Z Japonske se je za Sportklub oglasil slovenski košarkarski trener Zoran Martič in z nami delil svojo izkušnjo iz dežele vzhajajočega sonca. Govoril je o spopadanju z njihovo kulturo in jezikom, specifičnostjo japonskega okolja, kateri nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance mu je pomagal pred selitvijo, kulinariki, pogojih za delo, pregrešno dragih vstopnicah, dojemanju Luke Dončića in še marsičem. Kakšno znanje bi, če bi se danes vrnil v Slovenijo, prinesel s seboj?

Zoran Martič že drugo sezono deluje v Čiba Jets Funabaši v prvi japonski ligi. Gre za klub iz prefekture Čiba, natančneje iz kraja Funabaši, ki je nekakšno predmestje velikega Tokia.

Velika kitajska izkušnja skozi oči Memija Bečirovića

Košarka

4. Dec 2021 9

Košarka

4. Dec 2021 9

56-letni Celjan selitve na Japonsko ni načrtoval, zgodilo se je slučajno, pove v dolgem pogovoru, v katerem je razkril in opisal marsikatero podrobnost in posebnost iz oddaljene azijske države.

“Pred dvema letoma, morda celo več, je bil moj agent na Japonskem in me vprašal, če bi me to zanimalo. Dejal sem, da nimam nič proti, a me je opozoril, da tam zadeve načrtujejo daleč v naprej in bo to aktualno šele čez nekaj mesecev. Če sem iskren, sem že na vse skupaj pozabil, potem so me kontaktirali in smo se hitro dogovorili,” se začetkov iz leta 2020 spominja Martič.

Kdo je Zoran Martič?

Gre za v Sloveniji in tujini uveljavljenega strokovnjaka, čigar trenerska kariera se je začela leta 1992 v Iliriji. Več let se je trenerske obrti učil tudi pod vodstvom legendarnega Zmaga Sagadina, enega naših najuspešnejših košarkarskih trenerjev.

Tudi sam je sedel na klopi Olimpije, kjer je sicer v različnih vlogah, od trenerja nižjih selekcij do članskega moštva, kakor tudi športnega direktorja, deloval skupno osem let. Z zmaji je v sezoni 2017/18 postal slovenski prvak, štiri leta pred tem je z MZT-jem osvojil makedonsko državno prvenstvo. Leta 2000 pa je izjemno slovensko generacijo do 20 let popeljal do naslova evropskih prvakov.

Prav tako svoje znanje prenaša na druge, predaval je že na ogromno košarkarskih seminarjih in klinikah.

Japonska je nekaj posebnega

V bogati in 30 let trajajoči trenerski karieri je deloval že v številnih tujih državah. Pot ga je iz Slovenije, kjer je vodil kopico klubov, poleg Olimpije tudi Krko, vodila skozi Kitajsko, Črno Goro, Ciper, Ukrajino, Madžarsko, Makedonijo in Poljsko. Toda Japonska je v tej družbi brez dvoma nekaj posebnega, pravi Martič.

Košarka je po popularnosti za bejzbolom, sumo borbo in nogometom. V Čibi je sicer sprejel nekoliko drugačno vlogo, kot jo je bil vajen sicer. Tam ni na čelu strokovnega štaba, temveč ima bolj mentorsko in svetovalno funkcijo.

“Zraven sem povsod, na treningih, tekmah, sestankih, na nek način sem mentor, uporabijo me tudi za svetovanje trenerjem v mlajših kategorijah, skupaj pripravljamo taktiko in filozofijo kluba,” razloži sogovornik, ki se je v svoji prvi sezoni v klubu veselil tudi japonskega naslova.

Pogoji v klubu so na ravni tistih iz lige NBA, njihova dvorana je kljub dragim vstopnicam ves čas polna, navijači pa jih spremljajo na vsakem koraku.

Vabljenji k branju pogovora z Zoranom Martičem o življenju na Japonskem, kjer še ni uspel skuhati kranjske klobase in je japonsko marljivost spoznal tudi v interakciji na vlaku z naključnim mladim športnikom.

Kar nekaj izkušenj iz tujine že imate, kako bi z ostalimi primerjali Japonsko?

Japonska je brez dvoma posebna, ne le košarkarsko in športno, tudi na splošno. Geografske značilnosti so jo močno definirale, glede na to, da se je v zgodovini dostikrat tudi na lastno željo precej izolirala. Zato je tudi kultura s precej manj vplivi tujine od ostalih držav. To se odraža na celotni družbi, tukaj absolutno mislim tudi na šport.

