Morda bomo Gorana Dragića na tekmi proti Švedski (17.00, prenos na SK) zadnjič videli v dresu slovenske reprezentance. Morda. Škarje in platno ima v rokah le on. Glede na dosedanji prispevek slovenski košarki, je vsaka nova kapetanova minuta pod koši – bonus.

Slabo leto po tem, ko je slovenska košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu v Beogradu 2005 prvič zanetila navijaško iskro in se tudi prvič prebila v izločilne boje, je v izbrani vrsti krst doživel Goran Dragić. Kot dvajsetletni debitant je 19. 8. 2006 na Japonskem priložnost dobil na prvi tekmi za Slovenijo prvega svetovnega prvenstva. Proti Senegalu. To je bila edina tekma, na kateri je golobradi košarkar ljubljanskega Slovana, dve leti pred tem tudi igralec zlate reprezentance do 20 leta, tedaj igral.

Jasno, bil je v senci Radoslava Nesterovića, Sanija Bečirovića, Bena Udriha, Primoža Brezca … Tudi Marka Milića, ki je tisto poletje še zadnjič zaigral za Slovenijo. A le malokdo je tedaj slutil, da se je v družbi teh uglednih imen slovenske košarke prav v deželi vzhajajočega sonca začela pisati doslej največja reprezentančna zgodba. Da bo tisti suhljati koseški mladenič bodoči vodja reprezentance, velikan v svetovnem merilu, kapetan v najbolj žlahtnem pomenu besede in kot MVP EuroBasketa 2017 avtor ene najlepših športnih zgodb.

Njegovi tedanji soigralci, tudi mentor Jaka Laković, sicer govorijo o neverjetni delovni vnemi, učljivosti, spoštovanju, skromnosti, nepopustljivosti … O vrlinah, ki so dale slutiti, da bo njegova reprezentančna kariera še svetla. Toda bržčas nihče med njimi tedaj ne bi upal napovedati tako eksponentne rasti.

A če je Gogi v izbrano vrsto prišel po tem, ko je ta po slabem desetletju in pol uspela razbliniti urok skupinskega dela velikih tekmovanj, je bil nato del obdobja, ko so navijači upali na nadaljnji preboj, tudi s stegovanjem rok proti tako želeni kolajni, pa so sledila nova leta razočaranj. Do zgodovinskega leta 2017 je Dragić izpustil le EuroBasket 2015. Nastopil pa je na svetovnih prvenstvih 2010 in 2014, olimpijskih kvalifikacijah 2008 ter evropskih prvenstvih 2007, 2009, 2011 in 2013.

“Imel je znanje, izkušnje in motiv, po drugi strani pa je niz razočaranj pretvoril v neizmerno željo. Ve, kakšni občutki košarkarja prevevajo ob porazih. Takrat se je odločil, da je tega dovolj. Dozorel je,” nam je pred kratkim dejal Goran Jagodnik in tako povzel Dragićevo reprezentančno pot do zlatega EuroBasketa 2017. Do turnirja, na katerem je bil vodja na parketu, prvi strelec, kapetan, najmočnejši kohezivni člen, prvi glas v slačilnici in hotelu, mentor, sogovornik in še marsikaj drugega.

Fotografija utrujenega in vseeno nasmejanega Gorana Dragića s pokalom za naslov evropskega prvaka je verjetno ena najlepših podob slovenskega športa. Dolgo smo bili prepričani tudi o tem, da je to simbol njegovega reprezentančnega labodjega speva. Tudi sam je vrsto let poudarjal, da je to poglavje kariere končano. Do letos. Do skorajda nedolžne opazke, ko je pravzaprav šele dobro izvedel, kakšen je sistem kvalifikacij za SP 2023. “To bi pa lahko celo igral,” je dejal v zaključeni družbi, katere del je bil tudi predsednik KZS Matej Erjavec. Vaba, ki jo je s tem nehote vrgel, je bila preveč mamljiva, da je odgovorni ne bi zagrabili.

Dragić se je tako vrnil v reprezentanco. Domnevno le zadnji ples proti Hrvaški. Pa ni ostalo le pri tem. Nastopil je že na prijateljski tekmi v Trstu, zadaj bo še na kvalifikacijski tekmi v Stockholmu. Dokazal je, da je tudi kot 36-letni veteran še vedno izjemno hiter, da mu strelska roka še vedno služi, da ima nos za prodore in podaje … Da o občutku za igro, soigralce in tekmece ter dragocenih izkušnjah niti ne izgubljamo besed. Drugačen kot leta 2017, a vseeno prava dodana vrednost, kakšno bi v Evropi težko našli.

Nato pa … Roko na srce, soigralci mu z javnim nagovarjanjem in dvoumnimi izjavami resda niso naredili pretirano velike usluge. A tudi sam Goran je imel že v Stožicah dvakrat lepo priložnost, da bi povsem nedvoumno rekel: “Tako. Zdaj sem res opravil svoje. Konec je.” Tako pa je z nasmehom in trohico negotovosti vendarle pustil priprta vrata. Sprva je dejal, da bo v drugem delu poletja v Miamiju, nato da bo navijač v Kölnu. »Po mojem,« je pristavil z nasmehom. In kanček upanja.

Nekaj je torej ostalo v zraku. Z izjemo trenutka v Stožicah, ko se je Dragić znašel na rokah soigralcev, pravega domačega slovesa in zahvale za vse, kar je dal reprezentanci in slovenskemu športu, nismo dočakali. Morda jo še bomo. Morda gre za nespretnost vpletenih, morda tudi za njihovo upanje. Ali pa vedo nekaj več. Jasno pa je, da si Goran Dragić zasluži več kot dolžno spoštovanje, vsak njegov dodaten prispevek k slovenski košarki, v kakršnikoli obliki, pa je zgolj bonus.