Goran Dragić je ob robu svojega košarkarskega kampa, ki poteka že deveto leto, spregovoril o nadaljevanju svoje kariere. Ne skriva, da bo naslednja sezona njegova zadnja, kot tudi ne, da se želi od parketa posloviti v Miamiju. Razložil je tudi pomen zapisa ob nepričakovanem odhodu Raša Nesterovića z mesta sekretarja na Košarkarski zvezi Slovenije.
Naslednja sezona bo za Gorana Dragića 16. v najmočnejši košarkarski ligi na svetu, jubilejna 20. v članski konkurenci in tudi zadnja sicer bleščeče profesionalne kariere. Čeprav pogodbe še nima podpisane, je dobro razpoloženi Ljubljančan skozi pogovor v Laškem namignil, da lahko že kmalu pričakujemo sveže novice.
Ni skrivnost, da si Goran želi vrnitve v klub, kjer je preživel najlepše obdobje svoje kariere in kjer je tudi izjemno cenjen. Tako po košarkarski kot človeški plati. “Želja je Miami. Čakamo. Tržnica se je zakomplicirala, vsi čakajo na Damiana Lillarda, kam bo šel. Vsi so v nizkem startu. Nato se bo sprostilo tudi za nas, igralce v ozadju. Smo v pogovoru s par klubi. Novica bo prišla v parih dneh, boste videli.”
Želi si ostati v košarki – v ZDA
Ker je pri 37 letih konec guljenja parketov blizu, že razmišlja o naslednjih korakih. “Vsak dan je nova misel, ki me odpelje nekam drugam. To ni lahka odločitev. Edino, kar vem, je to, da bi rad ostal v košarki. Rad bi delal z mladimi. Kamp bomo mogoče še malce nadgradili, ko bom imel več časa. Rad bi delal v kakšnem klubu v ligi NBA. Ne kot trener, temveč kaj iz ozadja, kakšno vodstvo, nekaj takšnega.
Selitev v Miami bi tako bila zanj popolna tudi s tega vidika. Franšiza slovi po izgradnji in promoviranju lastnega kadra. Nenazadnje je zdajšnji trener Erik Spoelstra, s 15 leti na čelu strokovnega štaba Vročice ima drugi najdaljši staž v celotni ligi, leta 1995 v klubu začel kot video koordinator. V klubsko legendo pa se je predvsem po zaslugi izjemnega doprinosa v garderobi razvil Udonis Haslem, ki je letos sklenil kariero.
A na Florido “Gogija” ne vleče zgolj košarka. Tam se je v obdobju od leta 2015 do 2021, ko je že nosil dres Miamija, ustalil tudi po družinski plati. “Tam sem doma. Zato. Oba otroka mi tam hodita v šolo. To je njihov dom. Vse se nekako poklaplja. Tam sem preživel sedem najlepših let svoje kariere. Mislim, da bi bila to češnja na torti, da bi končal kariero v Miamiju. To bi bilo nekaj fenomenalnega. Konec koncev moramo razumeti, da je to posel in štejejo le rezultati. Miami je prišel v finale, a so zamenjali že pol ekipe. To je surova realnost, ki jo mi košarkarji preživljamo v ligi NBA. Danes si lahko v Miamiju, jutri v Memphisu, tako to gre.”
Kot vse preostale slovenske ljubitelje košarke, je tudi njega v torek presenetila novica, da se Rašo Nesterović poslavlja z mesta sekretarja KZS. Na odhod se je odzval na svojem Instagramu, kjer je pomenljivo zapisal: “Dobrota sirota.”
Dan pozneje je razložil, kaj je želel sporočiti. “To je velika izguba za zvezo. Rašo je bil arhitekt, ki je sestavil ves mozaik. Pod njegovim vodstvom so se nehale dogajati odpovedi, vedno so vsi prišli. Vedno je bila dobra kemija. S košarkarskega vidika je vedno vlekel dobre poteze. Pripeljal je Igorja Kokoškova, naturaliziral Anthonyja Randolpha in Mika Tobeyja. Bili smo evropski prvaki. Uvrstili so se na olimpijske igre. Bomo videli, kaj bo. Prišel bo nov obraz. To bo treba peljati naprej in nadgraditi.”
O čem vse je še govoril Goran Dragić?
