Igor Kokoškov: Nihče me ne želi imeti za svojega

Igor Kokoškov, 17. 9. 2017. Foto: AP Photo/Thanassis Stavrakis via Guliver

Nekdanji zlati selektor slovenske reprezentance Igor Kokoškov o spominih na EuroBasket 2017, prihodnosti Gorana Dragića in Luke Dončića, vrnitvi v Slovenijo in vprašanju, komu na košarkarski ravni v resnici pripada.

V zadnjih sedmih letih je vodil srbsko reprezentanco, sedel na klopi Fenerbahčeja, se v zgodovino vpisal kot prvi neameriški trener kluba iz lige NBA (Phoenix Suns) in bil del strokovnih štabov Utah Jazz, Sacramenta, Dallasa, Brooklyna in Atlante. Vseeno je Igor Kokoškov v zavesti slovenske košarkarske javnosti še vedno predvsem – zlati selektor. Tisti, ki je leta 2017 spremenil slovensko reprezentančno mentaliteto in izbrano vrsto popeljal do naslova evropskega prvaka. ”Večni spomini,” pravi 52-letni Srb, ki je bil predlani ob razkolu v vodstvu Košarkarske zveze Slovenije želja ene od struj. V klepetu ob nedavnem obisku Ljubljane se resda več kot očitno ni želel spuščati v to tematiko, se je pa v Sportklubovem nedeljskem intervjuju z veseljem razgovoril o drugih temah.

Igor Kokoškov med pogovorom za Sportklub. Foto: SK

Intervju: Igor Kokoškov

V kolikšni meri ste v stiku s slovenskim okoljem? Se zavedate, kaj je slovenskim košarkarskim navijačem pomenil tisti zlati EuroBasket 2017?

Naj začnem s tem, da tisti uspeh tudi meni pomeni neizmerno veliko. Štejem si v čast, da sem bil del te zgodbe in da sem na ta način za vselej povezan s slovensko športno zgodovino. A ko govorimo o letu 2017, včasih pozabljamo na leto pred tem. Verjamem, da se vsi vpleteni dobro spominjajo tistih kvalifikacij. Marsikaj smo morali premakniti, se boriti. Leto 2017? Takrat so se delci združili v to šampionsko celoto. Imeli smo Gorana Dragića, ki je bil na vrhuncu kariere, in Luko Dončića, za katerega lahko rečemo, da je bil vzhajajoča zvezda. Poleg njiju je bila skupina izjemno pomembnih košarkarjev ter osebnosti. Vsi skupaj smo znali prepoznati trenutek. Skozi tisto poletje smo nadgradili predhodno delo. Brez lažne skromnosti lahko rečem, da sem imel veliko srečo, da sem bil del tiste zgodbe.

V tem pogledu ni presenečenje, da ste bili na poslovilni tekmi Gorana Dragića deležni enega največjih aplavzov razprodanih Stožic.

Občutkov, ki me navdajajo ob tem, se ne da izmeriti. Toda na prvem mestu je bil Goran. Vse to je bilo zaradi njega.

Kakšni občutki pa so vas prevevali, ko ste se peljali proti Ljubljani?

Z družino vsako leto pridemo v Ljubljano. Tukaj se zaradi številnih prijateljev počutimo zelo domače. Razlog tokratnega prihoda pa je bil seveda izključno Goran. Zame je bil to čustven trenutek. Zame in mojo družino. To nima neke zveze s košarko. Gre za najin zaseben in družinski odnos. Goran ni le del mojega košarkarskega življenja, temveč tudi zasebnega.

Mimogrede, kje ga vidite v prihodnje? Kot del Miami Heat?

To se bo zgodilo. Živi v Miamiju. Je v dobrih odnosih s klubskim in strokovnim vodstvom. To bi bilo povsem naravno.

Prav on je bil v že omenjenem letu 2016 ključni del tiste reprezentance, ne le na parketu. Bil je tisti, ki vas je kot prvi sprejel, pomagal pri naturalizaciji, se zavzel za elegantno vključitev Luke Dončića, se stalno pogovarjal s košarkarji in štabom. Kako pomemben je bil za vas ta vidik Dragićevega delovanja?

Ko sem prevzel reprezentanco, sem želel imeti pogovor z njim. Zaključila sva zelo hitro. ”Poglej, Igor. To je moj zadnji veliki reprezentančni poizkus. Lotiva se dela,” mi je dejal. Takoj sem začutil, da se bo v celoti predal projektu. Gogi je košarkarski, vokalni in osebnostni vodja. Lider. Res je, kar govorite. Aktiven je bil na vseh orisanih ravneh. Imel sem občutek, da je celotno reprezentančno kariero, vse izkušnje, pridobljene tudi na klubski ravni, pretopil v tisto poletje. In s svojim pristopom je mene in vse ostale prisilil, da se povsem zavzamemo. Lahko je izjaviti, da odhajaš po zlato kolajno. A tega nisem želel. Me je pa gnala želja, da storimo vse, kar je bilo v naši moči, za končni uspeh. Zame bi bil neuspeh, če bi se po zadnji tekmi ozrli nazaj, in videli, da se nismo maksimalno potrudili.

Kolikokrat si vzamete čas za ogled tekem tistega evropskega prvenstva? Morda bi izpostavili četrtfinalno tekmo Slovenija-Latvija, za katero mnogi košarkarski navdušenci trdijo, da je bila ena boljših v zgodovini.

Danes v Srbiji slavijo bronasto olimpijsko reprezentanco, ki je namučila tudi ZDA. Ob tem pa kar malce pozabljamo, da je Srbija v četrtfinalu zaostajala že z več kot 20 točkami zaostanka. Kaj lahko bi se primerilo, da bi se srbska pravljica končala tam. Verjetno bi danes govorili o katastrofalnem poletju srbske reprezentance. Četrtfinalna tekma je vedno prelomna. To vedo tudi mnoge generacije slovenskih košarkarjev. Ta stopnička je bila v preteklosti pogosto usodna. Zato sem leta 2017 vedel, da moramo biti maksimalno osredotočeni. Tekma z Latvijo, ki je bila odlično vodena reprezentanca, je bila težja od polfinala s Španijo.

Igor Kokoškov na poslovilni tekmi Gorana Dragića. Foto: Aleš Fevžer

Nadaljevanje poznamo. Visoka polfinalna zmaga proti Španiji in veliko finalno zmagoslavje proti Srbiji. Po vrnitvi v Slovenijo niste povsem nedvoumno naznanili reprezentančnega umika, a po drugi strani niti ne nadaljnjega sodelovanja. Vseeno je naposled postalo jasno, da je to poglavje zaprto. Do leta 2022, ko so nam na uho prišle informacije o morebitni vrnitvi. Kako realen je bil ta scenarij? Kako resni so bili pogovori z vodstvom KZS?

Veliko se pogovarjam. Tudi s Slovenci. To so košarkarski in prijateljski pogovori. Nikoli nisem čutil, da sem zapustil slovensko košarko. Spremljam razvoj, spremljam dogajanje. Seveda mi je žal, da Slovenija letos ni zaigrala na olimpijskih igrah. Bi pa opozoril na odločnost Luke Dončića. Njegova predanost reprezentanci in državi je velika. V tem je iskren. Da s takšno željo igra za Slovenijo, je morda celo bolj pomembno od rezultatov.

Zdi se, da ste se izognili konkretnemu odgovoru. Ste bili vnovič kandidat za selektorja?

Slovenska reprezentanca ima svojega selektorja. To je vse, kar lahko povem. No, jaz sem svojo priložnost imel. Nekako sem moral čakati, da se je odprlo okno zame. Jure Zdovc, Memi Bečirović, Božidar Maljković. Ugledna imena. Nato se je ponudilo mesto zame. Morda se bo še kdaj. Dejstvo je, da ima Slovenija v mojem srcu posebno mesto.

Kako gledate na današnjo Slovenijo?

Ekipa ima vedno svoj metabolizem. V tem pogledu me veselijo uspehi mlajših reprezentančnih selekcij. Dejstvo je namreč, da članska reprezentanca potrebuje svežo kri. Nekaj dolgoletnih reprezentantov je pred slovesom. Pomembno pa je, da Slovenija ohranja svoje jedro, da ima svoje sidro.

Za vas vselej pravimo, da ste srbski trener z ameriškim prizvokom.

