Kako je Dražen Petrović postal večji od svoje dobe

Dražen Petrović. Foto: Guliverimages

Spominska tekma Dražena Petrovića, ki si jo boste v četrtek zvečer lahko ogledali na SK3, je nov dokaz večnega spomina na košarkarskega virtuoza.

Prihodnji mesec, natančneje 22. oktobra, bi praznoval 60 let. A ker je 7. junija 1993 umrl v prometni nesreči, zgodba o Draženu Petroviću ni zgodba o dolgi karieri in novi življenjski poti, temveč o kruto prekinjenem jadranju košarkarskega fenomena in večnem spominu. Ni bila le hipna žalost, tudi ne le kratek boleč spomin in dolžno spoštovanje. Zgodba o Draženu se je razvila v košarkarsko legendo, ki je široko presegla njegovo ero. Danes o pokojnem Dalmatincu z globokim spoštovanjem govorijo tudi generacije, rojene po njegove smrti. Tudi večina tistih, ki bodo v četrtek ob 20.00 del spominske tekme v zagrebški Areni, je rojena po usodnem trenutku.

Evropa proti Hrvaški

Spominska tekma v razprodani Areni (četrtek, 20.00, prenos na SK 3) bo zasnovana kot soočenje reprezentance Hrvaške in selekcije Evrope, na čelu katere bosta Željko Obradović in Neven Spahija. Pod njuno taktirko bodo med drugim zaigrali Shane Larkin, Edy Tavares, Jaka Blažič, Džana Musa, Boban Marjanović, Andreas Obst, Mathias Lessort … Obeta se tudi zajeten seznam VIP-gostov ob parketu. Tam naj bi bili tudi Luka Dončić, Boša Tanjević, Moka Slavnić, Svetislav Pešić, Dejan Bodiroga, Vlade Divac, Panagiotis Giannakis, dobršen del hrvaške reprezentance iz leta 1992 …

Legenda. A kdo je bil pravi Dražen Petrović?

Če vas bo med poletnim oddihom pot ponesla v Šibenik, rojstni kraj Dražena Petrovića, in se boste streljaj od Baldekina podali v labirint ulic in blokov, boste na ulici Petra Preradovića zelo verjetno naleteli na kakšnega starejšega gospoda, ki bo, naslonjen na okensko polico ali ograjo balkona, opazoval okolico. Ko bo v vas prepoznal turista, ki pogleduje proti spominskemu košu in stenski poslikavi pred vhodom v blok, v katerem je živela družina Petrović, vas bo ležerno ogovoril. “Da, tukaj je igral,” bo dejal in pokazal proti bližnjim garažam, ki so danes kot po pravilu preozke za sodobna vozila.

Dražen Petrović (22. 19. 1964–7. 6. 1993). Foto: Fiba

“Mali kodrasti, žoga in koš. Cele dneve. Sam. S prijatelji,” bo nadaljeval. Kot bi še danes slišal odbijajočo se žogo. Ali pa tisti čarobni zvok, ko žoga spolzi skozi mrežico. Zvok, ki ga je Dražen Petrović ponesel okrog sveta. Najprej do že omenjenega Baldekina, kjer stoji večnamenska dvorana, ki sicer prav letos obeležuje 50 let delovanja. Tam je bil v dresu Šibenke najprej najstniška senzacija nekdanje jugoslovanske lige. Navzven neustrašni eksekutor z žilico za kreacijo, za štirimi stenami dvorane pa neumorni garač, ki je življenje podredil košarki.

Pot ga je iz matičnega kluba leta 1984 po odsluženem vojaškem roku pri vsega devetnajstih letih vodila v Cibono. Tam je njegova zvezda zasijala tudi na evropskem klubskem nebu. Vrhunca štiriletnega zagrebškega obdobja sta dve zmagoslavji v pokalu državnih prvakov oziroma današnji evroligi. Vmes ga je na naboru lige NBA izbral Portland. A na poti v ZDA se je ustavil še v Madridu ter zablestel v dresu velikega Reala, s katerim je osvojil evropski pokal. Ob naslednjem koraku, prestopu v Portland, se mu je prvič zataknilo.

V nekih drugih časih, ko evropska košarka v očeh Američanov še ni imela današnje veljave, je bil deležen skromne minutaže. Trpljenju je sledilo olajšanje – selitev v New Jersey Nets. Tam se je v treh nepolnih sezonah razvil v enega najboljših strelcev v ligi NBA. Šov iz Evrope je preslikal tudi pod severnoameriške koše. Igro dečka s prej omenjene šibeniške ulice je prenesel v najmočnejšo konkurenco. In uspel. Bil je stroj za trojke, košarkar s hitrim izmetom, pa tudi fizično čvrsti branilec, ki se je znal neustrašno zapoditi v raketo, pa čeprav ga je tam čakala gora po imenu Hakeem Olajuwon. Ali pa Shaquille O’Neal. NJ Nets je popeljal v končnico, sam pa je bil izbran v tretjo peterko lige.

Pokojna velikana košarke: Petar Skansi in Dražen Petrović. Foto: Fiba

Vzporedno je gradil tudi blestečo reprezentančno kariero. V jugoslovanski reprezentanci ga je najprej pričakal starejši rod, del katerega so bili tudi Krešo Čosić, Dragan Kičanović in Dražen Dalipagić. Pa tudi brat Aco Petrović in tedaj najboljši slovenski košarkar Peter Vilfan. Pozneje se je okrog Dražena zbralo sanjsko modro moštvo (Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Jure Zdovc …). Po olimpijskem bronu in srebru ter naslovu svetovnega in evropskega prvaka je ob razpadu nekdanje skupne države zaigral za Hrvaško. Že v krstnem nastopu jo je popeljal do olimpijskega finala leta 1992 v Barceloni in soočenja s prvim in za mnoge edinim pravim sanjskim moštvom ZDA.

V hrvaškem dresu je odigral tudi zadnjo tekmo v karieri. 6. junija 1993 je na zadnji tekmi kvalifikacij za EuroBasket Sloveniji natresel 30 točk. A bilo je premalo za zmago. Košarkarski Mozart, ki je večji del kariere zmagoval, je zadnjo tekmo v življenju izgubil. “Na tisti tekmi se je zgodilo nekaj, kar se Draženu nikoli ni dogajalo. V končnici tekme je zgrešil prosti met. Kot bi bila to napoved nečesa slabega,” se spominja brat Aco Petrović. O tem, da je poraze slabo prenašal, radi govorijo tudi slovenski tekmeci. “Stavila sva, kdo bo najboljši strelec tistega kvalifikacijskega turnirja. Stavo sem dobil. Tudi Slovenija je dobila tisto tekmo. Stavo je poravnal na varšavskem letališču. Plačal je kosilo. Nato sva se ločila. In nikoli več srečala,” se spominja Teoman Alibegović, do Gorana Dragića strelski rekorder v slovenski reprezentanci.

Dražen Petrović se je usodnega 7. junija 1993 na letališču v Frankfurtu ločil od soigralcev. Z osebnim vozilom se je s prijateljicama podal na avtocesto proti Münchnu. Pri kraju Denkendorf je njegovo vozilo trčilo v kamion. “Šok! In velika bolečina. A čas celi rane. Na koncu smo vsi skupaj le minljivi potniki tega sveta. In vprašanje je, kaj v času svojega življenja pustimo za seboj. V tem pogledu se mi ob spominu na Dražena še danes na obraz prikrade nasmeh. Bil je velikan. Zame, za družino, za košarko. Če me vprašate, v kateri fazi sem danes, bi vam brez omahovanja odgovoril, da sem v fazi velikanskega ponosa,” je 30 let pozneje razmišljal brat Aco.

Ostal je spomin na košarkarsko legendo, na enega največjih iz regije in Evrope. Spomin na vzornika mnogih rodov, na nekoga, ki ni priznaval povprečnosti, pa tudi ne podrejenosti, pri tem pa je notranje rezerve vedno iskal pri sebi. Pri svojem delu, odnosu do športa. In ostale so fotografije. Dražena kot otroka, mladeniča. Tudi za mamo Biserko Petrović, ki danes odkrito priznava, da je bila v prvih trenutkih tudi sama na robu popolnega zloma. Nato pa je svoje življenje spremenila v projekt ohranjanja spomina na košarkarskega virtuoza. Na zgodbo. V Zagrebu vodi muzej, v Šibeniku je v nekdanjem družinskem stanovanju odprla spominsko sobo. “Ljudem bi rada prikazala tudi njegovo človeško plat. Bil je izjemen človek,” pripoveduje mama pokojnega košarkarskega ostrostrelca.

Mamin pogled

Košarkarski svet je izgubil svojega zvezdnika, navijači ljubljenca, mladi košarkarji idola. Biserka Petrović je izgubila sina. Ko jo ob okrogli obletnici povprašamo o tem, kako se je soočila z nastalim položajem, globoko zajame sapo. “Bilo je zelo težko. Pomagal mi je zdaj že pokojni najboljši hrvaški psiholog Vladimir Gruden. Ko sem ga vprašala, kako bom živela s to žalostjo, mi je dejal: ‘Če ste rodili dva takšna otroka, ki sta postala vrhunska športnika, se v tej bolečini oklenite dela.’ Tega sem se držala. Odšla sem po tej poti. Mnogim je bilo smešno. Mnogi so me kritizirali. A obdržala sem se. Na tej poti nisem delala večjih napak. Sem pa delila njegovo zgodbo,” odgovarja mama Petrović in dodaja: “Tudi če na stran potisnete vse medalje, ostaja spomin na fanta z izjemno človeško noto.”

Biserka Petrović ob slikah Dražena Petrovića. Foto: Profimedia

Ali ste vedeli?

Številka 3: Pri New Jersey Nets (danes Brooklyn) je številka 3 upokojena. Dražen pa jo je izbral zaradi hišne številke (Petra Preradovića 3) v Šibeniku.

V dresu Jesenic: Eno tekmo je Petrović odigral tudi v dresu slovenskega kluba. Leta 1983 se je jugoslovanska reprezentanca med pripravami na Gorenjskem na pripravljalni tekmi pomerila s KK Jesenice. Tedanji selektor je trojico najmlajših reprezentantov za tisto tekmo “posodil” Jeseničanom. Med njimi je bil tudi Dražen.

Prvak za eno noč: Leta 1983 je Šibenka v finalu jugoslovanskega prvenstva premagala sarajevsko Bosno. Tekmo je odločil prav Dražen. Dan zatem je vodstvo košarkarske zveze zaradi domnevnih nepravilnosti tekmo razveljavilo. Tekmeca naj bi se pomerila na nevtralnem terenu. Dalmatinci se tekme niso udeležil, Bosna pa je za zeleno mizo postala prvak SFRJ.

112 točk: Draženov strelski rekord v ligi NBA je znašal 44 točk. V Evropi? Neverjetnih 112. Leta 1985 jih je kot član Cibone natresel ljubljanski Olimpiji. Res pa je, da so bili Ljubljančani takrat kaznovani zaradi administrativne napake, tako da je proti Zagrebčanom nastopila kadetska ekipa.

Foto: Fiba

Slovenski trener: Na igralski poti je zamenjal številne trenerje. Med njimi najdemo tudi slovensko ime. To je bil leta 1987 na klopi Cibone Janez Drvarič. Skupaj sta sodelovala tudi v jugoslovanski reprezentanci.

Sanja Doležal in Doris Dragović: O zasebnem življenju Dražena Petrovića je znanih malo dejstev. Njegova zadnja spremljevalka je bila Klara Szalantzy, ki je na dan smrti sedela tudi za volanom usodnega vozila. Kar nekaj let pred tem pa je bilo Draženovo dekle tudi Sanja Doležal, priljubljena pevka skupine Novi fosili. Ni bila edina glasbenica. Njegovo dekle je bila tudi Doris Dragović.

Dejan Bodiroga: Danes prvi mož evrolige, pred tem izjemen srbski košarkar, ki je navduševal na klubski in reprezentančni ravni. Javnosti pa ni ostal skrit podatek, da je bil Petrovičev sorodnik. Draženov dedek po očetovi strani in Dejanova babica sta bila namreč brat in sestra.

Trg, spomenik, nagrada: V središču Zagreba lahko najdemo tudi Trg Dražena Petrovića. Prav tam stojita mogočen spomenik in košarkarska dvorana njegovim imenom. Spomenika najdemo tudi v Šibeniku in Lozani. Po Draženu je bila pred leti poimenovano priznanje za najkoristnejšega igralca Mc’Donald’s turnirja. Med prejemniki je bil tudi Michael Jordan.

Kolajne: Na velikih tekmovanjih je osvojil sedem kolajn, od tega eno s Hrvaško (srebro na OI 1992) in šest z Jugoslavijo (zlato na SP 1990 in EP 1989, srebro na OI 1988 ter bron na OI 1984, SP 1986 in EP 1987).