V Mariboru smo obiskali Memija Bečirovića, nekdanjega selektorja slovenske košarkarske reprezentance, ki je zadnjih sedem let živel in delal na Kitajskem. Spregovoril je o izzivih, s katerimi se je spopadal na Daljnem vzhodu, tamkajšnji kulturi, enopartijski ureditvi, ki se pozna tudi v športu, in razlogih, zakaj Kitajska ni uspešnejša košarkarska država. Beseda je nanesla tudi na Cedevito Olimpijo in njegovega sina Sanija, Luko Dončića in slovensko reprezentanco.

“Dober trener je tisti, ki traja,” pravi 60-letni košarkarski strokovnjak, čigar trenerska kariera skoraj brez premora traja že 35 let. Od teh je približno polovico časa preživel na tujem. Izkusil je že marsikaj, od domačega okolja do Evrope, od Bližnjega do Daljnega vzhoda.

Pot ga je leta 2015 vodila na Kitajsko in je predstavljala ogromen kulturni preskok, s katerim se je s pomočjo svoje žene, ki ga spremlja na vsaki poti, uspešno spopadel. Ter razbil tudi marsikateri stereotip.

“Da, drugače sem si predstavljal. Še danes prijateljem, ki Kitajsko vidijo kot riževa polja in kolibe, težko razlagam. Tega ni (smeh, op. a.). Ko pridem domov, se sprašujem, kje so ljudje? Prideva z ženo v Maribor, pa mi reče, če je kakšen praznik? Kje so ljudje, kje so avtomobili? Tam je pa ogromna migracija, ljudje, povsem drug tempo. Tukaj je tako, kot bi se vse ustavilo. Tam so šestpasovnice, tukaj grem z avtom na cesto, pa se mi vse zdi nekako ozko,” v smehu pove naš sogovornik.

Memi Bečirović Kitajski pomahal v slovo in takoj prejel klic

Košarka

2. Dec 2021 2

Košarka

2. Dec 2021 2

Ob sinu je ameriška zgodba postal tudi Saša Dončić

Košarka

4. Dec 2021 24

Košarka

4. Dec 2021 24

Najprej je v kitajski elitni ligi CBA vodil Jiangsu Dragons, leta 2020 pa prevzel Nanjing Monkey Kings, a se zaradi neizpolnjenih obljub predsednika kluba odločil razdreti pogodbo. V Slovenijo se je vrnil zadnji petek v novembru.

Ob prijetnem kramljanju je razkril marsikatero podrobnost, ki se je nabrala v sedmih letih delovanja v komunistični enopartijski državi. Ta še dandanes buri duhove. Od igranja v strogo zaprtih mehurčkih do precenjenih domačih igralcev, ki se na treninge vozijo s ferrariji, in tudi vmešavanja lastnikov klubov, ki se obnašajo preveč navijaško, na njihova mnenja pa vplivajo tudi raznorazni zapisi na spletu.

“Vedno sem se postavil zase. Imam takšen sistem, da sem vedno na robu. Rečem ženi, naj pakira, ker bova morda že jutri odšla. Če vztrajaš, te potem pustijo pri miru. Lastniku rečem, naj me pokliče in mu vse razložim, če me ne želi, pa adijo. Zato je mojega generalnega direktorja ves čas klical, on pa vse uravnotežil. Na trenutke je bil precej ubogi, ko mi ni upal priti česa povedati,” o vzpostavljanju avtoritete pove Memi.

Le nekaj dni po vrnitvi v Slovenijo je že prejel prvo ponudbo, ki ga je vabila na Arabski polotok. “Sem rekel, da sem doma šele tri dni. Lahko bi vskočil do aprila, moram razmisliti. Pa moram se še malo spočiti in izklopiti,” doda Bečirović, ki je tri leta deloval tudi v Iranu, kjer je eno sezono vodil Teheran in tri iransko reprezentanco.

