Ljubljanski znanec: Slovenci, na Finskem vam ne bo lahko

Košarka 19. Feb. 202211:001 komentar
Delite:
Teemu Rannikko. Foto: Aleš Fevžer

Nekdanji košarkar ljubljanske Olimpije Teemu Rannikko v intervjuju za Sportklub zagotavlja, da je velik navijač slovenske reprezentance. Vseeno pa za izbrano vrsto Aleksandra Sekulića ne bo stiskal pesti v prihajajočem Fibinem kvalifikacijskem oknu, saj se bodo Slovenci v boju za SP 2023 kar dvakrat pomerili prav s Finsko.

Med košarkarji, ki se bodo v petek in prihodnji ponedeljek soočili s Slovenijo, bo tudi nekdanji ”zmajček” Sasu Salin. Močan finski pečat v Sloveniji pa je pustil tudi njegov rojak in nekdanji reprezentančni soigralec Teemu Rannikko. Svoje košarkarske copate je na klin obesil lani. Pri štiridesetih letih. A mu zvok odbijajočih se košarkarskih žog vendarle še vedno ne da miru. Je na začetku svoje trenerske poti. ”Črpam tudi iz ljubljanskih izkušenj,” ob tem poudarja dolgoletni finski reprezentant, ki je v kar dveh obdobjih svoje kariere nosil dres Olimpije. ”Prav zaradi tega bo imela Slovenija v mojem srcu vedno posebno mesto,” je dejal ob našem klicu, ki je bil seveda povezan predvsem z bližajočim se dvojnim finsko-slovenskim obračunom v prvem skupinskem delu kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu 2023.

Na EuroBasketu 2013 v Sloveniji. Foto: Aleš Fevžer

V Pekingu se zaključujejo zimske olimpijske igre. Ste jih spremljali?

Seveda. Kdor je Finec, vedno vsaj z enim očesom spremlja zimske športe. V času ZOI lahko pri nas skoraj na vsakem koraku naletite na kakšno prižgano televizijo, na kateri se predvajajo hokej, tek, smučanje … Naš nacionalni junak je zdaj tekač Iivo Niskanen. Vse skupaj pa nas seveda zanima hokejska reprezentanca, ki je na Kitajskem pustila odličen vtis.

Ste bili kot košarkar kdaj ljubosumni na zimske športnike?

Ljubosumje ni ravno ustrezna beseda. Tudi kot košarkar sem vedno z veseljem spremljal zimske športnike. V mojih časih smo vsi gledali predvsem smučarske skoke. Danes smo Finci v tem športu sicer nekoliko slabši. Hokej ima v naši državi prav tako posebno mesto. Razumem pa vaše vprašanje. Jasno, vsi košarkarji bi radi imeli status, ki ga pri nas uživajo hokejisti.

Kako priljubljena pa je košarka?

Reprezentanca ima močno podporo. Ko bo prihodnji teden tukaj gostovala Slovenija, bo dvorana s 6.000 sedeži polna. Tudi vzdušje bo zelo dobro, navijaško. Menim, da ima košarka iz leta v leto več navdušencev. Bolj skromno so zasedene dvorane na tekmah državnega prvenstva. A tudi ko sem z Olimpijo igral v domačem prvenstvu, so bile ljubljanske tribune večinoma prazne. Tako pač je. Vsak športnik bi rad nastopal pred 10 tisoč gledalci. Toda …

V svojem prvem ljubljanskem poglavju … Foto: Aleš Fevžer

Ste zaradi bližajočih se tekem s Slovenijo te dni na Finskem zaželen sogovornik?

Niti ne. Trenerski štab finske reprezentance dobro opravlja svoje delo. Poznajo slovensko reprezentanco. Vedo, od kje preži največja nevarnost. Lahko pa povem, da sem reprezentanci pomagal v prvem reprezentančnem oknu. V Zagrebu sem si namreč ogledal tekmo Hrvaška-Slovenija, da sem lahko rojakom poročal o specifikah hrvaške reprezentance. Slovenci za Fince niso neznanka. Navsezadnje tudi Sasu Salin do potankosti pozna Klemna Prepeliča, Jako Blažiča, Luko Rupnika …

Kaj pa bi dejali o Sloveniji z Dončićem in brez njega?

Poleti sem med olimpijskimi igrami v Tokiu kot strokovni komentator sodeloval s finsko nacionalno televizijo. Podrobno sem spremljal slovensko reprezentanco, ki me je navdušila. Ne le mene. To je bila promocija dobre košarke. Vsi radi gledamo tekme z veliko koši. Slovenci so tekme skoraj redno zaključevali z več kot 100 točkami. Ključni igralec je bil Luka Dončić. Zdaj ga ni v ekipi. Ko manjka eden najboljših košarkarjev na svetu, ki lahko v vsakem trenutku ustvari položaj za met ali pa zaposli soigralca, se to nedvomno pozna. Tudi brez Vlatka Čančarja je to drugačna reprezentanca. A kakovosti ne manjka. Imam občutek, da se je selektor odlično prilagodil na nove okoliščine. Ohranja visok ritem s precejšnjo napadalno svobodo, a obenem zagovarja tudi doslednost v obrambi. Želja po koših torej ne mehča obrambne zavzetosti. Poleg tega je jasno, da ima selektor na voljo še vedno veliko število odličnih igralcev. Zdaj se vrača še Mike Tobey.

A Finska ni brez možnosti …

Se popolnoma strinjam. Slovenija je favorit. O tem ni dvoma. Toda pri nas ni lahko igrati. Tudi finska ekipa je zelo solidna. To so na svoji koži novembra občutili že Hrvati. Slovenija je sicer boljša, a vam zagotavljam, da ji ne bo lahko.

Tokrat boste le na tribuni. Kakšen je bil pravzaprav vaš prehod iz igralske kariere v civilno življenje?

Šele lani sem se upokojil. Z moštvom Vilpas Vikings sem postal državni prvak. To je bil lep zaključek poti, za katero si želim, da bi bilo na njej malce manj poškodb. S klubom sem se hitro dogovoril tudi za sodelovanje po koncu kariere. Zadolžen sem za dopoldanske treninge, individualno delo z igralci … Kot trener se preizkušam še v srednješolski konkurenci. Dejal bi, da se potopoma selim med trenerje.

Olimpija 2012
Pred desetletjem v Olimpiji: Finca Teemu Rannikko in Sasu Salin, Avstralec Aron Baynes, ki je navdušil tudi v ligi NBA, ter aktualna reprezentanta Jaka Blažič in Klemen Prepelič. Foto: Aleš Fevžer

Kako veliko vlogo je v vaši karieri odigrala Olimpija?

Na klubski ravni je bila Olimpija moj vrhunec. Predvsem tisto prvo poglavje, torej v letih 2005 in 2006. Takrat sem se o košarki naučil največ. Ne le na parketu. Spoznal sem, na kakšen način je treba dojemati igro, uvidel sem, da včasih odločilno vlogo igrajo malenkosti. Še danes sem hvaležen kakovostnim trenerjem, ki so takrat skrbeli zame. Prav zaradi tistega obdobja bom večni navijač Olimpije, slovenske košarke in vaše države. Kot veste, sem se v Ljubljano vrnil leta 2012. To je bila moja zadnja sezona na najvišji tekmovalni ravni. Vesel sem, da sem lahko še enkrat zaigral v dresu Olimpije. Ljubljana pa bo kot čudovito mesto s prijaznimi prebivalci vedno ostala v mojem srcu. Tudi žena se strinja, da nama je bilo tam res lepo.

O tem ste prav gotovo pisali tudi v vaši knjigi. Posebno poglavje pa si je bojda prislužil tudi Zmago Sagadin …

Zmago … O, da. Ko je prvič prihrumel v garderobo, sem se ga ustrašil. To je bil moj prvi vtis. A potem sem ga bolje spoznal in videl, da gre za spoštovanja vrednega trenerja. Ogromno me je naučil. Res je, bil je strog trener. Veliko je zahteval, včasih je tudi povzdignil glas. Predvsem pa v njegovem sistemu ni bilo prostora za izigravanje pravil. Vedno je obveljala njegova beseda. Vem pa, da sem zaradi tega postal boljši igralec in človek. Cenim ga. Veliko me je naučil. Res je, o tem sem pisal tudi v knjigi. Z njo sem sklenil košarkarski krog.

Komentari

Vaš komentar