Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Poslavljajoči se košarkarski velikan Goran Dragić o novem življenju, spominu na največji uspeh in sobotnem spektaklu v ljubljanskih Stožicah.
Ko je 14. septembra 2022 po porazu s Poljsko v četrtfinalu EuroBasketa poklapano in brez izjav za medije odkorakal v garderobo berlinske dvorane, je verjetno čutil, da je bila to zanj zadnja tekma za slovensko reprezentanco. Vsekakor pa nato 220 dni zatem, konkretno 22. aprila 2023, ni mogel vedeti, da v dresu Milwaukeeja še zadnjič igra kot aktivni košarkar v ligi NBA, za nameček proti Miamiju, kjer je pustil najlepša in najbolj uspešna leta v najmočnejši ligi na svetu.
Ob prehodu v letošnje leto je Goran Dragić tudi uradno naznanil konce kariere, v soboto pa bo v ljubljanskih Stožicah na večeru košarkarskih zvezd športne čevlje tudi uradno obesil na klin. Postavil bo končno ločilo izjemni košarkarski poti, ki med drugim vključuje naslov evropskega prvaka, priznanje za najkoristnejšega košarkarja EuroBasketa 2017, nastop v finalu lige NBA, sodelovanje na tekmi zvezd …
Predvsem pa je Dragičeva kariera uprizoritev zgodbe o osebni, športni in telesni rasti, o sledenju ciljem, o gradnji zmagovalne miselnosti, o pobiranju po padcih in vnovičnih vzponih. Zgodba, ki deluje tako pristna, da se z njo lahko poistoveti prenekateri otrok, ki z žogo stopi na domače betonsko igrišče in sprva negotovo pogleda proti obroču.
Telo vas je kar nekaj časa opozarjalo, da je čas za slovo. Kako zahteven pa je bil tisti zadnji korak?
Težko je samemu sebi priznati, da ne zmoreš več igrati na najvišji ravni. Kljub temu sem imel nekoliko lažji prehod. Želel sem preživeti več časa z otrokoma. Čakala me je tudi operacija kolena. Upal sem na dobro povratno informacijo. Nisem je dočakal. Zdravnik mi je svetoval, naj zaključim kariero, če se želim tudi čez nekaj let normalno gibati. To je bilo odločilnega pomena. Dovolj je bila ena noč. Ko sem se prebudil, sem vedel, da je vsega konec. Zdaj se zbujam brez bolečin. Tudi tečem še vedno lahko.
Vas je bilo strah novega življenja?
Da, vsekakor. V čast mi je, da sem živel v košarkarskem svetu. Ponosen sem, da sem pustil pečat. Toda vsega je enkrat konec. Včasih sem razmišljal le o košarki, nato sem spoznal, da so nekatere stvari v življenju pomembnejše. Vseeno je bila košarka kar 30 let sestavni del mojega življenja. Potem pa se vse skupaj čez noč spremeni. Urnik je postal drugačen, je manj fiksen. Našel sem se v drugačni luči. Imam več časa za vse ostalo. V življenju iščem drugačne animacije. S partnerico Greice sva dejavna v dobrodelni fundaciji Starfish. Tudi rdeča nit poslovilne tekme je dobrodelnost. To je moje poslanstvo, vračanje okolju.
Del novega življenja je tudi blagovna znamka Goran Dragić.
Nisem načrtno razmišljal o tem. To prepuščam drugim. Vesel sem, če lahko tudi s svojim imenom pomagam mladim, ki si ne morejo privoščiti vključevanja v šport. Ponosen pa sem tudi na naš košarkarski tabor. Res si nisem predstavljal takšne tradicije in takšnega uspeha.
Bliža se trenutek, ko bodo v Stožicah zasijale številne košarkarske zvezde. Tokrat kot poklon vaši karieri. Ob številnih pozitivnih odzivih je verjetno težko ostati ravnodušen.
Vsekakor. Steve Nash, Nikola Jokić, Luis Scola, Dejan Bodiroga, Leandro Barbosa, Nikola Vučević, Kevin McHale, Chris Bosh … Jasno tudi Luka Dončić in vsi ostali najboljši slovenski košarkarji. To mi seveda veliko pomeni. Hkrati pa je to tudi obveza, da vsem pokažemo našo prelepo Slovenijo, predvsem tistim iz ZDA, ki niti ne vedo dobro, kjer se nahajamo.
Kakšna pa je videti Slovenija skozi vaše oči, predvsem ob vračanjih domov v zadnjem desetletju in pol? Spreminja se okolica, spreminja se mentaliteta. Na bolje?
Mislim, da na bolje, čeprav težko natančno sodim. Večji del leta, skoraj devet mesecev, preživim drugje. Vidim predvsem zunanje spremembe. Ljubljana je lepša. Težko pa govorim o kakovosti življenja. Lahko rečem, da imamo lepo državo, eno lepših na svetu. Tukaj je čisto, imamo dobre pogoje za lepo življenje. Verjemite mi, v Miamiju sem videl marsikaj slabega. Revščino, nestabilnost.
Vseeno v Sloveniji čutite tudi negativizem in pogoste delitve?
Čutim, čutim. Vprašanje pa je, ali negativizem sprejmeš. Lahko ga spreobrneš v pozitivizem. Ko sem odhajal v NBA, so mi očitali, da odhajam prezgodaj. To je bila zame motivacija. Še bolj sem se dokazoval.
Ob retrospektivi vaše kariere seveda ne moremo mimo EuroBasketa 2017. Kako danes gledate na tiste trenutke?
Vedno sem s ponosom igral za Slovenijo, za naš narod. To je bila le moja služba. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem prišel do vloge vodje, do statusa tistega, ki soigralce usmerja na igrišču in ob njem. Veliko je bilo faktorjev, ki so privedli do tega. Zelo mi je pomagalo kaljenje v Miamiju, kjer sta name močno vplivala Dwyane Wade, ob katerem sem igral, in trener Erik Spoelstra. Tam sem se učil vodenja. Seveda pa ne morem mimo tega, da je tedanji selektor Igor Kokoškov sestavil ekipo ter postavil sistem, v katerem smo se vsi odlično počutili. Igra nam je ugajala. Rezultat je bil le pika na i.
Morda je javnosti malce manj znano vaše zakulisno delo, ko ste Radoslavu Nesteroviću priskočili na pomoč ob gradnji celotnega mozaika. Kdaj ste začutili, da je to ta reprezentanca, ta generacija in ta trenutek?
Res se je zgodba začela razvijati že prej. Začelo se je z izbiro trenerja. Ko mi je na uho prišla informacija, da generalni sekretar Rašo Nesterović razmišlja o Kokoškovu, sem začutil, da bi bila zgodba lahko drugačna. Z Igorjem sem sodeloval že v Phoenixu. Bil je moj drugi oče. Vedel sem, kako razmišlja. Slutil sem, kakšna bo njegova reprezentančna vizija. Do njegovega prihoda je reprezentančna igra temeljila predvsem na obrambi. On je igro prilagodil. Naslonil se je na ameriško mentaliteto. Pomembnejši je bil napad, hitrejša igra. Res je tudi, da sem se Nesteroviću pridružil na poti v Madrid, kjer sva prepričala Anthonyja Randolpha, naj sprejme naš izziv. Položaj krilnega centra je bila naša šibka točka. On je bil še tisti zadnji kamenček v mozaiku.
Vseeno se v prihodnje ne vidite v slovenski košarki?
Ne. Govorim povsem iskreno. Veliko ljudi ne dela v dobro košarke. Raje se prerekajo. Ne vidim celote, vedno se najde kdo, ki nasprotuje. Nimam energije za takšne ljudi.
Imeli ste energijo, da ste spremenili miselnost v slovenskem kolektivnem športu. Na omenjenem področju pa je nimate?
Ne, predvsem zaradi ljudi z drugačno vizijo. To se je lepo videlo na primeru Radoslava Nesterovića.
Obžalujete, da ga ni več v slovenski košarki?
Ljudje mi bodo očitali pristranskost, saj sva dobra prijatelja. Toda dovolj pove, kaj mu je uspelo, ko je bil na čelu KZS. Reprezentančnih odpovedi ni bilo, postali smo evropski prvaki … Njegov odhod je velika izguba.
Zdi se, da boste vsaj prva leta po košarkarski upokojitvi preživeli v Miamiju. Javna skrivnost je, da naj bi vas tam, konkretno pri Miami Heat, v bližnji prihodnosti čakala tudi služba. Je to še realno?
Je realno. Vsekakor. Vsaj takšen je bil signal predsednika kluba. Biti moram potrpežljiv. Da, želim delovati v Miamiju, saj sem tam preživel sedem najlepših let kariere. Rad bi pristal v organizaciji. To bi mi olajšalo življenje. Več časa bi bil tudi s sinom in hčerko. To pa je tisto, kar je najbolj pomembno.
Oba sta pristala v športu, a ne v košarki, mar ne?
Victoria trenira ritmično gimnastiko. Domov se je že vrnila tudi s prvo kolajno. Sin Mateo pa se je zelo dobro znašel v nogometu. Ni ga vleklo v košarko. Tudi zame je bil nogomet prvi šport. Maksimalno ga podpiram. Dobro mu gre. Na oba sem zelo ponosen.
Ko smo ravno pri sinu, bi bilo zanimivo slišati, kateri priimek nosi na hrbtu?
Dragić.
Vprašanje se nanaša prav na črko ć. Bojda ste prvi košarkar v zgodovini lige NBA, ki je zaprosil zanjo.
Ko sem prišel v Phoenix, me je odgovorna oseba za opremo vprašala, katero številko bi želel imeti na dresu. Ob tem sem ga vprašal, ali mi lahko zapišejo Dragić, kot piše tudi v mojih dokumentih. Dejal je, da ne vidi nobene ovire. Dotlej so imeli košarkarji trdi č, morda le c ali kar ch. Vidite, danes imajo vsi prave priimke.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje