Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Na današnji dan pred okroglimi 100 leti se je v Sarajevu rodil Aleksandar Nikolić, neuradni utemeljitelj jugoslovanske košarkarske šole, ki še danes, resda v nekoliko drugačni obliki in z močnejšimi primesmi z druge strani Atlantika, predstavlja neusahljivi vir mojstrov košarkarske igre.
Vprašanje o fenomenu izjemnega števila košarkarskih velikanov s področja nekdanje skupne države se pogosto konča z dokaj pavšalnim odgovorom o specifični košarkarski šoli. O doktrini, temeljih, odnosu, delu … Jugoslovanska košarkarska šola je pojem, ki je preživel nekdanjo federativno državo. Še več, čeprav bledi, se zdi, da ostaja presečna množica košarkarskih velikanov.
Krešo Čosić, Radivoj Korač, Dražen Dalipagić, Zoran Slavnić, Ivo Daneu, Mirza Delibašić, Dražen Petrović, Vlade Divac, Toni Kukoč, Dejan Bodiroga … Da, tudi Nikola Jokić in Luka Dončić. Vsak nosi svojo zgodbo, vsak je bil deležen vplivov z različnih strani. Toda, enih bolj in drugih manj, se je dotaknila neka enotna ideja, ki jo še vedno povezujemo z jugoslovansko košarkarsko šolo.
In če bi iskali moža, ki je najbolj zaslužen za ta temelj, bi ga po pričanju mnogih deležnikov iz več generacij našli v Aleksandru Nikoliću. Čeprav je bil sprva tudi kakovosten košarkar, se je v zgodovino vpisal kot trener, svetovalec in mentor. Plod njegovega dela niso le rezultatski uspehi, temveč tudi delovni koncept, predvsem pa mnoga pozneje ugledna trenerska imena, ki so širila to idejo. Pod močnim njegovim vplivom so trenerske kariere pisali tudi Ranko Žeravica, Mirko Novosel, Petar Skansi, Božidar Maljković, Svetislav Pešić, Željko Obradović …
100 let: oče jugoslovanske košarke
Nikolić se je rodil 28. oktobra 1924 v Sarajevu, a odraščal v Brčkem, pot pa ga je že v mladosti vodila v Beograd. Tam se je med šolanjem srečal s številnimi športi, kajpak tudi s košarko. Študiral je pravo in medicino, odločilno pot pa našel na tedanji fakulteti za telesno vzgojo, kjer je pozneje tudi poučeval in si pridobil dobro znani naziv – profesor.
Igral je za Crveno zvezdo, Partzan, Čačak in OKK Beograd, nato pa je zajadral v trenerske vode. Vanje ga je uvedel Nebojša Popović, ki mu je pozneje priporočil vodenje jugoslovanske reprezentance. Nikolićeva trenerska filozofija je temeljila na vztrajnem delu, disciplinirani obrambi in premišljeni napadalni igri z več predhodno načrtovanimi izvedbami. Z njo je hitro omrežil bližnje okolje in naposled regijo. S taktičnimi idejami in navdihujočim vodenjem je oblikoval več generacij vrhunskih igralcev, ki so postali osnova jugoslovanske košarke.
Jugoslavijo je vodil v dveh obdobjih ter bil svetovni prvak in podprvak, na EuroBasketu pa dvakrat srebrn in po enkrat zlat ter bronast. Celotna trenerska kariera je bila sicer dolga kar tri desetletja in pol. Med drugim je vodil Varese, s katerim je bil trikrat evropski klubski prvak, pa Partizan, Crveno zvezdo, Padovo, Fortitudo …
Izjemen pečat je pustil tudi kot mentor. Tako je se je ob koncu 80. let preteklega stoletja pogosto zglasil v Splitu, kjer je tedaj mlademu trenerju Božidarju Maljkoviću pomagal zgraditi nepozabno Jugoplastiko. Leta 1991 pa je bil tudi tesna opora Željko Obradoviću na začetku njegove trenerske poti pri Partizanu.
Vilfanovi spomini: Čika Aco
”Če smo slabo trenirali, je dejal, da je treba trening zaradi tega podaljšati. Če pa smo dobro trenirali, je dejal, da bi bilo škoda končati, ko pa nam gre tako dobro,” so pogosto, resda v šali, povzemali njegovi varovanci. A ko so se znojili pod njegovo taktirko, jim ni bilo do šale. Aco je bil namreč v prvi vrsti zagovornik trdega dela. V kakovostni fizični pripravljenosti je videl temelj, v igro pa je vpeljeval kombinacije z mnogimi izpeljavami.
Med tistimi, ki so ga imeli čast spoznati in delati z njim, je bil tudi Peter Vilfan, eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov, nekdanji jugoslovanski in pozneje slovenski reprezentant ter danes vselej hvaležen sogovornik – brez dlake na jeziku. Tudi kritičen. Toda … ”Profesor Nikolić je ena tistih oseb, o katerih ne bom našel slabe besede,” se nasmehne danes 67-letni v Ljubljani živeči Mariborčan. Njegova prva asociacija? ”Čika Aco,” izstreli kot iz topa in pojasni, da je to vzdevek, za katerega je zaslužen Zoran Moka Slavnić. ”Bil je naš oče, stric, dedek … Vse,” nadaljuje Vilfan, ki je pod Nikolićevo taktirko leta 1978 postal tudi svetovni prvak.
Lani se je med svetovnim prvenstvom vrnil na ”kraj zločina”. S seboj je imel vseskozi tudi kolajno, ko jo je na Filipinih osvojil 45 let pred tem. Že tedaj se je razgovoril o spominih. Ko pa smo mu tokrat omenili Nikolića, smo znova sprožili gumb ”predvajaj” in mu z veseljem prisluhnili.
”Košarkarjem iz zdajšnje in tudi iz kakšne predhodne generacije se ne sanja o tem, koliko smo v tistih časih, torej pod Nikolićevim vodstvom, delali. Treningi so trajali od dve do tri ure. Dvakrat na dan. Neverjetna količina dela, a vselej prežeta z analitiko. Dva meseca pred prvenstvom smo vedeli vse o naših tekmecih. To nam je predajal s takšnim navdušenjem in prepričljivostjo, da smo mu verjeli od prve do zadnje besede,” o stiku z Nikolićem in svojevrstno košarkarsko avantgardo pripoveduje Vilfan.
”Če do koga, sem spoštovanje čutil do njega. Rešpekt. Niti na misel mi ni prišlo, da bi dvomil o njegovih metodah. Tudi pomislil nisem na to, da mi kaj ne bi bilo všeč, da bi se uprl, da mu ne bi verjel. Gledal sem ga kot boga. Kar je rekel ‘čika Aco’, to stoji in drži. Drugače ne more biti. Bil sem mlad. In zdaj vidim, da so bile to resnične sanje, da sem se znašel v njegovih rokah. Bil je profesor, ki je izjemno znanje znal deliti. Tako s košarkarji kot z novimi generacijami trenerjev, od Žeravice do Obradovića,” se ob stoletnici rojstva očeta jugoslovanske košarke spominja Vilfan, prepričan o tem, da tudi v tem poimenovanju ni niti kančka pretiravanja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje