Aleksander Sekulić: Brez pogodbe v nepravem trenutku

Aleksander Sekulić. Foto: Aleš Fevžer

Pričakoval je, da bo v tem obdobju Lokomotiv Kuban pripravljal na novo sezono. Tako pa si je zlahka vzel čas za intervju v domači Ljubljani. Aleksander Sekulić o koncu trenerske zgodbe v Rusiji, negotovi prihodnosti, nedavni reprezentančni akciji, kritikah in projektu EuroBasket 2025.

Minuli teden se je Aleksander Sekulić vrnil iz Rusije, kjer pa je, v nasprotju s prvotnimi pričakovanji, zgolj uredil vse formalnosti ob prekinitvi pogodbe z Lokomotiv Kubanom. Po dveh sezonah je zapustil Krasnodar. Zdaj v domačem okolju premleva zadnje dogodke, obenem pa je pripravljen na morebitne nove klubske izzive. Trdno pa ostaja na stolu selektorja slovenske moške članske reprezentance, čeprav se je tudi po spodletelem poskusu preboja na olimpijske igre naposlušal kritik. V pogovoru za Sportklub je 46-letni Ljubljančan spregovoril tudi o tem.

“Lokomotiv Kuban ostaja moj delodajalec, vstopam v tretjo sezono,” ste nam dejali v junijskem intervjuju. Dva meseca pozneje ste na trenerski tržnici. Presenetljivo?

Da, tudi zame. Po sezoni so mi, kot sem vam dejal takrat, napovedali nadaljnje sodelovanje. Tudi v prvih poletnih tednih ni bilo zaznati drugačnih signalov. Nato se je predsednik kluba odločil, kot se pač je. Žal mi je, da je do tega prišlo. V nos mi gre tudi časovni okvir prekinitve sodelovanja. A klubsko odločitev seveda moram sprejeti. Vse skupaj se je začelo razpletati v drugi polovici julija. Začutil sem, da želi vodstvo nadaljevati z ruskim trenerjem. Izkazalo se je, da ga ni bilo na trgu.

Na koncu je predsednik kluba za trenerja imenoval kar sebe. Kakšne trenerske kompetence ima Andrej Vediščev?

Tudi mene je to presenetilo. Trenerske kompetence? Doslej tega še ni počel. Vsekakor se spozna na košarko. Bil je košarkar, dolga leta predsednik, sodeloval je z znanimi trenerskimi imeni … Pravi sodnik bo le čas.

Kakšen pa je bil argument za predlagano prekinitev pogodbe? Je bil kamen spotike rezultat? Morda vloga ruskih košarkarjev?

Med drugim so mi očitali tudi to, da v določenem delu sezone ruski košarkarji niso imeli dovolj velike vloge. To je malce nenavadno, saj je prav Lokomotiv Kuban izstopal po minutaži ruskih košarkarjev. Poleg tega so bili to izrazito mladi fantje. Menim pa, da je bil motiv predvsem ruski štab. Verjetno je v ozadju še kar nekaj razlogov, o katerih pa lahko le špekuliram, predvsem pa se mi ne zdi smiselno in korektno javno govoriti o tem.

Po človeško-poslovni plati v oči bode dejstvo, da do konca sodelovanja ni prišlo že junija. Kaj to pomeni za vašo nadaljnjo kariero?

Čas res ni najboljši. Zgodilo se je v nepravem trenutku, na začetku sezone, ko imajo klubi že svoje trenerje. Morda sem zaradi tega malce jezen. Želim delati, rad bi se dokazoval. Če se mi danes ponudi priložnost za prevzem kakšnega kluba, bom resno razmislil. V nasprotnem primeru bom čakal. Nekaj stikov je sicer že bilo, a o konkretnih okoljih ne bi govoril.

Ste si morda kakšna vrata zaprli že pred tem?

Dva kluba sta se obrnila name, a sem oba zavrnil z obrazložitvijo, da imam veljavno pogodbo. Osebno niti nisem imel razlogov, da bi iskal novega delodajalca.

Jurica Golemac nam je v nedavnem intervjuju dejal, da se je zavestno odločil za daljši premor, ki ga je izkoristil za učenje, obiskovanje evropskih klubov … Ste tudi vi pripravljeni vase vlagati na podoben način?

Vsekakor. A z veseljem bi in, če bo dobra volja s strani trenerjev, bom obiskal tudi slovenske klube. Marsikatero vprašanje je namreč povezano tudi z reprezentanco. Slednja je moja prioriteta. Razmišljam o tem, kako sestaviti najboljšo slovensko reprezentanco. Jasno, tudi s pogledom proti EuroBasketu 2025, kamor pa se moramo najprej še uvrstiti.

Odločitev bi lahko padla že novembra, ko vas čakata tekmi s Portugalsko.

Portugalsko seveda spoštujemo, a verjamem, da bomo sestavili ekipo, ki bo prišla do dveh zmag. Septembra bomo začeli z intenzivno pripravo, s pogovori s kandidati in ustvarjanjem slike.

Namigujete na pomladitev?

Že v preteklih akcijah smo v reprezentanco vključili nekaj mladih. Ne gre pa na silo in ne gre čez noč. Včasih je to tudi boleče, ker vpliva na rezultat. Slovenska težava pa je manko košarkarjev na pravem evropskem parketu. Včasih smo imeli kopico košarkarjev iz lige NBA in evrolige. Zdaj je nabor bistveno manjši. Iz razpoložljivih pa moramo izvleči maksimum. Veseli, da sta tako mlada kot mladinska reprezentanca letos osvojili kolajno na evropskem prvenstvu. Zdaj te fante čaka najtežji preskok. Žal imamo v Sloveniji le en klub na najvišji ravni. Cedevita Olimpija je seveda izrazito rezultatsko usmerjena. Pogrešam pa ostale klube.

Vam je kdo iz starejše garde reprezentantov nakazal, da se poslavlja?

O tem se nismo pogovarjali. Po zadnji reprezentančni akciji sem vsem zaželel uspešne sezone in veliko zdravja. Kakšna bo prihodnost, pa bomo šele videli.

Kakšno oceno bi danes namenili zadnji reprezentančni akciji, torej nastopu v olimpijskih kvalifikacijah?

Uvrščanje na velika tekmovanja so za nas samoumevna. Moramo pa se zavedati, da so bili vsi dosedanji rezultati, s katerimi smo razvadili navijače, plod dobrega dela trenerjev, košarkarjev in tudi Košarkarske zveze Slovenije. Olimpijske kvalifikacije bi ocenil za delni neuspeh. Ko imaš v ekipi Luko Dončića, morajo biti cilji najvišji. Realno pa moramo oceniti, da nismo bili v najboljšem stanju. Tudi Luka je bil fizično in mentalno izčrpan. Če bi se nam prav vse poklopilo, bi se morda lahko borili za olimpijsko vozovnico. Tako pa smo bili na dveh tekmah nemočni, kar boli. Ne iščem izgovorov, želim biti realen.

Dončićev prihod je nov dokaz njegove reprezentančne pripadnosti. Pogosto slišimo, da se rad vrača, saj gre za okolje, v katerem se počuti dobro. Kaj pa razmislek o tem, ali gre tudi za okolje, ki je maksimalno tekmovalno naravnano in usmerjeno v ekipno konkurenčnost?

Gre za skupek vsega. V prvi vrsti krovna zveza skrbi za dobre delovne pogoje. Trudimo se na vseh ravneh. Da, tudi dobro počutje je pomembno. Še bolj pa soigralci, s katerimi Luka gradi dvosmerni most zaupanja, tako na osebnostni kot košarkarski ravni. Zaradi njega vsi skupaj čutimo še dodatno odgovornost, včasih morda kar pritisk. Naša obveza je namreč, da ga obdamo z najboljšimi parametri, da zasije v najboljši luči.

Zdi se, da je razkorak med Dončićem in soigralci vse večji. Tudi sam si na ramena nalaga vedno težje breme, zaradi česar je slovenska igra drugačna. Ste morda na tej ravni razmišljali o drugačnem pristopu?

Nimam čarobne palice, s katero bi novega mladega košarkarja spravil na njegovo raven. Fantje se morajo razvijati v klubih in igrati na zahtevni ravni. Čez noč ne gre. Po drugi strani pa je bil razkorak, o katerem govorite, vedno prisoten. Tudi leta 2021.

A takrat je bila slovenska igra vendarle precej drugačna. Bolj dinamična, napadalno raznolika, hitrejša, moštveno obarvana.

Mnogi so takrat igrali v drugih okoljih, bili so tudi mlajši in bolj zdravi. Zdaj čas pušča posledice. Vseeno nimamo možnosti, da bi kar čez noč zamenjali del reprezentance. Da, pomladitev, bodo dejali mnogi. A kdo so mladi? Koga odsloviti? Koga pripeljati? Reprezentanca ni avtomobil, pri katerem menjavaš dele. Je živa materija. Menjava rodu je postopek. Vem, porazi bolijo. Razumem tudi, da mnogi s prstom kažejo na selektorja.

Se vas kritike dotaknejo?

Delal sem s trenerji, ki so se s tem močno obremenjevali. Takrat sem si zabičal, da želim biti drugačen. Osebno se me zato kritike niti ne dotaknejo, vpliva pa vse skupaj na mojo družino. Danes si marsikdo vzame pravico do kritičnega mnenja. Ustvarja se nestrpnost med ljudmi. To se čuti.

O odstopu letos niste razmišljali?

Ob zmagah se košarkarje nosi po rokah. Ob porazih so strelne cevi usmerjene proti trenerju. To razumem in sprejemam. Tudi sam najprej izhajam iz sebe. Na prvem mestu sem jaz, nato moj štab. Če bi ocenil, da nisem ali nismo kos nalogi, bi se umaknil. Da, včasih, ob bolečih porazih, razmišljam tudi o tem, ali je smiselno nadaljevati. A hitro sem prejel besede podpore s strani vodstva KZS. Ponavljam, razumem nezadovoljstvo ob porazih.

Med najbolj izpostavljenimi kritiki je bil Peter Vilfan, čigar mnenje ima v slovenskem prostoru svojo težo. Kakšen je vaš odgovor?

O tem me mnogi sprašujejo. Osebno pa mi ni do pogovora o teh kritikah. Sprašujem se, na osnovi česa ima njegovo mnenje večjo težo. Pa pri tem niti ne želim posegati v vsebino njegovih izjav.

Gre za velikana slovenske košarke.

Da, se strinjam. O tem ni dvoma. Bil je vrhunski košarkar, odličen televizijski komentator … A, kolikor vem, je bil trener vsega tri mesece. Zato ne vem, zakaj bi imela njegova beseda o delu trenerja takšno težko. Ker je bolj pompozna? Ponavljam, ne razpravljam o tem, ali ima prav ali ne. Zakaj se ne oglasi nekdo, ki je še bolj kompetenten?

Za konec … Ali ob čakanju na nov klubski izziv čutite negotovost?

Navezal bi se na predhodno razmišljanje. Nisem brezhiben trener. Daleč od tega. Nisem niti del trenerske smetane. Vem pa, da lahko vodim vrhunske ekipe. Pripravljen sem delati. Pripravljen sem tudi čakati.