Po tretjem in tudi najboljšem letu v ameriški univerzitetni ligi NCAA se je iz ZDA za Sportklub oglasil slovenski košarkar Jan Vide. V intervjuju je razkril, da išče menjavo okolja in prestop na kvalitetnejši program, ob tem pa spregovoril o prilagoditvah in potrpežljivosti, ki je potrebna, če želiš uspeti čez lužo.

Da kariera športnika še zdaleč ni šablona, po kateri bi se lahko ravnal, še manj pa bi jo lahko označili za predvidljivo, je na svoji koži izkusil slovenski košarkar, na katerega v prihodnosti zagotovo še vedno računajo tudi v članski reprezentanci. Že zgodaj se je iz Slovenije odpravil v Španijo in se košarkarsko izobraževal v nižjih selekcijah Real Madrida. Več bi pred prebojem med člane težko dosegel, postal je namreč najkoristnejši igralec mladinske Evrolige. Sledil je šok, ko je sporočil odločitev, da bo svojo pot nadaljeval v ameriški univerzitetni ligi NCAA.

(Ne)spregledana nasilna plat kandidata za slovenski potni list

Košarka

17. Apr 2026 4

Košarka

17. Apr 2026 4

Morda smo takrat to jemali še kot precejšnje presenečenje. Danes, ko je jasno, kakšni zneski se po zmagi na sodišču leta 2021 v večmilijardnem imperiju študentskega športa v ZDA zdaj pretakajo tudi do študentov športnikov, odhod največjih talentov čez lužo ni več senzacija, temveč nekaj povsem pričakovanega. V preteklosti je 197 centimetrov visok branilec za Sportklub že priznal, da je v Los Angeles odšel s prevelikim egom in tudi pričakovanji. Po sezoni z manjšo vlogo se je odločil za korak nazaj in se z UCLA preselil na univerzo Loyola Marymount, kjer je v dveh letih naredil več korakov naprej. Zato želi zdaj ta zagon izkoristito za spremembo okolja in se je prijavil na t. i. portal za menjavo. Še pred razpletom je o osebni rasti in prilagoditvah v ZDA spregovoril v intervjuju.

Intervju: Jan Vide

S košarko ste zaključili, kaj pa šolanje, še traja?

Ja, faks še vedno traja. Na nekaterih univerzah imajo obveznosti skoraj do sredine junija. Jaz imam srečo, da imam predavanja samo do sredine maja. Potem sem prost. Ko se je sezona končala, se kakšna dva tedna in pol, skoraj tri tedne, sploh nisem dotaknil žoge. Potreboval sem odklop, da sem se sprostil in si malo spočil glavo po sezoni. Zdaj pa se počasi že pripravljam na naslednjo sezono.

Dve leti ste bili na Loyoli. Je vaša prihodnost še vedno povezana s to univerzo ali je to še v zraku?

Odločil sem se, da grem tudi sam v transfer portal, torej v menjavo šole. Zdaj bomo videli, kaj se bo ponudilo. Gledam tudi možnosti na vzhodni obali, ne samo na zahodni, kjer sem bil ves čas. Mogoče bi bil tako malo bližje domu. (smeh, op.p.) Predvsem pa želim pogledati še kakšne druge opcije.

To se je zdaj močno spremenilo. Še nedoglo nazaj študenti za igro niso bili plačani, univerze pa so služile milijone. Medtem ko po menjavi univerze eno leto niso smeli igrati.

Mislim, da je bilo še takrat, ko sem jaz prišel, vse skupaj precej drugače. V prvem letu je bilo še precej manj jasno, potem pa je šlo vse, denar in vse ostalo, v zrak. Zdaj se stvari spet spreminjajo. Govori se o tem, da bodo po prihodu Donalda Trumpa Belo hišo spet nekaj spreminjali. Naj bi imel igralec pet let za igranje univerzitetnega športa, potem pa konec. Vmes pa bi lahko samo enkrat brezplačno šel v menjavo univerze, torej, da bi šolo lahko zamenjal le enkrat. To naj bi bilo v načrtu že za naslednje leto. Ampak v Ameriki je tako, da se ves čas nekaj tožarijo, zato bomo videli, kaj bo res obveljalo. (smeh, op.p.) Torej šola, ki jo iščem zdaj, bo v teoriji zame za dve leti. Trenutno so na vrsti pogovori.