Mene nihče ne želi. Nihče me nima za svojega. Američani pravijo, da sem Evropejec. Evropejci pravijo, da sem Američan. Slovenci pravijo, da sem Srb. Srbi mi očitajo, da sem jih premagal v finalu. Poglejte, košarka je univerzalna. Jaz jemljem od vseh, učim se od vseh.

A vendarle je jasno, od kod izhajate. Profesor Aleksandar Nikolić je utemeljitelj jugoslovanske košarkarske šole. Je to vaša veja, vaša smer?

Da, učil sem se od njegovih ekip. Konkretno, moj košarkarski oče je bil Bora Cenić. V nekih zaprašenih beograjskih dvoranah sem se od njega učil osnov košarke in trenerske metodike.

Vse to vas je popeljalo do lige NBA. Kot prvi evropski trener ste prevzeli vodenje ene od ekip. A zdi se, da v Phoenixu niso bili dovolj potrpežljivi.

To je bila priložnost, ki je pač nisem mogel zavrniti, pa čeprav sem vedel, v kakšni situaciji se je nahajal klub. Imeli smo mlado in neizkušeno ekipo, poleg tega pa smo vsega en teden pred začetkom sezone ostali brez direktorja. A to je življenje. Na koncu se štejejo zmage in porazi.

Samostojne trenerske ambicije v ligi NBA niste zadušili?

Nikoli ne veš, kaj prinaša prihodnost. Konkurenca je v tem svetu velika. Ne bom nesrečen, če so to ne bo zgodilo. Če pa se ponudi priložnost, jo je treba zagrabiti z obema rokama.

Kmalu znova v Atlanti: Bogdan Bogdanović, Quin Snyder in Igor Kokoškov. Foto: Profimedia

Ostajate v Atlanti?

Zaradi različnih okoliščin sem se v zadnjih letih res veliko selil. Phoenix, Sacramento, Carigrad, Dallas, Brooklyn. Družina je srečna, da smo se zdaj ustalili v Atlanti. Pogodba me s klubom veže še za dve leti. Glavni trener Quin Snyder je tisti, ki me je vpeljal v ameriško košarko. Veseli me, da znova sodelujeva.

Danes mladina gleda Nikolo Jokića in Luko Dončića. Kdo pa so bili junaki vaše mladosti?

V prvi vrsti Dražen Petrović in Aleksandar Đorđević. To sta bili ‘rokerski’ zvezdi našega športa. Košarkarja, ki sta bila pred časom. Prvi je bil morda kar najboljši mednarodni košarkar, čigar kariero je kruto prekinila smrt in ga morda prikrajšala tudi tega, da bi danes o njem govorili kot o največjem. Đorđević je bil zame takrat najboljši organizator igre. Pa še bi lahko našteval. Toni Kukoč. Avantgarda, ki je spremenila košarko. Pa nato Vlade Divac. Da, zdaj sta tudi Jokić in Dončić. Sta neverjetna. Oba sta paket fizične in mentalne moči. Po eni strani poosebljata trend košarke, po drugi pa ta naš šport spreminjata. Narekujeta trend.

Da je Dončićeva meja le nebo, je že znana puhlica. Kakšen pa je njegov pravi košarkarski domet?

Osvetlil bi izzive, s katerimi se je doslej soočil. Prav vsakega je sprejel, se spopadel z njim in ga premagal. Vem, da ima nove izzive, s katerimi se spopada v ligi NBA. Z njimi prestavlja lastne meje in raste. Gre za zvezdnika, ki je še vedno v vzponu in fazi zorenja. Zaveda se tudi pomembnosti industrije, ki obdaja košarko. Z veseljem ga gledam in se navdušujem nad njegovo tekmovalnostjo. To je bistvo njegovega športnega delovanja. Tekma, izziv.

Kako dolgo kariero mu napovedujete?

Naj ostane zdrav. Če bo, se lahko uresniči tisto, kar sem mu dejal. To pa je, da bo pod koši dočakal 38 ali celo 40 let. Enako velja za Jokića. Zakaj? Zaradi načina njune igre. Oba imata izjemno visok košarkarski IQ. To je bolj pomembno od hitrosti, eksplozivnosti in moči. Prepričan pa sem o tem, da bosta oba začela tudi še bolj vlagati v svoje telo.