyja celo prav, a to Pogačarja v tem trenutku verjetno niti ne zanima. Njegova celovita osredotočenost je pot proti Parizu, kjer si želi 24. julija na Elizejskih poljanah še tretjič zapored fotografskim objektivom pozirati v rumenem. In glede na videno do zdaj, si lahko to zmago prepreči le sam.

Mnenje avtorja prispevka ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.