Ganljivo slovo: Dončić, Oblak, družina … Hvala!

Luka Rupnik in Luka Dončić. Foto: Profimedia

Nekdanji slovenski košarkarski reprezentant Luka Rupnik ob skorajšnjem koncu kariere v intervjuju za Sportklub o razlogih za slovo, ponosu, reprezentančnih spominih, dozorevanju v Ljubljani in Madridu ter prihodnosti.

Prihodnji teden bo dopolnil 32 let. Zlahka bi še igral. To je dokazal tudi v zadnjem obdobju, ko je Poitres popeljal v “play-in” francoske Pro B lige. Vseeno je Luka Rupnik po kar enoletnem zorenju ideje sklenil, da je čas za slovo.

Idrija, Geoplin Slovan, Olimpija, Actel Forca Lleida, Montakit Fuenlabrada, Telenet Giants Antwerp, Nymburk, Casdemont Zaragoza, Yalova Bds, San Pablo Burgos in Poitiers so bile njegove klubske postaje. Posebno poglavje je bila kajpak slovenska reprezentanca, za katero je nastopal že v mlajših kategorijah, nato pa s člani zaigral na olimpijskih igrah ter treh evropskih prvenstvih.

“Še dve tekmi. Morda še kakšna več. Potem pa bo čas za novo poglavje,” pravi 186 centimetrov visoki organizator igre, sprva znan kot nečak Franca Rupnika, legende idrijske košarke. A slednjo je nato v svet ponesel tudi sam.

Intervju: Luka Rupnik

Koliko časa je v vas zorela ideja o slovesu?

Vedno sem trdil, da bi se rad poslovil kot košarkar, ki je zdrav in zmožen igrati na visoki ravni. Leto ali celo leto in pol je odločitev visela v zraku. Na koncu sem se pogovoril z ženo, družino in prijatelji ter sklenil, da je napočil pravi trenutek.

A ko je bilo treba ob naznanitvi pritisniti “objavi”, verjetno niste ostali ravnodušni.

Da, takrat so me res prevzela čustva. Deloma sama objava na družbenih omrežjih, predvsem pa vsi odzivi. Potreboval sem kar nekaj trenutkov zase, da sem vse skupaj sprejel. Spoznal sem, da sem vplival na veliko ljudi. Res, veliko je bilo pozitivnih odzivov prijateljev, nekdanjih soigralcev in funkcionarjev. To se me je dotaknilo.

Po spletu kroži tudi video, v katerem so o vas spregovorili družinski člani in prijatelji. Spremljali ste ga s solzami v očeh.

To je bilo res lepo klubsko presenečenje. Tudi žena je imela prste vmes. Cel dan mi je pošiljala sporočila, kako dela v zobozdravstveni ambulanti, nato pa se je pojavila v dvorani, skupaj z mamo in očetom. V dvorani pa še 5.000 gledalcev. Čustva so bila res izrazita. Prav zaradi tega sem vesel, da se poslavljam v tem krogu. Hvala vsem!

Ste ponosni na kariero?

Vsekakor. Glede na možnosti, ki so mi bile dane, sem iztržil veliko. Igral sem v najmočnejših evropskih ligah. Ponosen sem. Ta ponos pa je še toliko večji ob že omenjenih odzivih.

Ker prihajate iz Idrije, ste morali že kot najstnik zapustiti dom. V kolikšni meri vas je to zgodnje odraščanje zaznamovalo?

Zame je bila to naravna pot. Iz Idrije sem odšel v Ljubljano, kjer sem obiskoval gimnazijo Bežigrad in treniral pod taktirko Mira Alilovića pri Slovanu. Ta je bila takrat “slovenska Mega”. Miro je uveljavil izjemen sistem, iz katerega je črpala tudi reprezentanca. Žal sem verjetno prav jaz zadnji produkt te šole. Da, moja pot je bila trnova. Tudi pozneje pri Olimpiji, kjer se, če sem malce samokritičen, nisem povsem dobro znašel. A ostali so odnosi. To šteje.

Bi se strinjali, da Slovenec najtežje uspe prav v Olimpiji?

Gre za specifično okolje. Žal ga pogosto obdaja neka negativna energija. Škoda. Iz lastnih izkušenj vam namreč lahko povem, da se v klubu vsi trudijo za uspeh. Moti me, ko nekdanji košarkarji Olimpije nato pljuvajo po klubu. Jaz o Olimpiji ne bom nikoli izrekel slabe besede. Ponavljam pa, da gre za specifično okolje.

Zaznamovala vas je tudi reprezentanca. Zdi se, da je manjkala le pika na i. Vas v tem kontekstu še boli polfinalni poraz na olimpijskih igrah 2021?

O tem se s soigralci pogosto pogovarjamo. Boli, še vedno boli. Zakaj? Takrat smo bili zaprti v “olimpijski mehurček” in nismo doživeli evforije. Čutili smo jo le prek družbenih omrežij, ki so “gorela”. Kolajna bi bila pika na i, sanjski vrhunec kariere. Še danes trdim, da bi zaigrali v velikem finalu, če se ne bi pojavil Nicolas Batum. Nihče drug ne bi blokiral tistega polaganja Klemna Prepeliča. A lepi spomini ostajajo. Slovenska reprezentanca je moja najljubša ekipa vseh časov.

Prav v tistem poletju 2021 je Slovenija igrala najlepšo košarko v zgodovini. To je bila tudi prva ekipa, zbrana okrog Luke Dončića.

Da, to je bila ena najbolj napadalno usmerjenih reprezentanc. Luka Dončić je takrat res dokazal, da je vodja. Pa ne le na igrišču. Prave vodstvene odlike je pokazal tudi na drugih ravneh. On je tisti, ki poskrbi, da se ekonom počuti kot najbolj pomemben del ekipe. On je tisti, ki bo poskrbel, da bo šofer zadovoljen. Reprezentanca je dihala kot eno. In na koncu se je borila s Francozi, ki so imeli 10 košarkarjev iz lige NBA. Lepi spomini, res!

Z Dončićem vas veže tesno prijateljstvo. Korenine segajo še v obdobje, ko Luka ni bil globalna zvezda.

Povezala sva se v Madridu, pred skoraj desetletjem. Oba sva bila prvič v tujini, Luka še celo kot najstnik. Tri leta sva bila nerazdružljiva. Povezovalni člen pa je bil Jan Oblak. Vzel naju je za svoja, poskrbel za naju. In tako je nastalo prijateljstvo, ki še kar traja.

Ob tem ne moremo mimo EuroBasketa 2022. Ko ste preživeli zadnji “rez” in se uvrstili v zaključno dvanajsterico, ste se hitro znašli v zobeh. So se vas zbadljivke in opazke, da ste v ekipi le kot prijatelj prvega zvezdnika, dotaknile?

To je tema, o kateri še ne želim govoriti. Prišel bo dan, ko bom spregovoril o vseh okoliščinah. Dovolite mi, da se zdaj zavijem v molk. Nikakor pa ne morem pristati na to, da sem postal razlog za končni neuspeh.

Kam vas bo vodila pot po zadnji tekmi?

Ostajam v košarki. V kakšni obliki, pa še ne morem razkriti.