Ob robu zmage Cedevita Olimpije v osmimi finala evropskega pokala smo v Stožicah za rokav pocukali nekdanjega hrvaškega in jugoslovanskega reprezentanta ter zdaj oglednika Brooklyn Nets Danka Cvjetićanina. Namen njegovega obiska je ostal skrivnost, zato pa se je razgovoril o ameriškem pogledu na Evropejce, spominih na Tivoli in se z izbranimi besedami poslovil od Petra Skansija.

Ko se je v vročici ljubljanskega košarkarskega večera spuščal po stopnicah tribun v Stožicah, se za njim gledalci tekme Cedevita Olimpija-Türk Telekom (93:80) niso pretirano ozirali. Mlajša generacija ga večinoma niti ne pozna, starejša pa četrt stoletja po koncu uspešne kariere morda ne prepozna.

Vseeno je Danko Cvjetićanin mož, ki je v košarkarskem prostoru nekdanje skupne države pustil velik pečat. Tako na klubski kot tudi reprezentančni ravni. ”Dolgo je že tega,” se nasmehne danes 58-letni Zagrebčan, ki je sicer zaradi očetove službe lep del otroštva in mladosti preživel v Beogradu. Na veliki oder je tako stopil v dresu Partizana, leta 1985 pa se je nato na vrhuncu zagrebške ere Dražena Petrovića preselil k Ciboni.

Prav zaradi tega mu je Tivoli precej bolj znan in ljub kot Stožice. ”Vedno sem rad gostoval v Ljubljani, v polni tivolski dvorani. Dušan Hauptman, Peter Vilfan, Jure Zdovc, Slavko Kotnik … Eh, ne bom več našteval, saj bom zanesljivo koga pozabil. Pod črto, vedno trdi tekmeci. To so bili časi, ko se je košarka igrala s posebnim zanosom,” se spominja Hrvat, ki je nato igral še za Estudiantes, Rijeko, Reggio Emilio in nazadnje za Zrinjevac.

Koš s sredine igrišča

Danko Cvjetićanin ima tudi bogato jugoslovansko reprezentančno kartoteko. V domači vitrini ima med drugim srebrno olimpijsko kolajno iz Seula 1988 ter brona z EuroBasketa 1987 ter svetovnega prvenstva 1986. Na slednjem je nase opozoril tudi z zadetim metom s sredine igrišča. Ta mu je v posebni akciji enega od pokroviteljev prvenstva prinesel tedaj odmevno nagrado – avtomobil. A zaradi zapletene carinske zakonodaje priborjene alfe ni mogel uvoziti v Jugoslavijo.

In tokrat? ”V Ljubljani živi del moje družine, zato večkrat pridem na obisk. No, tokrat sem tukaj tudi službeno. Seveda pa o tem, koga gledam, ne smem govoriti,” je v pričakovano tančico skrivnosti svoj obisk Stožic zavil mednarodni oglednika oziroma skavt severnoameriškega poklicnega moštva Brooklyn Nets. ”Za nas so zanimivi vsi. Ne le mladi evropski igralci, temveč tudi Američani, saj gledamo, kako popolniti ekipe v razvojni ali poletni ligi,” dodaja.

A če ni smel govoriti o tem, koga je podrobneje spremljal v Stožicah, pa se je z nasmehom na obrazu razgovoril o tistem, ki je že član Brooklyna. “Goran Dragić je izjemen fant. Prava pozitivna osebnost. Vedno sta mi bila všeč njegova energija in tekmovalnost. Ob prihodu v naš klub je dokazal, da še zdaleč ni rekel zadnje besede,” je z izbranimi besedami slovensko okrepitev opisal Cvjetićanin in zatrdil, da ima Brooklyn z njim vse možnosti, da postane prvak lige NBA.

Dragić je zgolj eden od številnih Evropejcev, ki navdušujejo v ligi NBA. Naš sogovornik pa se še dobro spominja časov velikega ameriškega nezaupanja v košarkarje z drugih celin. “Ameriški pogled na Evropo se je povsem spremenil. Evropski igralci imajo izrazit občutek za igro, ki je Američanom pogosto tuj. Res je, so šibkejši, počasnejši … Toda prav s tem občutkom so si izborili svoje mesto. Zdaj so Evropejci nosilci svojih ekip,” ocenjuje.

Pogovor je kar sam zavil do Luke Dončića. “On je fenomen. V njegovem primeru se ne pogovarjamo o tem, ali bo presegel dosežke nekih evropskih predhodnikov. Njega lahko primerjamo z največjimi vseh časov. Neverjetno! Podira rekorde, prestavlja meje … Vse to pa počne z neverjetno igrivostjo in lahkoto, tako da ga je užitek gledati,” navdušenja ne skriva nekdanji evropski prvak.

Petar Skansi: največji odhajajo

Pomemben del Cvjetićaninove kariere predstavlja tudi nastopanje za hrvaško reprezentanco. Bil je član zgodovinske selekcije, ki je na olimpijskih igrah 1992 osvojila srebro. Izbrano vrsto, v kateri sta bila tudi Toni Kukoč in Dražen Petrović, je vodil nedavno preminuli Petar Skansi. “V Barceloni je na izjemen način prerazporedil vloge v ekipi. Bil je dober trener, pred tem tudi vrhunski košarkar. Poleg tega pa osebnost, do katerega sem vedno gojil spoštovanje. Vedel sem za njegovo bolezen. Vedel sem, da se je mučil. Konec je bil neizbežen. Največji odhajajo,” se je Skansija spomnil naš sogovornik.