Razmišljanje o ljubljanski košarkarski publiki in podobi Cedevite Olimpije, ki je bila osmišljena kot evropsko konkurenčen projekt, a dve leti in pol po spojitvi zagrebškega in ljubljanskega kluba zaostaja za razvojnimi načrti.

‘Čigava je Cedevita Olimpija,’ se je, med drugim, glasilo retorično vprašanje izkušenega hrvaškega komentatorja, ki je ob zbiranju informacij v pripravi na televizijski prenos zadnje evropske tekme slovenskih prvakov poklical v našo redakcijo. Izrečeno je bilo kot dodatek k našem razmišljanju o tem, kako zelo apatično je ljubljansko košarkarsko občinstvo.

Dejstvu, da Stožice pač niso trdnjava z navijaško podporo, ki bi se je tekmeci izrazito bali ali ob kateri bi pritisk začutili tudi sodniki, resnično ne gre oporekati. Kot tudi ne ugotovitvi, da tudi domači igralci, trenerski štab in klubsko vodstvo s tribun niso deležni žvižgov ali drugih znakov negodovanja.

Vseeno bi bilo zmotno zaključiti, da sta pomanjkanje zdrave navijaške kritičnosti in prepogosta anemičnost izrazita posledica združitve zagrebške Cedevite in ljubljanske Olimpije ter s tem pripadajoče domnevno izgubljene navijaško-klubske identitete. Ljubljana je namreč nekdaj priznano gorečo košarkarsko dušo izgubila ali vsaj ohladila že pred tem. Kot takšna je tudi spremljala razprodajo ugleda nekdanjega uveljavljenega evropskega kluba, ki v svoji zadnji samostojni sezoni ni ostal le brez domačega naslova, temveč tudi brez statusa v ligi ABA.

Košarkarska kultura v prestolnici je zbledela. Ljubljana že lep čas ni teren s pregovorno poznavalsko publiko, o kateri je v svojih zapiskih v 70. letih preteklega stoletja razmišljal pokojni Krešo Čosić. Tudi tivolski evropski pekel iz Sagadinove ere je danes le spomin na neke druge čase. Kot tudi desetletje stara in v resnici edina res odmevna evroligaška sezona v tedaj povsem novih Stožicah. Ljubljansko občinstvo se je, kar še zdaleč ni zgolj košarkarska posebnost, v precejšnji meri preoblikovalo v lovce na uspeh in dogodke, če poskušamo prilagoditi izraz ”glory hunter”.

V takšni podobi bi Ljubljančani Cedevito Olimpijo ob uresničevanju smelih napovedi hrvaško-slovenskega vodstva vsekakor vzeli za svojo. Še več, hitro bi v njej videli ‘staro’ Olimpijo z vitaminskim pokroviteljem v imenu. Dejstvo, da je klub iz Zagreba ob delu vodstva ter kapitalu prenesel še evropske in jadranske tekmovalne pravice ter s tem klub rešil pred ”le” slovensko sceno, ki jo je narekoval dosežek na parketu, bi prav tako nemudoma spregledali. Toda …Toda Cedevita Olimpija vendarle ni tisto, kar so snovalci unikatne košarkarske spojitve napovedovali. In obljubljali.

Projekt je sicer na začetku nove poti pričakalo kar nekaj objektivno otežujočih okoliščin. Tako so bili vitaminski zmaji v krstni sezoni svojevrsten talec ekspresne združitve, ki je v prehodnem letu terjala izplačevanje ”odvečnih delavcev”. Svoje je nato storil še koranovirus, ki je ohromil delovanje, zaprl tribune in otežil proračunski položaj. Kljub vsemu pa ne gre prezreti, da je bil združeni klub v ligi ABA tako v predčasno prekinjeni kot tudi pretekli sezoni skromnejši od zagrebške Cedevite v nizu predhodnih sezon.

Prav zaradi navedenega še toliko bolj bode v oči letošnja podoba kluba. Ta še zdaleč ni igralska in rezultatska nadgradnja pretekle sezone. Na več ravneh je veliko razočaranje, kar potrjuje tudi izkupiček v obeh tekmovanjih: 5 zmag in 5 porazov v ligi ABA ter 2 zmagi in 4 porazi v EuroCupu. Težava seveda ni poraz proti zvezdniški zasedbi Virtusa, proti kateri so Ljubljančani celo drago prodali svojo kožo, temveč pogosta nemoč v jadranskih okvirih. Skrb vzbujajoč je predvsem dosežek v zadnjem mesecu, ko je četa Jurice Golemca na šestih tekmah vknjižila vsega eno zmago. Več kot zmag je bilo v tem času kadrovskih menjav.

V povsem urejenem, strateško izpiljenem in k sistematiki usmerjenem klubskem okolju se nikakor ne bi moglo zgoditi, da bi klub po tretjini sezone pomahal v slovo že štirim igralcem (Marcus Keen, Žiga Dimec, Luka Rupnik in Jackie Carmichael) oziroma šesterici, če prištejemo še Haydena Daltona in Mangoka Mathianga, ki sicer nista dočakala prve tekme. Za nameček noben od teh odhodov ni bil posledica sezonskega rebalansa ali varčevalnih finančnih ukrepov, kar se je dogajalo v preteklosti.

Nedvomno pa te odhode lahko razumemo, vsaj med vrsticami, kot priznanje nespretnega poletnega kadrovanja. Zataknilo se je že pri najbolj vitalnih delih, torej organizatorjih igre. Nadalje, prvotno sestavljena ekipa, sicer skupina večinoma solidnih in izkušenih posameznikov z nekaj izstopajočimi igralci, ni delovala homogeno. Bila je brez prepotrebne hierarhije na parketu, pogosto brez tekmovalne iskre, brez odgovornih mož v prelomnih trenutkih in brez enotnega dihanja klopi s peterico na parketu, po prvih porazih pa je postala močno vprašljiva tudi trenerjeva avtoriteta v slačilnici, saj pravega odziva na njegove klice in usmeritve ni bilo.

Rezultat ni izostal. Ne na lestvicah in ne na tribunah. Izgovora športno vodstvo ni moglo iskati niti v spodbujanju mladih igralcev, na račun katerega bi trpel rezultat, saj je glavnina svoje mesto našla v mladi ekipi in Iliriji, Luka Ščuka pa se prav tako ni naigral. Rezultat in podoba ne odslikavata vložkov, napovedi in tudi zgledno urejenega klubskega ustroja. Klic navijačem k sprejemanju Cedevite Olimpije tako vnovič ni bil zadostno argumentiran in prepričljiv. Posledično je tudi vprašanje, čigava je Cedevita Olimpija, povsem legitimno.