Ko govorimo o ekipah, ki ciljajo na sam vrh v Evroligi v zadnjih letih ne moremo mimo Real Madrida.

Avtor: Marko Turk

Od leta 2012 dalje, ko se jim ni uspelo uvrstiti na zaključni turnir najboljših štirih ekip v Evropi, so na zaključnem turnirju manjkali samo še v Berlinu leta 2016, v tem obdobju pa so dvakrat osvojili vrh Evrope – leta 2015 v Berlinu ter 2018 v Beogradu, kjer je bil za najboljšega igralca zaključnega turnirja izbran Luka Dončić.

Povezano

Fener pripravljen na novo obdobje

Evroliga

9. Okt 2020

Evroliga

9. Okt 2020

Tudi v lani nedokončani sezoni, so pred prekinitvijo tekmovanja ujeli formo in bili v seriji sedmih zaporednih zmag in bi se najverjetneje na koncu tudi uvrstili na zaključni turnir, ampak tega nikoli ne bomo izvedeli. Vemo pa, da ekipa Reala ni igrala najboljšo košarko po krajšem “korona premoru” v španskem prvenstvu, ki se je nadaljevalo v drugi polovici junija v malce spremenjenem sistemu, Real pa je s presenetljivima porazoma proti Burgosu in Andorri ostal brez polfinala in boja za lovoriko.

Tekom poletja ekipe niso veliko spreminjali. Klub sta zapustila Salah Mejri in Jordan Mickey, v Real pa se je po enem letu posoje v Zaragozi vrnil Carlos Alocen, iz Valencie pa so odkupili Alberta Abaldeja. Veliko se je govorilo tudi o morebitnem odhodu Facunda Campazza v ligo NBA, ampak zaenkrat je še tu, čeprav ta zgodba še ni povsem zaključena. Najverjetneje pa bo tekom sezone Real pripeljal še kakšno okrepitev na položaju organizatorja igre in centra.

Branilski položaji
Že vrsto let je igra Reala močno odvisna od strelske forme njihovih igralcev na branilskih položajih in tudi letos ne bo veliko drugače. V napadu se trenutno veliko vrti okoli Facunda Campazza. Nizki, a hitri in iznajdljivi Argentinec ima v napadu proste roke. Zelo kreativen igralec in lahko najde podajo pod nemogočimi koti, iz sezone v sezono pa je vse bolj nevaren tudi za koš nasprotnika. Mojster pick & roll igre in pravi užitek ga je gledati, ko je v formi in igra svojo košarko. Prave forme pa še ni našel njegov rojak, Nicolas Laprovittola. Navduševal je s svojimi predstavami v dresu Joventuta, lani pa se ni najbolj izkazal v dresu Reala. Tudi njemu ne manjka kreativnosti v napadu in je sposoben igrati odlično košarko, mogoče celo strelsko bolj nadarjen kot Campazzo, vendar v Realu Laprovittola tiste prave igre še ni našel.

Prepričan sem, da bo tekom sezone veliko priložnosti za igro dobil tudi mladi, še ne dvajsetletni Carlos Alocen. Trener Pablo Laso je znan po tem, da v ogenj rad vrže kakšnega mladega igralca in Alocen zagotovo sodi med igralce, ki to zaupanje lahko opravičijo. O tem igralcu bomo še veliko slišali, saj gre za enega bolj talentiranih španskih organizatorjev igre, ki bo kmalu postal tudi reden član španske reprezentance. Tudi njega krasi odličen pregled igre in visok t.i. košarkarski IQ. Moral bo še malo delati na svojem metu za tri točke, kjer zaenkrat še ni najbolj zanesljiv in konstanten, ampak prepričan sem da bo na visok nivo spravil tudi ta košarkarski element.