Vabljeni k branju zanimivega intervjuja, ki o ozadju delovanja kitajskega športa razkrije veliko zanimivega, tudi zakaj niso uspešnejši v kolektivnih športih ter zakaj košarkarji ne slovijo po motivaciji in borbenost. Spregovori še o življenju na Daljnem vzhodu, primerjavah med Sašo in Luko Dončićem, razlogih, da je Jure Zdovc v jugoslovanski reprezentanci dobil prednost pred Aleksandrom Đorđevićem, novi vlogi svojega sina Sanija in še marsičem.

Pogovor o veliki kitajski izkušnji

Kako torej na Kitajskem sploh deluje košarka?

Zanimivost Kitajske je ta, da so tam igralci zelo zaščiteni. Ko enkrat postane profesionalec, je za celo kariero preskrbljen in se mu ni treba boriti. Odvisno je le, kakšna bo pogodba. Boljši je, večja je pogodba.

Prva stvar je, da tam obstajajo športni biroji. To je kot športna zveza in ta nadzoruje igralce. Oni dajejo na voljo center za trening, igralci tam živijo in pogodbo podpišejo s to športno zvezo. Govorimo o regijah, jaz sem bil v regiji Jiangsu, glavno mesto je Nanjing.

Torej ta regija je podpisala 10 do 15 igralcev, imajo svojo mladinsko selekcijo, člansko in tako dalje. Članska je profesionalna in igralec, ko podpiše s to športno zvezo, prejema mesečno do konca življenja od tisoč do dva tisoč evrov, odvisno od ravni.

Najboljši igralci po koncu profesionalne kariere ostanejo v tej zvezi in delajo kot trenerji ali so vodje moštev … Tam ostanejo do konca. Vsi ostali, dokler traja kariera, imajo zagotovljenih teh tisoč do dva tisoč evrov. S klubom pa podpišejo drugo pogodbo. Obstajata torej dve strani. Igralec, tudi če nima kluba, zagotovo nekaj dobiva.

Zaradi tega niso motivirani in tekmovalni. Gledajo le na to, da bodo podpisali dobro pogodbo. ‘Sem tukaj kot ‘bubrek’ v loju, ali igram ali ne igram.’ Ni več motivacije, da bi napredoval. Oni so bogataši, na trening pridejo s ferrariji, samimi močnimi avtomobili. Nekateri so iz ultra bogatih družin. Večinoma so v košarki vsi iz bogatih družin. Kaj je njemu motivacija? Imaš pa tudi primere, ko so bogati, a tekmovalni. Takšni želijo zmagati, grizejo. 90 odstotkov pa je takšnih, ki ne. Zato je težava že trening. Igralcev pogosto le gleda, kje bo čim manj naredil.

Kako potem sploh pridejo zraven mlajši iz nižjih slojev? So jim odprta kakšna vrata?

Tam je kot v ZDA. Imaš univerzitetne ekipe, nato je nabor in lahko tam prideš do igralcev. Je tudi druga liga, v kateri jih prav tako lahko najdeš. Obstajajo tudi šole košarke. Nato je tu športna zveza, ki ima mladinsko ekipo in na vsaka štiri leta sledijo državne igre, ko pokrajine igrajo med sabo. To je za njih največji dogodek, kot kitajska olimpijada, ne le košarka, vsi športi. Na račun uspešnosti v teh štirih letih ostanejo na položajih v teh športnih zvezah. Zato vlagajo ogromno v to, da bi uspeli.

Letos je bila in zdaj je spet nov štiriletni ciklus, ko začnejo selekcionirati po celi regiji, kot bi rekel zdaj Štajerska. A to so velike regije, Jiangsu ima sto milijonov prebivalcev. Za košarko torej izbereš igralce, stare 15 in 16 let, ki bodo tam štiri leta. Ko bodo U-19 ali U-20, lahko tam nastopajo. To je nekakšen filter in bazen za ta klub. Potem imaš pa še te univerze in nabor.

