Navdahnjena igra, po pet zaporednih zmag v ligi ABA in EuroCupu, vmes pa še zmagoslavje v slovenskem pokalu, letošnji zgodbi Cedevite Olimpije namenjajo precej drugačno konotacijo.

Pred košarkarji Cedevite Olimpija je v tem tednu lepa priložnost, da v slogu sosedske hokejske evforije in v popolnem nasprotju z nogometno apatijo, ki vlada v Ljubljani, dodatno prepričajo svoje navijače in zanetijo iskro. Niz mednarodne neporaženosti bodo namreč skušali v sredo podaljšati proti beneški zasedbi Umana Reyer, nato pa si ob prazničnem nedeljskem obračunu s Partizanom, ko bodo v okviru 26. kroga lige ABA obeležili 75 let delovanja ljubljanske predhodnice združenega kluba, lahko obetajo nemara celo polno dvorano Tivoli.

Košarkarsko ozračje je sicer še daleč od pozitivnega vznemirjenja, ki je bilo nekoč značilno za Ljubljano. To ni le posledica zbledele energije ob odklonu od evropske konkurenčnosti, temveč tudi skeptični odgovor na katastrofalen vstop v novo sezono, ko so se opazovalci dogajanja upravičeno spraševali, kje se je klubskemu vodstvu z zavidljivo proračunsko malho, o kakršni so pred leti v Stožicah in Tivoliju le sanjali, zalomilo pri poletnem kadrovanju.

Prav različna obraza Cedevite Olimpije – gre za primerjavo med prvim delom sezone (do božiča so Ljubljančani na dvajsetih tekmah sezone doživeli kar dvanajst porazov) in zadnjim igralskim obdobjem, v katerem je prerojena zasedba postala regionalni hit – sta ena od osrednjih košarkarskih zgodb. Če so vitaminski zmaji še pred tedni delovali povsem nebogljeno, so danes svojevrstna uspešnica in resna grožnja najboljšim klubom v obeh mednarodnih tekmovanjih, v katerih nastopajo.

Posebnost ljubljanske zgodbe je tudi način, na katerega je vodstvo kluba prišlo do obrata krmila. Da je vsaj del odločevalcev razmišljal o spremembah na položaju glavnega trenerja in tudi športnega direktorja (šušljalo se je o Aleksandru Sekuliću in celo Marko Miliću), pravzaprav niti ni presenečenje. (I)zbrana igralske druščina, ki na ravni individualne kakovosti ni bila sporna, nikakor ni delovala kot ekipa. Majava je bila trenerska avtoriteta Jurice Golemca, govorica telesa dela tujih košarkarjev pa je namigovala na manko kohezije in pretirano igranje zgolj za lastno statistiko.

Toda v Stožicah so ubrali drugačno pot. Škarjam Jurice Golemca in Sanija Bečirovića so dodali še več blaga. Ideologa igralske Olimpije sta s korenitim posegom v kader posredno priznala del poletne krivde. V primerjavi z začetkom sezone v klubu ni četverice (Marcus Keen, Žiga Dimec, Luka Rupnik in Jackie Carmichael) oziroma šesterice, če prištejemo še Haydena Daltona in Mangoka Mathianga. Ključen pa je bil prihod terceta, ki ga sestavljajo Yogi Ferrell, Zoran Dragić in Alen Omić.

Zimski prišleki v ekipo niso prinesli le nesporne individualne kakovosti, temveč so ob učinkovitem postopnem zlitju s ”staroselci” redefinirali notranja razmerja. Vzpostavila se je nova igralska hierarhija, v kateri velika večina sprejema dodeljeno vlogo, četudi je ta nekoliko drugačna od tiste, na katero so bili navajeni v nekih drugih klubskih okoljih. Ekipa deluje smiselno in ciljno usmerjeno.

Cedevita Olimpija ima v tem trenutku ob dobri pokritosti igralskih mest izrazito napadalno noto, organizacijski rdečo nit in izvedbeno raznolikost. Če dodamo še borbenost, ki jo vedno znova pooseblja kapetan Jaka Blažič, pridemo do tekmovane ekipe, ki pa kljub jasnemu pogledovanju proti tekmečevemu obroču zna prisluhniti tudi znani Golemčevi mantri o tem, da se pot do zmage vedno začne tlakovati v obrambi.

Z devetimi zmagami na zadnjih enajstih jadranskih tekmah in s kopico evropskimi skalpi, med katerimi izstopa nedavni Virtusov, je torej Cedevita Olimpija upravičila in osmislila smelo zastavljen projekt. A tako kot neprepričljivo odprtje sezone ni bilo usodno, tudi zadnji tedni s kakovostno košarko še ne prinašajo zaključne ocene. Pravzaprav se četa Jurica Golemca seli v odločilni del sezono. Že v tem tednu.