Na poziciji branilca/strelca pri Realu tekom poletja ni bilo sprememb. Ostal je izkušen trojec Sergio Llull, Jaycee Carroll in Fabien Causeur. Trije različni profili igralcev, vsak pa ima svoje kvalitete. O kvalitetah Sergia Llulla bi lahko pisal na dolgo in široko. V zadnjih letih ima kar nekaj težav s poškodbami in ni v najboljši formi, a vseeno gre za igralca, ki lahko s svojimi norimi meti in potezami hitro spreobrne potek srečanja. Pomemben člen Reala v napadu, v obrambi in predvsem v sami slačilnici.

Jaycee Carroll še vedno sodi med najboljše “šuterje” v Evropi. Njegovo gibanje brez žoge in tekanje okoli blokad je skoraj da brezhibno in še vedno nočna mora za nasprotnikove branilce. Ko je Carroll na parketu je veliko akcij Reala narejenih prav zanj, on pa kaznuje vsako manjše zamujanje v obrambi z zadetim metom.

Fabien Causeur je bolj prodoren kot Llull in Carroll, čeprav tudi njegovega meta za tri ni za podcenjevati. Kljub temu, da vse ekipe vedo, da vedno napada v svojo močnejšo levo stran, mu še vedno uspe nekako priti do obroča in zaključiti s polaganjem ali pa najti pravo podajo.

Krilni položaji
Tudi na krilnih položajih ima Real ogromno širine in kvalitete, trener Laso pa lahko kar nekaj igralcev koristi tudi na poziciji branilca-strelca oz. na poziciji centra. Dva izmed igralcev, ki bosta igrala tudi na poziciji branilca sta Rudy Fernandez in Alberto Abalde.

Rudy Fernandez sicer med nevtralnimi navijači in navijači nasprotnih ekip ne sodi med najbolj priljubljene igralce, ampak gre za igralca, ki si ga želiš imeti v svoji ekipi. V obrambi zelo dobro opravlja svoje delo, s svojo hitrostjo lahko pokrije veliko prostora in ukrade kar nekaj žog. Opravi ogromno dela, ki ga statistika ne zabeleži. Tudi v napadu zelo raznovrsten in lahko s svojimi izkušnjami vleče ekipo, ko je to najbolj potrebno.

Alberto Abalde je mogoče celo najbolj raznovrsten igralec pri Realu, saj lahko igra praktično na vseh pozicijah in v številnih vlogah. V nobeni prvini ravno ne izstopa, počne pa vse stvari na obeh straneh igrišča na visokem nivoju in bo pomemben člen Reala v letošnji in tudi v prihodnjih sezonah.

Pomembno vlogo, predvsem v obrambnih nalogah, pa ima pri Realu zdaj že kar nekaj let Jeffrey Taylor. Dovolj močan, hiter in spreten, da lahko v obrambi drži najboljše nasprotnikove strelce na krilnih in branilskih položajih. V napadu neke večje vloge nima, lahko pa poskrbi za kakšno zadeto trojko s krila ali pa za kakšno atraktivno zabijanje.

Gabriel Deck, še tretji Argentinec v ekipi Reala, lahko pokriva obe krilni poziciji. Fizično zelo močan igralec, ki rad igra s hrbtom proti košu in kreira iz nizkega posta. Ima dober pregled igre in zna zaposliti soigralce kot tudi sam zaključiti. Njegova šibka točka je met od daleč, kjer ni najbolj zanesljiv in natančen. Odlično opravlja tudi svoje obrambne naloge prav tako pa je za svojih 198 centimetrov zelo dober skakalec.

Na položaju krilnega centra in priložnostno tudi na položaju centra pri Realu igrata “naš zlati” Anthony Randolph. Tudi o njegovih kvalitetah ni potrebno kaj dosti pisati, saj verjamem da ga vsi dobro poznamo. Letos na začetku sezone ne kaže najboljše forme, ampak prepričan sem da se bo tekom leta dvignil in igral na nivoju kot se od njega pričakuje.

V svojih vrstah pa ima Real na položaju krilnega centra tudi Treya Thompkinsa, enega izmed najboljših strelcev za tri točke. Slednji je zelo koristen in pomemben člen igre Reala, ki bazira na velikemu številu metov za tri točke.

Centri
Kot edini tisti res pravi center v Realu je 220 centimetrov visoki Walter Tavares. Zagotovo eden najboljših obrambnih igralcev v ligi, ki lahko zapre raketo in blokira vse mete v bližini obroča, v napadu pa skoraj nezaustavljiv, ko dobi žogo pod samim obročem.

Pod samim obročem pa ima Real tudi talentiranega Usmana Garubo, ki sicer nekaj minut odigra tudi na položaju krilnega centra, ampak njegova primarna pozicija bi morala biti center. Tudi on velja za odličnega obrambnega igralca, z odličnim občutkom za skok in blokado. V igro prinese ogromno energije in borbenosti, manjka pa njegov doprinos v napadu, kjer je kar konkretno omejen. Na spisku igralcev je tudi izkušeni štiridesetletni Felipe Reyes, od katerega pa večje vloge ni za pričakovati in

Kaj pričakovati od Real Madrida?
Jedro ekipe je že nekaj let enako in tudi letos so cilji Reala najvišji. Mogoče bi počasi morali malo osvežiti in pomladiti ekipo, kajti kar nekaj igralcev je starih že krepko preko 30 let in niso več v najboljših košarkarskih letih, a tudi izkušnje so pomemben faktor v borbi za najvišja mesta.

V sami igri Reala kaj veliko sprememb glede na prejšnje sezone ne bo. Real je v zadnjih letih igral hitro, tranzicijsko košarko z veliko meti in hitrim pretokom žoge, tudi letos se pričakuje nekaj podobnega, čeprav po zaenkrat videnem le ne tako hitra kot v prejšnjih sezonah.

Na postavljeno obrambo bo veliko “drive & kick” igre, ko branilec prebije in napade koš potem pa poda ven na odprt met za tri točke. Imajo kar nekaj dobrih strelcev z razdalje, ki takšne odprte mete lahko kaznujejo. Veliko bo tudi akcij za Jaycee Carrolla, ko bo le ta na parketu, saj še vedno sodi med najboljše strelce v tekmovanju.

Veliko orožje v napadu Reala je tudi pick & roll igra Campazza in Tavaresa. Campazzo lahko najde podajo v vse smeri in zaposli prav vse igralce, medtem ko Tavares zna postaviti dober blok in se lepo odvajati, ko pa dobi žogo v samem centru rakete pa je tam praktično nezgrešljiv. Ne smejo pa ekipe podcenjevati strelskega potenciala Campazza, ki se vse večkrat dvigne v met za tri točke ali pa gre do samega obroča.

Tudi na obrambni polovici ima Real kar nekaj rešitev. Velikokrat na Real gledamo kot odlično napadalno ekipo, ampak redno so v samem vrhu tudi v obrambnih parametrih. Na krilnih položajih imajo odlične “stopperje”, ki lahko prevzamejo in pokrivajo različne tipe igralcev. Tudi Campazzo lahko vrši visok pritisk na nasprotnikove branilce. Potem pa sta tu še Tavares in Garuba, ki blokirata mete okoli obroča. Kot ekipa pa na splošno zelo dobro zapirajo raketo in ne dovolijo dosti lahkih točk.

Kljub temu, da Tavares velja za enega boljših obrambnih igralcev v Evroligi pa se je na tekmi proti Valencii pokazala njegova slabost. Slabši je v obrambi ven iz rakete in nasprotni visoki igralci, ki imajo tudi met za tri točke lahko to kaznujejo, kot je to recimo počel Bojan Dubljević. Prav tako nima najhitrejših nog, kar je za tako visokega igralca povsem normalno, in ne more slediti prodorom hitrejših branilcev, kar lahko ekipe kaznujejo s pick & roll igro.