Koliko težav ste imeli potem pri samem kadrovanju?

Zelo težko je, vse dobiš določeno. Zdaj sem bil tam sedem let in vse poznam, vse te mlade kitajske igralce. Najboljša možnost je nabor, torej spremljati te univerze in potem na vsakoletnem naboru, tako kot v NBA, izbereš igralce.

S tem zaobideš športno zvezo, ker pri njih nikoli ne veš, kaj dobiš. Na nabor morajo vsi, tudi igralci iz Tajvana in Hongkonga. Na to gledajo kot na celoto. Tudi če so stari 25 ali 28 let, če želijo igrati na Kitajskem, morajo na nabor.

To so naredili pred nekaj leti, ker je cena domačim igralcem poskočila v nebo. Povprečen igralec je prejemal že ogromne denarje. Boljši so samo dvigovali ceno. Poleg tega si moral plačati še športni zvezi in klubu, da si ga sploh dobil.

S kakšnimi proračuni torej delujejo ti klubi?

Ogromnimi. Ne vem, kakšni so proračuni, a lahko povem, da dva tujca staneta od milijona do treh evrov. Najboljši domači igralci imajo po dva, tri milijone. Najslabši imajo torej kakšnih pet milijonov evrov, najboljši klubi pa po 25. Me pa to niti ne zanima, to niso javni podatki. To je Kitajska.

Najbolje plačani tujci v zgodovini lige CBA:

1. Kenneth Faried, Zhenjiang (2019) – 3,9 milijona evrov
2. Lance Stephenson, Liaoning (2019) – 3,6 milijona evrov
3. Jeremy Lin, Beijing (2019) – 2,7 milijona evrov
4. Andray Blatche, Xinjiang (2017) – 2,2 milijona evrov
5. Ty Lawson, Fujian (2019) – 1,8 milijona evrov

Nenavadno je pravilo s tujci, koliko jih je dovoljenih.

Vsako leto menjajo pravila. Lani je bilo pravilo dva tujca, s tem, da si lahko oba hkrati koristil le v dveh četrtinah in ne v zadnji. V zadnji torej le enega. S tem ščitijo domače igralce. Tako je bilo lani, letos pa je dovoljen le en tujec, toda z omejitvijo, po kateri ima lahko zadnjih pet ekip po uvrstitvi dva tujca v eni četrtini in igrata skupaj. Običajno je to v tretji četrtini.

Večkrat se sprašujemo, kako ob takšnih vložkih in številu prebivalcev niso bolj konkurenčni. Zakaj njihova reprezentanca ni bolj kakovostna?

Prva stvar je ta, da ne gredo radi v reprezentanco. Tam niso takšne zvezde kot doma. Igralec daje po 30 točk. Ko pa pride na reprezentančno raven in doseže le šest točk, čuti pritisk. V svojem vrtu sem glavni, dobro živim, ne potrebujem tega.

Druga zadeva je, da posamezniki odločajo. Ko se tekma lomi, daš v zadnjih minutah žogo posamezniku, ni več toliko akcij. To večinoma počnejo tujci. Kitajski igralci pa stojijo zraven. Ko pridejo v reprezentanco, potem ne znajo igrati. Ta pritisk in odločanje je v rokah tujcev, zato niso bolj uspešni.

Nekdo je naredil lestvico, da je kitajska liga tretja najbolj plačana, za NBA in Evroligo. Po kvaliteti pa šele 34. na svetu (smeh, op. a.).

Verjetno je torej kriva tudi druga kultura?

Na Kitajskem so tudi zelo dobri igralci. Je deset do petnajst Kitajcev, ki so odlični. A težava je ta, da prehitro postanejo zvezde. Torej ogromno denarja, nima pa ponosa, da bo igral za državo, niti tekmovalnosti. Zato pride do slabega izida na mednarodnem nivoju. Poleg tega pa že prej omenjena odločilna vloga tujcev. Je pa še ena stvar, za kolektivne športe so premalo široki, so bolj ozkogledni, zelo sebični.