Do kdaj pa je ta portal odprt?

Portal je odprt dva tedna. V tem času moraš oddati svoje ime in se uvrstiti na listo. Potem pa imaš dejansko čas do julija, na nekaterih univerzah celo do avgusta, da podpišeš s šolo. Časa je torej dovolj, ampak vseeno čutiš pritisk. Ko vidiš, da drugi igralci podpisujejo, se vprašaš: “Ali zdaj izgubljam priložnost, ker toliko čakam?” Je kar stresno.

Pred nekaj dnevi je Sergej Macura skozi ta portal odšel na sloviti UCLA.

Macura je res šel na UCLA. Spremljal sem tudi Žaka Smrekarja, ki je šel v Boston. Mark Padjen na Murray State. Je pa res trenutno ogromno takšnih prestopov.

Se jih pa veliko seli na poimensko precej močne univerze oz. košarkarske programe. Vi pa ste bili nenazadnje prvi Slovenec, ki je zaigral na UCLA.

Ja, res je. Urban Klavžar je na Floridi. Letos je odigral super, bil je izbran za najboljšega šestega igralca konference SEC. Mislim, da bo prihodnje leto še boljši. Iz Heliosa je Morano odšel v Syracuse. Glede ZDA sem jaz šele pozneje zares ugotovil, kako je vse skupaj razdeljeno. Imaš high major, mid major in low major programe. Zdaj vsi ciljajo na te high majorje, kar je res dobro. To so UCLA, Kentucky, Kansas, Florida, torej imensko najbolj znani programi.

Je pa tudi za vami zelo dobra sezona, ko boste lahko zdaj lažje merili višje?

Dobro sem začel, potem pa je prišel manjši padec zaradi poškodbe. Nekaj sem si zlomil v stopalu, to me je kar ustavilo. Potem sem sezono vseeno nekako stisnil do konca. Seveda bi si želel, da bi ekipa bolj zmagovala, ampak ni šlo po naših željah. Zame osebno pa je bila to, gledano individualno in statistično, precej dobra sezona. Tudi zato sem se odločil, da je zdaj pravi trenutek, da poskusim poiskati nekaj boljšega in narediti korak na višjo raven. Mislim, da si zaslužim igrati višje in pokazati, česa sem zmožen.

Vedno sem imel občutek, da gre v ZDA to zelo šablonsko. Da mora vsak preprosto potrpeti, preden pride do večje vloge. Kakšna je vaša izkušnja?

Ja, potrpežljivost je pomembna. Po prvi sezoni sem to res spoznal. Veliko stvari v ozadju je precej političnih. Nekateri igralci pridejo iz srednje šole in pričakujejo, da bodo že naslednje leto šli na NBA nabor. Veliko stvari se dogaja v ozadju, česar jaz prvo leto sploh nisem videl. Potreboval sem čas, da sem se na vse privadil. Nekateri trenerji so stare šole in menijo, da moraš biti tam štiri leta, da vsako leto dobiš malo več priložnosti. Spet drugi pričakujejo, da že kot novinec lahko igraš. Na koncu včasih sploh ne veš, kaj pričakovati. Rabiš tudi nekaj sreče.

Nazadnje ste mi rekli, da ste morda na UCLA prišli s prevelikim egom in previsokimi pričakovanji. Kje menite, da ste v tem obdobju najbolj napredovali?

