V zadnjih letih ima vse večji pomen za Evroligo tudi Adidas Next Generation Tournament oz. krajše ANGT. Gre za projekt Evrolige, kjer lahko igrajo igralci mlajši od 18 let (letnik 2003 in mlajši) in v normalnih okoliščinah potekajo štirje kvalifikacijski turnirji, zmagovalci posameznih turnirjev pa se uvrstijo na zaključni turnir, ki poteka istočasno kot zaključni turnir Evrolige. Poleg štirih zmagovalcev kvalifikacijskih turnirjev so na zaključni turnir povabljene še štiri ekipe, tam pa se ekipe razdelijo v dve skupini s štirimi moštvi, zmagovalca teh skupin pa se pomerita v finalu za končni naslov prvaka. Lani je bil zaključni turnir odpovedan, dve sezoni nazaj pa se je končnega uspeha veselil Real Madrid, ki tudi letos sodi med glavne favorite turnirja.

Letos je zaradi težav s koronavirusom sistem nekoliko drugačen in bodo odigrani trije turnirji, na zaključni turnir v Kölnu pa bo poleg treh zmagovalcev kvalifikacijskih turnirjev povabljenih še pet ekip.

Prvi turnir se je igral decembra v Valencii in osvojila ga je Barcelona, drugi se je minuli vikend zaključil v Istanbulu, zadnji kvalifikacijski turnir pa bo potekal v prihodnjih dneh v Beogradu.

Tokrat se bom osredotočil na igralce, ki so izstopali na zadnjem kvalifikacijskem turnirju v Istanbulu in za katere bomo najverjetneje v prihodnosti še slišali.

Začnimo pri zmagovalcih turnirja, ekipi Real Madrida, za katero je igral tudi mladi slovenski up Urban Klavžar. Urban velja za odličnega scorerja, čeprav na tem turnirju ni bil najbolj natančen pri svojih metih za tri točke. Zelo dober atlet, ki redno vrši pritisk na nasprotne branilce pri prenosu žoge in jih sili v napak in vsekakor zelo pomemben igralec Reala na tem turnirju.

Poleg njega bi pri Realu izpostavil še nekaj igralcev pred katerimi je svetla prihodnost in jih v prihodnosti vidim na najvišjem nivoju. Prvi izmed njih je center Eli Ndiaye, ki je bil s povprečjem 17 točk in 9.3 skoka izbran tudi za MVP-ja turnirja. Fizično zelo močan igralec, ki se odlično znajde v raketi prav tako pa lahko zadeva tudi z razdalje. Kar nekaj točk pa pridobi tudi na račun odličnih organizatorjev igre pri Realu, ki ga znajo zaposliti v bližini obroča. Tu predvsem ciljam na Mattea Spagnola in Juana Nuneza.

Spagnolo je eden izmed najbolj nadarjenih organizatorjev igre v Evropi in prihodnost italijanske košarke, nekaj priložnosti pa je dobil tudi že za prvo ekipo Reala. Zelo inteligenten igralec, ki redko sprejema slabe odločitve ali dela nepotrebne napake. Njegov pregled igre je na res visokem nivoju, malenkost pa bo moral še delati na svojem metu z razdalje, čeprav je na finalni tekmi proti Stellazzurri dokazal, da lahko tudi zadeva, ko je to najbolj pomembno. Tudi Juan Nunez velja za enega največjih talentov v Realovi akademiji in po dolgem času spet en Madridčan, ki bi lahko preko mladinskega pogona Reala prišel do članske ekipe. Zelo kreativen igralec, ki pa včasih s svojimi potezami pretirava in dela malenkost preveč nepotrebnih napak, tudi njegova slabost pa je met z razdalje na katerem bo moral še precej delati.

Poleg omenjenih štirih igralcev bi lahko izpostavil še nekaj zelo talentiranih igralcev Reala, ki tokrat niso tako izstopali, so pa v večini to mlajši igralci in bodo v prihodnjih letih imeli večjo vlogo.

Na drugem mestu je v Istanbulu končala ekipa Stellazzurre iz Rima. Gre za klub katerega glavni cilj je razvoj mladih igralcev, v zadnjih letih pa imajo malce nesreče, da na kvalifikacijskih turnirjih vedno igrajo skupaj z Realom, ki je po kvaliteti precej boljši od ostalih ekip. Pri Stellazzurri sta tokrat najbolj izstopala italijanska branilca Nicola Giordano in Matteo Visintin.  Oba sta podoben profil igralca, ki svojo igro gradita na agresivni obrambi in pritisku na nasprotnika, v napadu pa zelo inteligentna in odlična v prodorih in metih z polrazdalje.

Na tretjem mestu je končal Žalgiris, kljub temu da so igrali brez svojega največjega talenta – Pauliusa Murauskasa. Krasila jih je ekipna igra po talentu pa je nekoliko izstopal Liutauras Lelevicius. Raznovrsten krilni igralec, ki je navdušil s svojo agilnostjo, pokazal pa je tudi precej natančnosti pri metih za tri točke. S povprečjem 18.8 točk pa je bil tudi najboljši strelec tega turnirja.

Četrto mesto je pripadlo domači ekipi Anadolu Efes. Slednji v svojih vrstah nekega večjega talenta niso imeli, še najbolj obetavno pa deluje branilec Yigit Tekin. Tehnično dobro podkovan organizator igre, ki s svojo hitrostjo lahko dela težave nasprotnikovi obrambi, ni pa najboljši pri metu iz razdalje.

Na petem mestu je končala ekipa Casademont Zaragoze, ki je v svojih vrstah imela mogoče celo največjega talenta na tem turnirju, 15 let starega in 218 cm visokega Adaya Maro. Kljub temu da je bil za dve ali celo tri leti mlajši od ostalih igralcev se je dobro kosal z ostalimi igralci, ne bi pa me presenetilo če še zraste za kakšen centimeter. Kar gibljiv za svojo višino z odličnim občutkom za skok in blokado. Kljub slabšem odstotku meta je na trenutke tekom turnirja pokazal precej mehko roko pri metih z polrazdalje in potencial, da se lahko razvije v igralca, ki bo blokiral mete okoli obroča v napadu pa širil raketo. Vsekakor zanimiv igralec in zanimivo bo spremljati kaj bo prihodnost prinesla za tega fanta.

Ekipa Fenerbahčeja je turnir zaključila na šestem mestu, tudi pri njih pa podobno kot pri Efesu nekega omembe vrednega talenta, ki bi v prihodnosti lahko igral na najvišjem nivoju, ni bilo.

V tekmi za 7. mesto je zmagala ekipa Basket Brno, ki je bila debitant na tem tekmovanju. V svojih vrstah so imeli dva zanimiva igralca in sicer Jakuba Nečasa in Ondreja Hustaka. Nečas je zelo raznovrsten krilni igralec, ki lahko svojimi atletskimi sposobnostmi igra na različnih pozicijah. Odličen občutek za igro, prav tako za svojo višino in pozicijo zelo dober pregled igre, manjka pa mu še malo več konstantnosti pri metu iz razdalje. Ondrej Hustak pa spada med modernejše centre, ki znajo igrati s hrbtom proti košu kot tudi širiti raketo in zadevati od daleč. Tehnično zelo dobro podkovan igralec, ki ima tudi odličen občutek za skok.

Nehvaležno zadnje mesto pa je zasedla ekipa Tofasa, ki je bila na turnir povabljena potem ko se ga francoska ekipa INSEP-a ni mogla udeležiti zaradi COVID pravil, ki veljajo v Franciji. V svojih vrstah je Tofas imel dva zanimiva igralca. Prvi je center Ege Demir, ki je bil fizično superioren v primerjavi z ostalimi igralci na tem turnirju. Zelo močan in atletski igralec, ki je zelo učinkovit okoli obroča na obeh straneh igrišča, manjka pa mu malce več občutka za igro in tehničnega znanja.

Drugi igralec v Tofasu pa je krilni igralec Berke Buyuktuncel. Tudi on fizično precej razvit za svoja leta, s svojo raznovrstnostjo pa lahko igra na različnih pozicijah. Primarno krilni igralec, ki zna delati razliko z žogo v roki in dosegati točke na različne načine, zelo nevaren pa tudi v protinapadih.

V prihodnjih dneh nas torej čaka še zadnji kvalifikacijski turnir, ki se bo odvijal v Beogradu, tam pa bo igrala tudi Cedevita Olimpija in kljub temu da bodo v ekipi pretežno igralci iz zagrebške Cedevite Junior, bomo tudi tam Slovenci imeli svoje predstavnike. Več o turnirju v Beogradu pa prihodnji teden.