Če imam državni ponos, bom igral na polno, če ga nimam, ne bom. A nihče ne bo rekel, da ga nima, ker ga bodo ubili (smeh, op. a.). A znotraj sebe si misli, da bo varčeval z močmi. Pri nas, v Evropi, se za reprezentanco ne bo nihče šparal. Kitajci se bodo. V tem je razlika. Precej dajo tudi na javno mnenje.

Še nekaj bi izpostavi. Ko pride nov trener v reprezentanco, predvsem tujec, mu vsiljujejo igralce, ki jih ni izbral. Ko sem vodil Iran leta 2013, sem osvojil azijsko prvenstvo. Tam je bil Panagiotis Giannakis, ki je podpisal za Kitajsko. Dejal mi je, da je dal igralca iz ekipe, ker je bil že prestar. Naslednji dan so ga pripeljali in rekli, da mora biti zraven, naknadno plačali še deset tisoč dolarjev.

Kot trener jim tega ne moreš razložiti, a se zahtevajo rezultati. Ne dajejo ti avtoritete, zahtevajo pa odgovornost. ‘Zakaj nič ne zmagujemo? To nič ne velja!’ (smeh, op. a.) Enako je v klubih. Tujca ti pripelje, če paše v ekipo ali ne.

So kot Rusija pred leti. Neven Spahija mi je pravil, ko je bil v Rusiji in je zanj igral tudi Beno Udrih. Lastnik je iz lože telefoniral in mu govoril, kdo naj igra. Ni ga upošteval, ker je on trener. Naenkrat se dva pojavita na menjavi. Mi pravi: ‘Stojim ob črti in gledam, kaj tam delata. Pa pravita, da jima je lastnik rekel, da morata v igro.’ (smeh, op. a.).

Ste imeli tudi vi takšne izkušnje na Kitajskem?

Nisem, vedno sem se postavil zase. V trenerstvu je najbolj pomembno, da trajaš. Ne pa da si eno sezono ali dve, nato pa te ni pet let. To je ta psihološki in človeški faktor, da znaš oceniti situacijo, tudi z vidika kulture, in se znajdeš ter si hkrati uspešen. Ne moreš slepo vztrajati pri svojem, niti delati le to, kar ti rečejo. Potem to nisi več ti.

Kaj vam je dala celotna izkušnja?

Ogromno. Tri leta sem bil v Iranu, če naredim primerjavo, Iranci desetkrat manj trenirajo, a so precej bolj talentirani. Ne le košarkarsko, temveč tudi življenjsko. On oceni položaj, predvidi, ne potrebuje toliko treninga, nerad trenira. Celoten arabski svet nerad trenira, a imajo to ulično mentaliteto. Ko mu daš navodilo, že najde pravo podajo.

Kitajec tega nima. Zato delajo in trenirajo, da bi spravili nekaj skupaj. Te mikro zadeve ti kot trenerju precej pomagajo. Kaj se naučiš, ko si toliko let v tujini? Postaneš boljši trener. Jaz delam približno iste vaje kot pred 20 leti. A ti človeški odnosi, ocenjevanje situacij, kulture in značaja igralcev, tu pa postaneš precej boljši.

Kakšno se vam je pa zdelo življenje na Kitajskem?

Kitajska je super. Zelo tehnološko napredna država, ljudje nimajo predstave. To so ogromna mesta, Nanjing ima deset milijonov, nakupovalni centri, infrastruktura, hitri vlaki … Ni primerjave. Že ZDA zaostajajo. Z ženo sva se že navadila, tam sva bila sedem let, spoznaš mesto, trgovine in restavracije.

Pa učenje jezika?

Ne, sem prestar za to. Angleško slabo govorijo, a zdaj je vse na aplikacijah. Imel sem tudi prevajalca, ki sem ga lahko poklical.

Kako so vas pa sprejeli ljudje, kako tam danes gledajo na belce?

Jaz sem bil dobro sprejet in tudi dobro košarkarsko zapisan. Od korone se je malce spremenilo, nekoliko so se dvignili, ko primerjam pet, šest let nazaj. Dobivajo malce tega, ‘mi smo najboljši na svetu.’ Razumem jih, vendarle napredujejo, to so si zaslužili. Oba z ženo imava rada njihovo hrano in kulturo, nikakršnega problema ni bilo. Tudi dobro sva se počutila tam. Zato sva konec koncev tudi ostala sedem let. Ni vse v pogodbi in denarju.

Koliko ste pa občutili razliko v političnem smislu, glede na to, da še vedno veljajo za komunistično državo?

Povsem normalno mi je. Ne občutiš tega, da gre za komunistično državo. Po eni strani imajo boljše zadeve, ker je enopartijska, sploh za covid krizo, zato imajo malo primerov, vsi se držijo tega, kar jim rečejo. Po drugi strani gre za miks med kapitalizmom in tem. Če bi prišel in ne bi vedel, da imajo takšen sistem, tega niti ne bi niti rekel.

Zadnji mesec je bilo ogromno govora o kitajski igralki tenisa, Shuai Peng. To ste kaj zasledili?

Tega nisem spremljal. Moram reči, da jaz osebno nisem imel nobene slabe izkušnje.

Kako ste pa tam doživljali izbruh pandemije in spopadanje s korona krizo?

Imeli smo te mehurčke. Gre za ogromen hotel, ki so ga pregradili. Imeli smo svoj avtobus, svojo restavracijo, svoje nadstropje. Greš na trening in tekmo, ne moreš pa ven iz tega kroga. Težko je, ker si omejen, ne smeš čez zapornico. Si pa lahko hodil okoli hotela.

Zdaj smo ga imeli, naslednji je 25. decembra in traja 40 dni. V vsakem hotelu je 10 ekip, sta dve igrišči, kjer se igrajo tekme. Še pet igrišč je za trening. Lani mi je bilo dobro, ker je bil tam tudi Spahija in še nekaj trenerjev, s katerimi smo preživljali čas, spili kozarec vina, gledali tekme in je bilo lažje.

Lestvica lige CBA (20 klubov)

1. Liaoning Leopards 12-1
2. Zhejiang Lions 11-2
3. Shenzhen Aviators 11-2
4. Guangdong Southern Tigers 11-2
5. Shanghai Sharks 10-3
…
19. Nanjing Monkey Kings 1-12

Trikrat sem bil v mehurčku. Nazadnje smo bili v mestu, kjer nam rečejo, da gre za vas, a imajo 1,2 milijona prebivalcev. To je za njih vas.

Saj poznate tisti vic … Pride slovenska delegacija na Kitajsko. Kitajski predsednik pravi: “Dobrodošli. Iz kje pa ste?” Iz Slovenije. “Koliko vas je pa v delegaciji?” Deset. “Koliko vas je v Sloveniji?” Dva milijona. “Zakaj niste pripeljali vseh!?” (smeh, op. a.).

Beseda o slovenski košarki

Kako pa gledate na delo sina Sanija? Kako se je kot športni direktor Cedevite Olimpije znašel v tej vodstveni vlogi?

On ima te organizacijske sposobnosti. Ima dober nos. Že kot igralec je bil takšen, da je znal prepoznati situacije. A ni odvisno le od njega. Tukaj moraš imeti vse, od managementa, ki stoji zadaj, koliko denarja dajejo, kakšni so pritiski, pričakovanja. Vsak bi imel za en evro sto evrov, ne dva, to je premalo.

Pred sezono je Sani govoril o kadrovanju, o pomanjkanju klasičnih organizatorjev igre na trgu. Zgodba z Marcusom Keenom se ni izšla, a je prepoznal napako in jo hitro odpravil.