Kot sva že rekla, moje prvo leto je bilo zaznamovano z velikimi pričakovanji. Prišel sem iz Španije, praktično kot MVP, mislil sem, da bom prišel na UCLA in takoj igral. Situacija je bila potem drugačna in sem se moral umiriti. Moral sem videti širšo sliko. Še prvo leto po menjavi ekipe nisem imel prave statistike, nisem dobil toliko svobode. Ampak skozi čas sem začel bolje razumeti stvari. V Evropi sem se precej zanašal na to, da sem strelec, da dosegam veliko točk in da sem ves čas agresiven proti košu. Tukaj pa sem ugotovil, da lahko s svojo višino, hitrostjo in načinom igre veliko bolj pomagam soigralcem. Lahko grem v raketo, podam ven na trojko, ustvarjam za druge. To je bila ena prvih stvari, ki sem se jih zares zavedel, da imam lahko večji vpliv na igro.

Kakor koli se je moja pot razvijala, se mi zdi, da je ta pritisk, da moram na vsaki tekmi dati 20 točk, da imam sploh kakšen vpliv, izginil. Zdaj vem, da lahko vplivam na tekmo tudi brez točk. Lahko jo zaznamujem že s tem, da igram svojo igro. Sem bolj sproščen, bolj umirjen, lahko bi rekel tudi bolj zrel. Tretje leto sem tukaj, bolje razumem sisteme in vse, kar pride zraven.

Veliko stvari statistika ne pokaže.

Ena stvar, ki se definitivno ne vidi niti v statistiki niti vedno v sami igri, je to, da sem na treningih prevzel neko kapetansko vlogo. Postal sem vodja v smislu komunikacije. Po naravi sem sicer bolj zadržan in nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj kapetan ali kaj podobnega. Nikoli me ni vleklo v to smer. A sem vseeno prevzel to odgovornost, se veliko več pogovarjal s soigralci in skušal pomagati. Poskušal sem vplivati na igro tudi takrat, ko nisem bil neposredno v središču dogajanja, predvsem z govorom in usmerjanjem. Mislim, da sem največ napredoval prav na tem playmakerskem nivoju.

Najboljše tekme sezone: 2. januarja je proti Washington State vpisal svoj strelski rekord z 28 točkami, a je Loyola tesno izgubila. Nekaj dni pozneje je ob zmagi po dveh podaljških proti San Franciscu dosegel 23 točk in dodal še po 7 skokov in asistenc. Februarja pa je ob zmagi proti San Diegu tekmo sklenil 23 točkami, 4 skoki in 4 asistencami.

Ko nekdo gre že tako mlad v tujino, ga ta pot tudi prisili, da hitreje odraste. Pri 21 letih pa ste po izkušnjah že kot kakšen veteran.

Vse se zgodi z razlogom. Ko sem bil v Madridu in bil MVP, po pravici povedano, ko danes pogledam nazaj, še nisem bil zares izpopolnjen. Zdi se mi, da sem potreboval nekaj skromnosti. Nočem nikogar kriviti, ampak sem bil takrat v šoku. Ne v smislu, da bi se imel za žrtev, ampak moral sem narediti korak nazaj, čeprav je bilo to zame zelo težko obdobje. Imel sem določena pričakovanja, zgodilo pa se je nekaj povsem drugega. To je pretres v glavi. Ne veš, kaj je prava stvar. Ali boš treniral naprej, čeprav nimaš pravega vpliva, ali boš sredi sezone odnehal, ali boš šel domov. Jaz sem se odločil, da bom treniral do konca in imel vpliv vsaj tam, kjer ga lahko imam. Potem pa čakaš na pravo priložnost. Letos se je nekaj stvari le poklopilo.

Definitivno bi lahko bila moja statistika še nekoliko boljša, če ne bi bilo poškodb in nekaj slabših tekem. Ampak dobil sem občutek, kako lahko igram. Zdaj je moja miselnost taka, da to še izboljšam. Predvsem moram izboljšati met. O tem sem govoril že zadnja tri leta, zdaj pa moram to dokončno nadgraditi.