To je država, ki jo doleti največ naravnih katastrof. Tukaj so potresi, poplave, cunamiji, izbruhi vulkanov, plazovi in tako naprej, zato so se bili ljudje prisiljeni temu prilagoditi. Zato so zelo disciplinirani in veliko stvari poskušajo predvideti in načrtovati v naprej. To se odraža tudi v športu, kar spoznavam vsakodnevno.

Kako ste se znašli v novem okolju?

Kadarkoli greš v tujino se moraš prilagoditi. Mogoče je Japonska malce bolj ekstremna, ker je bolj drugačna. Če si prišel sem delati, od tebe pričakujejo, da se boš njihovih norm in običajev po najboljši meri držal.

Prej sem že bil na Japonskem, mi je pa precej pomagal naš nogometni trener in moj profesor s fakultete Zdenko Verdenik. Preden sem odšel, sem ga poklical in se z njim dobil, da mi je povedal, na kakšen način komunicirati, kakšni so po mentaliteti, kaj jim odgovarja, kaj sprejemajo in kaj ne. To mi je v začetku zelo pomagalo in sem mu zato zelo hvaležen.

Vas je kaj kljub temu presenetilo?

Vsakodnevno so manjše situacije, ki bi jih mi naredili drugače. Če trmasto vztrajaš pri svojem, lahko hitro naletiš na konflikt. Ves čas moraš imeti v glavi, kje si, da je to njihova kultura in pričakujejo, da se boš držal njihovih pravil. Seveda so te poklicali, da bi prinesel tudi nekaj novega, a spremembe sprejemajo počasi.

Zgodba z vlaka in vreča smeti:

Kot zanimivost, če že govorimo o kulturi in drugačnosti, imam en banalen primer. Na vlaku sem velikokrat že opazil, da prihajajo otroci v športnih uniformah in predvidevaš, da gre za kakšno ekipo, ki gre s tekme, a imajo s seboj celo vrečo smeti. Ko sem jih vprašal, zakaj nosijo te smeti na vlak, so mi razložili, da je vsak odgovoren za smeti, ki jih proizvede. Odigrali so tekmo in vse, kar so na tekmi porabili, je nekdo zadolžen, da odnese in doma vrže v kontejner.

Na Japonskem redko vidiš koše za smeti, kontejnerjev pa sploh ne. To je za nas nepojmljivo. Verjetno se spomnite nekaj let nazaj, ko je bilo svetovno prvenstvo v Rusiji, pa so mnogi mediji kazali posnetke, kakšno garderobo so pustili za seboj japonski nogometaši.

To je za njih samoumevno na vseh nivojih. Pri nas te kulture nimamo. Za njimi ne boš našel ničesar, vzgajani so od rane mladosti, da moraš za sabo vse počistiti in pospraviti. Na te zadeve so tudi občutljivi, če ti nisi takšen.

Manj čustveni in bolj disciplinirani

Kako se ta kultura potem odraža v športu? Kakšen je predvsem psihološki profil športnika na Japonskem?

Treba je vedeti, da šport doživljajo precej drugače kot mi zahodnjaki oziroma Evropejci. Za njih je to manj čustvena zadeva, porazi niso takšna katastrofa in zmage takšna evforija kot pri nas. Družba na to gleda kot na zabavo in posel.

Tukaj je ena razlika v primerjavi z Evropo tudi ta, da se lastniki klubov, ki so vsi privatni, s tem ne bi ukvarjali, če ne bi imeli neke koristi.

Če Japoncem kaj manjka, je to ravno tekmovalnost in inovativnost, kar je pa seveda pogojeno z družbenimi značilnosti. Kar se tiče agresivnost, ki krasi nekatere najboljše športnike na svetu, so tukaj nekoliko zadržani. To je pogojeno z njihovo kulturo in načinom razmišljanja.

In kaj ste se vi naučili od Japoncev in bi, če bi jutri prevzeli slovenski klub, prinesli s seboj?

Definitivno priprava na trening, na tekmo, priprava na naslednji proces, karkoli že to je. Vse je izpeljano do takšnih potankosti, da se mi s takimi zadevami sploh ne ukvarjamo.

Velikokrat so to malenkosti, ki se nam zdijo nepomembne, a se pokaže, da to ni res. Dobro je predvideti največ, kar je mogoče, če seveda imaš te možnosti. Nisem videl družbe, ki bi se tako pripravljala na vsako stvar kot Japonci, pa ne govorim le o športu.

Kako vam je všeč njihova kulinarika? Tukaj poznamo večinoma le suši.

Hrana je njihov nacionalni simbol. Ob vsakem kontaktu z ljudmi te sprašujejo, če ti je všeč njihova hrana, kaj rad ješ, če znaš uporabljati palčke … Veliko dajo na to, kaj si tujci mislimo o njih in njihovi hrani. Velika večina mi je zelo všeč, bi jo tudi doma večkrat jedel. Prav tako je bistveno bolj zdrava od naše.

Zanimivost: Japonska izkušnja izoblikovala Arsena Wengerja

Legendarni francoski strateg, ki je kar 22 let sedel na klopi londonskega Arsenala, je pred selitvijo v Anglijo slabi dve leti deloval na Japonskem, kjer je vodil Nagoya Grampus.

Za svoj uspeh v angleški ligi je veliko zaslug pripisal prav znanju, ki ga je pridobil na Japonskem. Po prevzemu Arsenala je bila ena prvih sprememb, ki jih je uvedel, nova dieta nogometašev. Kmalu so mu sledili tudi ostali klubi.

Če si se pripravljen učiti, se lahko od vsakega nekaj naučiš. Mi vsi se lahko od Japoncev marsikaj. To jemljem kot privilegij, kot lepo življenjsko izkušnjo, za katero sem hvaležen.

Če že govoriva o hrani, v prvi ligi, vsaj kolikor je meni znano, imajo vse ekipe nutricioniste. Velik poudarek je na hrani. Že na splošno je bolj zdrava od naše, zato je manj možnosti, da bi igralci jedli kaj neprimernega, a kljub temu imajo ljudi zaposlene samo zato, da nam pripravljajo hrano.

Ne le na potovanjih, mi imamo v objektu, kjer treniramo, tudi svojo kuhinjo in cel štab kuharjev, ki nam dnevno pripravljajo obroke.

Ste morda vi kdaj komu na Japonskem skuhali kaj slovenskega?

(smeh, op.a.) V bistvu ne. Verjetno bi bila težava že surovine. Kakšne kranjske klobase bi verjetno težko našel. (smeh, op.a.) Nisem imel te možnosti.

Pogoji primerljivi s klubi iz NBA

Kakšni so pogoji za delo? Če sodim že zgolj po skrbi za prehrano, predvidevam, da na precej visokem nivoju?

Mislim, da smo mi, če ne najboljši, pa eni od najboljših. Ti pogoji so primerljivi tudi s kakšnimi NBA klubi, nekateri se ne bi sramovali tega, kar imamo.

Lani je klub v uporabo dobil trening center, ki smo ga sami financirali. Občina nam je po boljši ceni ali celo zastonj odstopila zemljišče. Zgradili so objekt, katerega strošek je bil približno šest milijonov dolarjev. Tukaj imamo vse, kar si klub lahko želi. Od fitnesa, ambulant, kuhinje, prostorov za počitek, pisarn, do vrhunske dvorane za trening, vse.

Vem, da so številni drugi klubi na enakem nivoju. Takšne investicije jim niso odveč, ker se zavedajo, da boljši pogoji prinesejo boljše rezultate.

Kakšna je pa popularnost košarke na Japonskem ter v povezavi s tem obisk na vaših tekmah?

Imamo srečo, da smo po obisku in tudi sicer daleč najbolj popularen klub. Vse tekme doma imamo razprodane. V lanski in delu letošnje sezone smo sicer imeli omejeno kapaciteto, lahko smo prodali le 50 odstotkov kart, dvorana pa sprejme šest tisoč gledalcev.

Od januarja naj bi nam dvignili kapaciteto, da bo mogoče zapolniti vseh 100 odstotkov dvorane. Upam, da bo pri tem ostalo, saj se tudi tukaj dvigujejo številke, kar se tiče korone. Če bo ostalo pri tem, bomo imeli na naslednji domači tekmi šest tisoč gledalcev.

A moramo vedeti, da so tukaj vstopnice izredno drage. Najcenejša karta je okoli 100 dolarjev, najdražje gredo do 500 ali 600 dolarjev, na tistih najbolj zanimivih tekmah.

Pa še ena stvar, na vseh tekmah, ne glede na to, kje igramo, pride veliko število navijačev tudi na gostovanja. To sicer ni takšen profil navijačev, kot jih videvamo v Evropi. So pa vsi oblečeni v drese in imajo še ostale navijaške rekvizite in tudi tako pomagajo pri financiranju kluba. Te stvari so pomemben vir zaslužka na Japonskem.

Če pričakujete, da bo vzdušje takšno kot v Pionirju, ko igrata Zvezda in Partizan, ali v Oaki v Atenah, ni tako. Profil navijačev je drugačen, imajo pa seveda klubi od navijačev tukaj precej več s finančnega vidika.

Kakšno pa je mesto in življenje v tem okolju? Vas kdo spremlja ali ste sami?

Glede na situacijo, sem šel sam, težava je, da so rigorozni, komu sploh dovolijo vstopiti v državo. Zdaj so spet zaostrili. Ko sem šel na Japonsko, so moja družina in številni prijatelji dejali, da bodo prišli, imel bi ves čas obiske, a je zdaj tega bistveno manj.

Po drugi strani pa so tukaj razmere za delo, glede na to, kako je drugod po svetu, še najbližje normalnim. Življenje ima vsaj zame na Japonskem več plusov kot minusov.

O mestu Funabaši

Funabaši je mesto s približno 700 tisoč prebivalci in je sedmo največje mesto v predmestju Tokia, ki spada pod širše območje Tokia. Slednje naj bi bilo z 38 milijoni tudi največje območje na svetu po številu prebivalcev.

Skozi mesto teče reka Ebi. V prejšnjih stoletjih sta se na obeh bregovih omenjene reke raztezali tržnici. Da so ju povezali, so med bregova zložili čolne in tako ustvarili most. Od tukaj tudi izvira ime mesta, “funa” namreč pomeni čoln in “hashi” most.

Kakšno je sicer trenutno stanje s koronavirusom, je tudi tam že udarila omikron različica?

Do prejšnjega meseca so imeli na Japonskem za te razmere minimalne številke, do 100 primerov na dan, pa imajo 150 milijonov prebivalcev. Po novem letu se je drastično povečalo število primerov, predvsem na Okinavi.

Verjetno povezano tudi s tem, da so se po božičnih praznikih vrnili ameriški vojaki, ki so stacionirani na Okinavi, naj bi jih bilo kakšnih 30 tisoč, verjetno so prinesli nov sev na Japonsko. Danes (četrtek, 6. januarja, op.a.) naj bi bilo le tam tisoč primerov, kar je za njih ogromna številka.

Lani so Japonci gostili olimpijske igre, ste jih spremljali tam ali iz Slovenije?

Sem bil doma, ker so celo ligo premaknili v tem času in naredili skupen projekt, da smo vsi tujci prišli nazaj istočasno in bili na istih lokacijah v karanteni.

Japonci niso bili ravno navdušeni nad olimpijskimi igrami, ker so se zavedali velikega števila tujcev in bo to pomenilo večje število okuženih. Zato so po koncu olimpijskih iger stvari organizirali tako, da je bila škoda čim manjša.

Kako so pospremili igro Slovenije in kako pogosto ste slišali omenjenega Luko Dončića, ko ste se vrnili na Japonsko?

Ne le on, na splošno slovenska košarka je z olimpijskimi igrami zagotovo pridobila na veljavi. Luka je brez dvoma osrednje ime. Ko sem se pogovarjal z našimi reprezentanti, me je zanimalo tudi to, kdo so bili v olimpijski vasi najbolj popularni in nadlegovani športniki s strani ostalih športnikov. So mi potrdili, da je bil Luka daleč najbolj med vsemi v vasi. Ameriški košarkarji sicer niso bili v olimpijski vasi, od tistih, ki so bili, pa je bil najpopularnejši Luka.

Morda za konec še to, kako vam gre japonščina?

Učim se, a moram reči, da se precej mučim. (smeh, op.a.) Spet je zaradi te njihove kulture, kot sem že omenil, tudi jezik precej specifičen. Z japonščino še nisva postala prijatelja.

Ena specifika je, ne vem, če obstaja še kakšen drug jezik, ki ima tri pisave. Oni pišejo s tremi različnimi, Hiragana, Katakana in Kanji. Že da se vsaj en del tega naučiš, je za nas tujce velik problem.