Keene je za mene dober igralec. Midva seveda debatirava, tudi jaz spremljam te igralce. Ne morem mu s Kitajske poslati igralca, ker so tam plačani po dva milijona, tu pa sto tisoč evrov (smeh, op. a.). Keena sem spremljal, dober je, a divjak, igra za sebe. V sistemu na nekem nivoju je to vedno loterija. Pripelješ igralca, za katerega veš, da ima v rokah 20 točk, a kaj pomeni teh 20 točk? Moraš razigrati še ostale, te točke imajo vrednost le, če ekipa zmaga.

Če vzameš izkušenega, veš, kaj dobiš. A ti so štirikrat, petkrat dražji, ti si pa tega ne moreš privoščiti. Saj je tudi z Yogijem vprašanje, če se ni tam znašel, zakaj se bo tukaj? Je NBA-jevec, mogoče bo imel tukaj večjo minutažo in večjo samozavest, glavno je, kako se bo znašel z Blažičem, Murićem, Zachom in Pullenom, če so kompatibilni.

Kakšna se vam zdi pridobitev Yogija Ferrella in Alena Omića?

Odličen igralec, ki je dozorel. Nekateri so precenjeni, nekateri podcenjeni, Omić je zagotovo podcenjen. Za svojo višino je izredno hiter, pomaga, se vrača in tako naprej. Oba sta dobra poteza, neka osvežitev. Če se najdejo … To je kolektiven šport, kemija je zelo pomembna. Midva ne poznava kemije v garderobi.

Za pomen kemije se ni potrebno ozreti daleč, že naša reprezentanca je dokaz.

Tako je. Ko vsakega posameznika vzameš, sami ne dobivajo tekme, a v kolektivu so izredno dobro delovali. Z Luko Dončićem, ki je vodja in so mu sledili, Prepeličem, ki je strelec, ko se osredotočajo na Luko, in ima več prostora, Blažič je trgal obrambo, Tobey je zadeval od zunaj in znotraj ter je super kombinacija z Luko. To je potem ekipa. Ni rečeno, da bodo boljši igralci tudi bolje igrali. Tudi karakterno morajo biti blizu.

Kakšna se vam je zdela reprezentanca zdaj, premagali so Hrvate in Švede? Začeli so torej z dvema zmagama.

Še vedno je prisoten ta duh. Dve stvari moram omeniti. Všeč mi je bil selektor Sašo Sekulić, kako je postavil in vodil, ni se spraševal, kje je v tej zgodbi on, ampak jim je pustil, da igrajo. Nekateri trenerji se preveč vpletajo, ker se jih ne vidi v igri. Pustil jim je svobodo in hkrati tudi organizacijo in disciplino. To je zelo težko doseči. Vsi smo krvavi pod kožo, trenerji in igralci imamo ego.

Druga stvar, če pogledamo prvi polčas proti Švedski. Slabo so igrali obrambo, pustili mete z razdalje, ko so prišli iz garderobe, so bili povsem drugačni. Že po telesni govorici in obrazih si videl, da so z nožem v ustih. Sporočali so, da je  konec heca. To je velika vrednost. Spet se vračam na kemijo.

Je ta psihološki del še vedno nekoliko podcenjen v športu?

Zagotovo. Če je tvoj glavni igralec negativen, kaj boš storil? Recimo Luka je pozitiven, mlad, ampak pozitiven, to mu vidiš že na obrazu. Psihologija je zelo pomembna, jaz veliko dam na to. Vsi smo na isti ladji in moramo veslati v isto smer. Nekdo mora delati bloke, nekdo skakati, nekdo bo večkrat vrgel na koš … Vprašanje je, če se boš podredil temu ali ne.

Lahko povem primer iz jugoslovanske reprezentance. Ko je selektor Duda Ivković delal zelo pametno. Vzeli so najboljšega na položaju in tretjega najboljšega, ne drugega. Dražen Petrović je bil na enki ali dvojki kot glavni strelec. V tistem času je bil Sale Đorđević drugi najboljši, pa ga niso vzeli. Vzeli so Jureta Zdovca, ker je igral obrambo, bil zadovoljen, ni trošil toliko žog.

Ker če bomo vzeli tega s Petrovićem, bo težava. Želel bo biti glavni, kdo bo začenjal, kdo bo prihajal s klopi, pa še razdelili bi Hrvate in Srbe znotraj ekipe. Najprej se bomo kregali z novinarji in javnostjo, zakaj njega nismo vpoklicali, a potem bomo imeli mir in rezultat.

V košarki je pomembna tudi inteligenca igralcev. Veliko jih je z nizkim inteligenčnim kvocientom, košarkarskim ali življenjskim. Nekateri so brez šole oziroma nešolani, morda narejeno le osnovno šolo, ali so že po naravi takšni. Ima dobro telo, meče, skače, a je neumen. Kako bo razumel, da se mora podrediti in naredi po svoje.

Naši košarkarji so govorili, da jih motivira tudi vnovično igranje z Dončićem. Bi si želeli delati z njim?

Seveda, z njim je dosti lažje delati. Je pa na njem ogromno breme. Je odličen košarkar in osebnost. Zakaj on veže vse to? Vsi ga imajo radi, ne le zaradi košarke, tudi izven terena. Z dobrim igralcem je lažje igrati. Pravi čas bo oddal žogo, vso breme je na njemu in je nanj osredotočena vsa obramba, to pomeni več prostora za ostale. Če njega ni, je večji pritisk na Blažiču in Prepeliču. Še bolj pomembno je, da je dobra osebnost in karakter.

Obstajajo kakšne vzporednice s Saše Dončića z Luko?

So. Treniral sem njegovega očeta, s Sašo Dončićem sem bil v Domžalah in v Olimpiji. Saša je bil prav tako strašen talent. Bil je v jugoslovanski mladinski reprezentanci. Prav tako je lahko igral na položajih od ena do štiri. Imel je podaje, obrambo, dober karakter. A ni igral zase, rad je imel življenje, družbo … Če bi bil malce drugačen, bi naredil vrhunsko kariero.

Ni naredil slabe, ni pa vrhunske. Izjemen talent, tudi močno telo. Na koncu je pri meni igral tudi organizatorja igre, še v Olimpiji je prenašal žogo, ko je bil pritisk na branilcu. Lahko si ga postavil pod obroč, ker je bil močan kot bik. Enak je Luka. Igra na ritem, ne morejo ga zablokirati, on odriva centre. To ima po njem.

Recimo v Azovmašu sem imel igralca Rodneyja Buforda. Tudi NBA igralec, izjemen. Neposredno iz bara je prišel na letališče. Taksi ga je pripeljal pijanega. Prišel z očali in mi rekel: ‘Trener, jutri.’ Si mislim, da vidimo to. Naslednji dan igramo tekmo, 30 točk, nihče mu ni mogel nič. Sem rekel: ‘Rodney, v bar, takoj zdaj!’ (smeh, op. a.). Nekomu pač to odgovarja. Če najdeš kot trener z njim dober odnos, potem je v redu. Potem ti bo dal vse, zate umrl na terenu.

Kaj sledi? morda ostanete v Evropi, kam vas vleče?

Doma je najlepše. Čez en teden mi bo pa že dolgčas. Klicali so me z Arabskega polotoka. A sem rekel, da sem doma šele tri dni. Lahko bi vskočil do aprila, moram razmisliti. Pa še se malo spočiti in izklopiti, zdaj pa čakam ponudbe. Zagotovo bom imel kakšno kitajsko možnost, odvisno od tega, kakšna bo situacija s covidom. Da bi odšel za en mesec v karanteno, bi morala biti ponudba zelo dobra (smeh, op. a.).