Na čem boste torej najbolj delali poleti, verjetno bo prav met ena glavnih prioritet?

Ja, definitivno. Z odraščanjem sem tudi to bolje spoznal. Pri metu je tehnično pri vsakem igralcu mogoče popraviti sto stvari, komolec, linijo, zapestje in tako naprej. Jaz sem hotel imeti vse popolno in ves čas sem imel v glavi, da moram biti tehnično popoln, če hočem dobro metati. Na koncu pa sem ugotovil, da je bila to moja napaka. Preveč sem se zanašal na tehniko in skušal spreminjati met. Spoznal sem, da se moram predvsem počutiti sproščeno. Na koncu je največ odvisno od mentalne priprave. Ko dobiš žogo, moraš vržti. Ponavljanje je seveda zelo pomembno, a pri meni je še pomembnejša mentaliteta, da verjamem, da sem strelec in lahko vržem, ko sem pripravljen.

Kako pa vidite svojo idealno vlogo na višji, profesionalni ravni? Ugotovili ste že, da vam ustvarjanje za druge odpira celotno igro.

Ta playmaking mi je res odprl nova vrata in spremenil način, kako razmišljam o košarki. Zdaj veliko bolje vidim, v katerih segmentih sem najboljši in kako lahko vodim ekipo. Že od malega sem bil zelo dober v odprtem terenu, v tranziciji. Vedno stvari lahko še izboljšam, a ena pomembna stvar je recimo to, da grem bolj na skok. Visok sem 1,97 metra in lahko skočim. Takoj ko dobim skok, lahko odprem igro, tranzicijo, lahko potegnem z žogo. Ko gledam evroligo, vidim, da je igra vse bolj fizična in vse hitrejša. Potem pa kot večji igralec lažje podajaš čez obrambo. Veliko je prednosti.

Imate reprezentanco še vedno v mislih tudi po NCAA?

Enkrat, ko se bo priložnost ponudila. Malce je zoprno, ker se termini pogosto križajo. Ampak ja, definitivno verjamem, da enkrat. To bi bila res velika čast.

Zdaj v ZDA prihaja vse več evropskih igralcev, tudi Slovencev. Vi ste bili nekako del prvega vala. Kaj bi bil vaš nasvet tistim, ki se danes odpravljajo čez lužo?

Nimam kakšnih motivacijskih govorov. Ena definitivna stvar, ki sem jo sam izkusil, je bila priprava na fizični in hitrostni šok. To je bila moja prva velika opazka, ko sem prišel v NCAA. Druga stvar, ki jo veliko ljudi pozabi omeniti, pa je ta, da šola ni zgolj opcija ob športu, ampak je del sistema. Moraš biti zelo organiziran in discipliniran, da imaš vse pod nadzorom. Nihče te ne bo ujčkal. Od tebe pričakujejo, da boš vse izpolnil. To me je na začetku kar šokiralo.

Torej ta psihološki del je res pomemben, kot vedno znova ugotavljamo v športu.

To sem jaz zares spoznal. Upam, da bodo vsi, ki prihajajo, takoj dobili priložnost in lahko pokažejo svoj potencial. Pri meni pa je bilo tako, da sem moral skozi izkušnjo, v kateri sem moral pokazati potrpežljivost. Mentalna trdnost bo ključna. Potem pa je na njih, da izkoristijo svojo priložnost. Vsi, ki prihajajo, so kakovostni igralci, tako da mislim, da to ne bo težava. Vse bo odvisno od tega, kako pripravljeni bodo na sistem in na drugačno kulturo.

Hladen tuš za Luko Dončića

Košarka

20. Apr 2026 1

Košarka

20. Apr 2026 1

Lastnica Lakersov: Bryant ne bi skrival navdušenja

Košarka

21. Apr 2026 0

Košarka

21. Apr 2026 0