Kdaj ste se dokončno odločili, da se ne vrnete več v slovensko reprezentanco?
Že takoj po evropskem je prišla misel, da je to, to. Ni bilo ugotavljanja, če grem ali ne. Tudi nihče me nič prepričeval, ker so vsi vedeli, kakšen bo moj odgovor. (smeh, op. a.)
Vam je kaj žal, da ste se lani vrnili?
Ne. Rezultat ni bil najboljši, a če ne bi šel, bi se ves čas spraševal, kaj bi bilo. Poskusil sem, padel in se nazaj pobral. Gremo naprej, to je življenje. Veliko je vzponov in padcev. Imeli smo lepo priložnost, a se nam žal ni izšlo, bo pa ostalo nekaj grenkega priokusa.
Morda komentar na težko zadnjo sezono?
Dobro sem igral do sredine sezone. Potem sem imel poškodbo kolena. Vse je bilo zmenjeno, da v Chicago pripeljejo Patricka Beverleyja. Jaz sem odšel v Milwaukee. Potem sem imel operacijo kolena, a tega nihče ne ve. No, zdaj veste.
16 let reprezentant. 90 odigranih tekem. 1095 točk. Zagotovo to ni bila lahka odločitev?
Je bila. Že lani sem bil na 50:50, pa so me prepričevali. Že sam sem bil v dvomih. To začutiš, težko mi je razložiti. Ko enkrat izgubiš to strast do treninga, točno veš, koliko je ura, da je čas, ko se je treba umakniti. Če bi imel še zdaj takšno strast, kot sem jo imel pred 20 leti, bi igral do 50. leta starosti, če bi bilo možno.
Kaj pa pravite o možnostih Slovenije na svetovnem prvenstvu?
Mislim, da imajo lepe možnosti. Skupina je dobra za Slovenijo in ne bi smelo biti večjih težav priti iz skupine. Nato so tekme, ko odloča dnevna forma in se začne zares. Tukaj so Srbija, Španija, Nemčija, Avstralija, ZDA, Francija, ki so v vrhu, z njimi se bo treba stepsti. Vse je mogoče.
Veliki čevlji Raša so za zapolniti, dobesedno in v prenesenem smislu. Lahko morda čas odločitve kaj vpliva na reprezentante?
Zelo veliki, ja. (smeh, op. a.) Mislim pa, da ne, saj so igralci osredotočeni na igrišče. Rašo najbolj ve, zakaj je dal odpoved v tem trenutku. Po moje je prišlo do nesoglasij in ni več videl prihodnosti. Če vprašate mene, se jaz s tem ne strinjam in bi mu še rekel, naj nadaljuje. A to je njegova odločitev, ki jo moramo spoštovati.
Kako ste zadovoljni z letošnjim potekom kampa?
Zelo smo zadovoljni, polovico kampa je že mimo. Otroci se imajo dobro, osebje še boljše. Imamo 140 otrok, prijav je bilo zelo veliko, rekordno število. Veseli smo, da jih je veliko tudi iz tujine, skupno iz sedmih držav.
Morda beseda o rasti kampa od prve izvedbe, ste si predstavljal kaj takšnega ob začetku?
Niti ne. Imel sem željo, da bi kamp zaživel, a nikoli si nisem predstavljal, da bo toliko povpraševanja in bomo lahko delali na takšnem nivoju. Pogoji so fenomenalni, od bazenov do osebja. Morda moramo prenoviti dvorano, to je v načrtu za prihodnje leto. Vse se razvija in izboljšuje, zelo smo veseli.
Se spomnite svojih začetkov?
Žal nisem bil v nobenem kampu. Lahko bi rekel, da smo imeli kar ulični kamp. Vsi sosedje, prijatelji, punce in fanti, smo igrali na zunanjih igriščih. Od košarke do nogometa, hokeja na rolerjih, tenis, bejzbol … To je bil naš kamp. Zelo rad se spominjam tega.
Ste si predstavljali takšno kariero?
Ne. Imaš nek cilj, neko željo, da uspeš. Vedno so bile stopničke. ‘Rad bi igral v prvi ligi. Rad bi igral za en evropski klub. Rad bi odšel v NBA.’ Vsak otrok sanja o nečem, tudi jaz sem. Sem pa imel morda res veliko željo, morda večjo kot ostali otroci, ki me je pripeljala do sem.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje