Jaka Lakovič si bo reprezentančno obuditev tandema Luka Dončić-Goran Dragić ogledal v Sportklubovem televizijskem prenosu. "Ostajam največji navijač. Tokrat, žal, ne morem biti v Stožicah," pravi 43-letni ljubljanski trener. Tudi bodoči selektor? "Vsekakor je to velika želja. A ne zdaj. Zdaj ima Slovenija selektorja za dolgo obdobje," je prijatelju Aleksandru Sekuliću srečo zaželel predstavnik mladega trenerskega vala, ki se osredotoča na doslej največji trenerski izziv – Gran Canario.

Z nedavnim trenerskim prestopom iz Ulma v Gran Canario je Jaka Lakovič storil pomemben korak. Največjega doslej. A vseeno gre verjeti, da še zdaleč ne gre za izziv kariere. Da bodo prišle še nove ponudbe. Podobno kot je bilo na njegovi igralski poti, na kateri se je, med drugim, ustavil tudi v Panathinaikosu in Barceloni. Prav Španija ga je najbolj zaznamovala. Tudi zaradi soproge Helene Boada, s katero sta si ustvarila družino. Na Iberskem polotoku se je pred šestimi leti podpisal tudi pod prva trenerska poglavja. Sprva je bil pomočnik v B ekipi Barcelone, nato tudi v Joventutu in Bilbau. Pri slednjem je bil na kratko deležen tudi prve samostojne priložnosti. Pravo je dočakal v Nemčiji, pri ekipi Ratiopharm Ulm.

“Velika kakovost igralca, trenerja ali klubskega delavca je daljše in uspešno delo v enem okolju. To je podatek, ki nekaj pove o osebi. V Ulmu sem našel pravo okolje. Vodstvo mi zaupa. Jaz zaupam klubu. Tudi družina se dobro počuti v Nemčiji,” ste nam dejali ob novembrskem službenem obisku Ljubljane in nakazali, da boste še lep čas ostali pri nemškem prvoligašu. Pred kratkim pa smo naznanili, da po treh letih zapuščate Ulm in prevzemate Gran Canario.

Vodili so me športni motivi. Ko sem tehtal, sem ocenil, da so športni cilji in motivi v Španiji na drugačni, predvsem višji ravni. Na moj naslov je prišlo kar nekaj ponudb. A ko se je pojavila Gran Canaria, sem hitro spoznal, da je to priložnost za nov velik korak v moji karieri. Gre za klub, ki je redni udeleženec končnice španske lige ACB. Pri tem ni dvoma o tem, da gre za najmočnejše državno prvenstvo v Evropi. Poleg tega je to tudi ekipa, ki se bori za najvišja mesta v EuroCupu. Predlani so bili celo polfinalisti, letos so bili prvi v skupinskem delu, nato pa so klonili v četrtfinalu.

Še razmislek o tem, zakaj ste se znašli na njihovem radarju. Po eni strani rezultati v Nemčiji, po drugi tudi igralsko-trenerske izkušnje iz Španije ter znanje jezika. Še kaj?

Verjeto gre za kombinacijo navedenega. Brez omahovanja lahko rečem, da sem ponosen na svoje delo v Ulmu. Žal je mojo prvo sezono zaznamoval koronavirus, zaradi katerega več mesecev nismo bili aktivni. Nato smo v ‘mehurčku’ prišli do tretjega mesta. Igrali smo dobro košarko. Tudi lani, ko smo prav tako izpadli v polfinalu. V nedavno končani sezoni smo bili pozitivno presenečenje EuroCupa. Tako z igro kot z rezultati. Nemško prvenstvo? Bili smo solidni. Lahko bi bili boljši, če nam jo ne bi zagodle poškodbe. To nas je zaustavilo. Sezono smo končali zdesetkani. A če se vrnem k vprašanju, bi dodal, da so me v Španiji poznali že pred tem. Kot igralca in trenerja. Tudi znanje španskega jezika ni zanemarljivo. Štejem si v čast, da so me označili za primernega kandidata.

Znano je, da ste trenerji pogosto omejeni na pot dom-dvorana-dom. A vseeno verjetno pri tehtanju ponudb svojo vlogo igra tudi okolica. Španija vam ni tuja. Gran Canaria ima sodobno dvorano, Las Palmas z okolico je prava paša za oči …

Seveda. Vedno razmišljam o družini. Tokratna selitev zdaj ne bo stresna. Poskrbeti moramo le, da navade otrok ne bodo trpele. Gran Canaria to vsekakor lahko ponudi.

Kaj vse vas čaka zdaj? Koliko manevrskega prostora imate pri sestavljanju ekipe?

Kar nekaj igralcev ima sklenjeno pogodbo. Pred kratkim nam je nadaljnjo zvestobo obljubil Andrew Albicy. Odprtih je še nekaj vprašanj. Tu bom seveda imel besedo. Poskušal bom uveljaviti svojo vizijo. Če zdaj naredimo dober posel, bomo pozimi dobro spali.

Trenerji svojo košarko prilagajajo razpoložljivi ekipi. Kakšna pa je prava trenerska filozofija Jake Lakoviča? Kakšen slog košarke zagovarjate?

Da, se strinjam. Eno je trenerska filozofija, nekaj drugega je realno stanje. Vedno so potrebne prilagoditve. A zame je osnova agresivna obramba, nato dober skok, iz katerega izhajajo hitri prehodi v napad. Če ni priložnosti za klasične protinapade, zagovarjam napad z veliko gibanja. Celotna peterka mora čutiti, da je del enega napada. Ne maram situacij, ko je žoga pri miru. Ko žoga kroži, se namreč hitreje ponudi priložnost za zaključek. Gre torej za nekoliko spremenjeno logiko. Ne želim iskati igralca za zaključek, temveč želim, da igra ‘poišče’ najboljše igralca. Gibanje žoge in igralcev ustvarjajo najboljše položaje za met.

Če smo vas prav razumeli, vam za takšno igro v igralski sestavljanki manjka še nekaj delcev …

Da, menim, da moramo pripeljati še vsaj tri zelo pomembne igralce. Želim dobro rešitev za položaje organizatorja igre ter krilnega in klasičnega centra. Naj se vrnem k predhodnem razmišljanju. Pri teh izbirah moramo biti natančni in učinkoviti. Če bomo ”zadeli”, lahko postavimo temelj za zares dobro sezono.

Vam pogled uhaja tudi proti slovenskemu delu tržišča?

Slovenija je evropski prvak in poligon za številne obetavne igralce. Jasno, Slovenci so zanimivi zame oziroma za moj klub. Obstajajo možnosti. Pomembno pa je, da se igralec vklaplja v sistem. In ne obratno. V svojih ekipah ne želim, da se ekipa prilagaja posamezniku.

O imenih ne želite ali ne smete govoriti. Kaj pa če vam ga ponudimo mi? Žiga Samar?

Da, gre za ime, ki je predvsem v Španiji izjemno zanimivo. Verjamem, da ima veliko ponudb. Bi bil zanimiv za nas? Vsekakor. Ali je to realno, pa bomo videli.

Zdi se, da vas je klubska kariera oddaljila od reprezentance. Se kot eden od glavnih predstavnikov novega trenerskega vala v prihodnosti vidite tudi v vlogi selektorja?

Reprezentanci sem bil vedno na voljo. Kot igralec in pozneje kot pomočnik trenerja. Nisem del štaba. Vseeno sem v stiku s fanti. Zdaj sem tudi eden največjih navijačev te reprezentance. Verjamem, da je ta z Aleksandrom Sekulićem dobila selektorja za daljše obdobje. Trenutna generacija lahko doseže še zelo veliko. Želim jim veliko uspeha.

Razumljivo. A če ne govorimo o imenih in letih … Je selektorsko mesto neka kljukica, ki bi jo radi naredili pred koncem trenerske kariere?

Ne vem sicer, če je to želja vsakega trenerja. A ker mi je reprezentanca zelo veliko pomenila že kot igralcu in pozneje pomočniku, seveda lahko rečem, da bi z veseljem nekoč opravljal vlogo selektorja. Ponavljam pa, da o tem trenutno ne razmišljam. Nasprotno, želim si, da Sekulić na položaju ostane še vrsto let in postane najboljši slovenski selektor v zgodovini.

Ga boste prihodnji petek podprli tudi v Stožicah?

Žal me ne bo v Sloveniji. Seveda pa si bom ogledal neposredni prenos.

In tako spremljali tudi Gorana Dragića ob vrnitvi v reprezentanco. Nekdanji reprezentant Goran Jagodnik nam je dejal, da gredo zasluge za njegov reprezentančni razvoj tudi vam, saj ste prevzeli vlogo mentorja.

To je lepo slišati. Res sem bil prisoten na večjem delu njegove reprezentančne poti. Od trenutka, ko je prvič prišel na reprezentančni zbor, in vse do velikega zmagoslavja v Carigradu. Zdaj vem, da sem imel srečo biti del te zgodbe. Lepo je bilo spremljati njegov napredek. Pa ne govorim le o igralski rasti. Dvigoval se je tudi na značajski ravni. Postal je vodja. Bil je motor sanjske zgodbe na EuroBasketu 2017. Ko sem pretekli mesec slišal, da se vrača v reprezentanco, sem bil ob navdušenju prepričan o tem, da bo zaigral tudi na evropskem prvenstvu v Nemčiji. Zdaj pravijo, da bo igral le proti Hrvaški in Švedski. Lepo bi bilo, če bi nato še podaljšal kariero. No, če pa bo res le še dvakrat branil slovenske barve, naj navijači, soigralci in trenerji to izkoristijo.

Ekskluzivno na Sportklubu

Že v soboto si boste lahko v neposrednem televizijskem prenosu na Sportklubu ogledali pripravljalno tekmo slovenske in italijanske reprezentance v Trstu  (20.30). Enako pa velja tudi za spektakel Slovenija-Hrvaška v Stožicah (30. 6., on 20.15) in gostovanje slovenske reprezentance na Švedskem (3. 7. ob 17.00).