Jure Zdovc: junak modre simfonije na novi poti

Košarka 22. Maj. 20226:00 > 7:32
Delite:
Jure Zdovc: nesporna igralska legenda, zdaj pa se osredotoča le na grajenje trenerske kariere. Foto: Fiba

Z zmagoslavjem Anadolu Efesa je v soboto v Beogradu padel zastor evroligaške sezone. Brez novega imena na seznamu slovenskih evropskih klubskih prvakov. Tega je leta 1993 ob zmagi Limogesa začel pisati Jure Zdovc. Z nesporno legendo slovenske košarke smo kramljali o zadnji sezoni, v kateri je od oktobra do aprila sedel na klopi Žalgirisa iz Kaunasa, o ljubljanski Olimpiji, ki jo je vodil do združitve s Cedevito, nato pa čez noč ostal brez službe, o ravnovesju med življenjem v sedanjosti in nostalgijo … In ker brez njega v košarki pač ne gre, se je v pogovor 'prikradel' tudi Luka Dončić.

Foto: MaPa

Če bi iskali osebo, ki pooseblja obrabljeno frazo ”naj o meni govorijo rezultati”, bi bil Jure Zdovc prava izbira. Če mu namreč kdo omeni blestečo reprezentančno kariero v nepozabni jugoslovanski izbrani vrsti, kjer so mu tudi Toni Kukoč, Vlade Divac ali Dino Rađa ob izpostavljanju nesebičnosti in garaštva priznavali neizmerne zasluge za naslove evropskega in svetovnega prvaka ter olimpijsko srebro, skromno skomigne z rameni. Tudi oznaka najboljšega evropskega obrambnega igralca v tistem obdobju ga ne gane. O klubskih dosežkih, med katerimi izstopa evroligaška krona iz leta 1993, prav tako nerad govori. “Živim tukaj in zdaj,” ob sprehodu od Mestnega trga do lokala na Hribarjevem nabrežju, kjer je ob kavi in soku položil karte in račune, razmišlja nekdanji branilec, ki ga je pokojni selektor Dušan Ivković na vrhuncu modre simfonije postavil v branilski par z Draženom Petrovićem.

Zadržanost in skromnost ob obujanju spominov sta torej poleg značaja vsekakor posledica grajenja trenerske kariere. Ta ga je vodila že v osem držav. A prav kar trinajst različnih delodajalcev priča o precejšnji nestanovitnosti, ki mu preprečuje dolgoročno delo. “Pogosto mi je zmanjkal tudi kanček sreče,” o lovljenju velikega meta v trenerski karieri, ki se po uspešnosti ne more kosati z igralsko, razmišlja 55-letni Konjičan, ki pa že vrsto let živi v središču Ljubljane. Tja se je vrnil tudi po predčasno končani avanturi v Litvi.

Upal je, da bo imelo sodelovanje z Žalgirisom daljši rok trajanja. Foto: Tolga Adanali/Euroleague Basketball

Začnimo na koncu, torej pri Žalgirisu. Kultni klub iz dežele košarke, a ob tem vselej nehvaležna vloga gasilca sredi sezone. Ste morali pri sebi sklepati kompromise, ko je prišel klic iz Kaunasa?

Čeprav mi je bilo jasno, da ekipa ni prav konkurenčna, pa ob evroligaški ponudbi kot trener ne oklevaš prav dolgo. Sreča mi ob tem ni bila naklonjena. Skorajda sočasno z mojim podpisom so se poškodovali trije zelo pomembni ali kar ključni igralci. Zavedal sem se tudi dejstva, da se podajam v specifično okolje. Poleg tega sem bil sam, brez svojih pomočnikov. V ekipi je bilo veliko veteranov, Janis Strelnieks je imel stalno težave. In še bi lahko našteval. Padel sem v njihov mlin. Ni bilo enostavno. Vseeno nič ne obžalujem. Osem zmag, ki smo jih dosegli, je izkupiček, s katerim moram biti zadovoljen.

Vseeno smo pričakovali, da boste v Kaunasu dobili mandat za sestavo ekipe za prihodnjo sezono. Verjetno ste s tovrstnim izzivom v Litvo odpotovali tudi sami. Bi dejali, da so vas pričakali s figo v žepu?

Verjetno. A znova govorimo o specifiki prevzemanja moštva sredi sezone. Vse skupaj se je odvijalo zelo hitro. Ko sem prišel, me je v dveh tednih čakalo šest tekem. Še kovčka nisem pošteno odprl. Takrat smo v pogovorih res govorili o dvoletnem sodelovanju, a v pogodbi je bila zapisana ena sezona z možnostjo podaljšanja.

Vas je zaključek zgodbe razočaral?

Zelo. Čeprav po drugi strani vem, da bi težko delal povsem po svoji vesti in gradil lastno filozofijo. Moral bi se prilagajati in sprejemati kompromise. Pri celotni zgodbi pa me najbolj moti, da se je ime mojega naslednika (Kazys Maksvytis, op. a.) v medijih pojavilo zelo zgodaj. Premagali smo Barcelono in Real, potem pa se pojavi ime bodočega trenerja. Vseeno lahko rečem, da mi ni žal te izkušnje. Deloval sem v odlično organiziranem klubu, ki ima zvesto navijaško podporo in domuje v urejenem mestu.

Košarka ima v Litvi poseben status. Na kakšen način ste dojemali to okolje?

Litovci so veliki domoljubi. Slovenci se lahko na tej ravni pred njimi skrijemo. To se kaže tudi v klubu. Lahko bi dejal, da niso povsem naklonjeni tujim trenerjem in igralcem. Navijači? Izjemno zavzeti, a tudi zelo realni. Niso agresivni. So pravi ljubitelji košarke. Ko ne gre, se zavedajo kadrovskih pomanjkljivosti ali drugih objektivnih okoliščin. Užitek je delati v takšnem okolju. Podpora se čuti na vsakem koraku. Na tekme ne hodijo le navijači iz Litve, temveč pripotujejo tudi Estonci in Latvijci. Žalgiris je institucija v tistem okolju.

V Kaunas ste pripeljali tudi Zorana Dragića, a se je vajino sodelovanje kmalu končalo. Pozneje vam je očital neiskrenost. Vaš odgovor?

Zoran je bil užaljen. Na njegovem mestu bi bil užaljen tudi jaz. Že ko sem ga povabil, sem se zavedal tveganja. Morda je bila to moja napaka. A nekako je bil to moj odgovor na rezultatsko krizo. Iskal sem neko novo energijo. Odločil sem se zanj, čeprav sem vedel, da ni v tekmovalnem ritmu. Sočasno pa se je začel prav takrat dvigovati Edfaras Ulanovas. V ekipi je bilo še nekaj podobnih igralcev, tako da Zoranu preprosto nisem mogel nuditi pričakovane minutaže. Je zelo ambiciozen. Želel je igrati 25 minut na tekmo. To spoštujem. A kot trener mu tega nisem mogel dati. Poskušal sem ga vključevati, a kmalu spoznal, da ne gre. ”Zoran, trpiš ti, trpim jaz. Najbolje bo, če se razidemo,” sem mu dejal.

Foto: MaPa

Zdaj je član Cedevita Olimpije. Kako kot košarkarski delavec in pravzaprav že kar Ljubljančan gledate na to zgodbo?  

Ljubljana je lačna vrhunske košarke. Publika je sicer razvajena. A zdaj se je vrnila. To ni majhna stvar. Vrniti navijače je velikanski izziv. Cedevita Olimpiji je to uspelo, recimo proti Bursasporu, čeprav ne gre za pregovorno mamljivega nasprotnika. A svoje so storili pomembnost tekme, atraktivna domača ekipa in veliko slovenskih obrazov. To vsekakor pozdravljam. Vem, koliko so v košarko v zadnjih letih vlagali Emil Tedeschi in sodelavci. Vidi se, kako zelo so si želeli navijaške podpore. Zato jim ta uspeh privoščim. V tem neizmerno uživajo.

Bili ste trener Cedevite. Kako se je v Zagrebu počutil Emil Tedeschi? Ste čutili njegovo grenkobo ob statusu v hrvaški prestolnici?

Da, vsekakor. Potisnjen je bili na stranski tir. Zdaj je bolj cenjen v tujini kot doma. A v življenju je pogosto tako.

Kaj pa vaša grenkoba? Ob združitvi Cedevite in Olimpije ste namreč potegnili krajši konec, trener pa je postal Slaven Rimac.

Zamero gojim le do Tomaža Berločnika. On je bil moj sogovornik. Zato sem bil užaljen. To je vse. Če bi takrat dobil priložnost, bi jo vsekakor izkoristil in pohvalil projekt. Pred tem so mi v Ljubljani obljubljani velik proračun, nato pa je postalo jasno, da je se predsednik dogovarjal za združitev z Zagrebčani. Trenerji smo pač pogosto kolateralna škoda. Zase lahko rečem, da kot trener nikoli nisem imel pretirane sreče. Imamo pa zato srečo drugje.

Ste imeli srečo kot košarkar? 

Kakšna stvar bi se morda lahko odvila drugače. Pri tem mislim na klube, v katerih sem igral. Tudi kakšno odločitev bi lahko sprejel na drugačen način. A za nič mi ni žal. Če pa govoriva o sreči, moram poudariti, da s poškodbami res nisem imel hujših težav.

Morda pa je sreča tudi to, da ste odraščali v romantičnih košarkarskih časih in bili del nepozabnega reprezentančnega rodu?

Prav gotovo.

Na reprezentančni ravni za Slovenijo in Jugoslavijo. Foto: Fiba

Zanimivo je, da ste do svoje igralske kariere in dosežkov vedno zelo hladni. V pogovorih vas redko premaga nostalgija.

Morda zaradi tega, ker je tempo nove kariere tako zelo izrazit. Sili me, da ostajam v realnosti in sedanjosti. Sem pa pred kratkim sodeloval pri izdelavi filma o mojem odhodu iz jugoslovanske reprezentance. Ob snemanju sem vendarle nekoliko zajadral v spomine. Sicer pa živim tukaj in danes. Ne živim na stari slavi. Nanjo stavijo tisti, ki niso več vpeti v aktivno dogajanje.

V zadnjem letu so umrli vaša nekdanje trenerja Dušan Ivković in Petar Skansi ter tekmeca Goran Sobin in Zoran Sretenović … Se morda ob teh dogodkih zaustavite in vrnete v preteklost?

Ob takšnih trenutkih se najprej zavem, da tudi sam nisem več najmlajši. Žal bodo smrti nekdanjih trenerjev in soigralcev vedno bolj pogoste. Od naštetih pa je na moje življenje najbolj izrazito vplival selektor Dušan Ivković. On je v meni videl nekaj več in me potisnil v jugoslovansko reprezentanco, polno izjemnih zvezdnikov. Prav ob nastajanju prej omenjenega filma sem ga obiskal v Beogradu. Vsega dva meseca pred njegovo smrtjo. Takrat sem izvedel marsikaj novega. Tudi to, da je moral močno lobirati, da me je spravil v reprezentanco. Hvaležen sem, da je v meni videl nekoga z jasno nalogo med vsemi mojstri tedanje košarke.

Ste še v stiku z ostalimi košarkarji iz tedanje reprezentance?

Vsak je odšel svojo pot. Občasno se vidimo ali slišimo. Večinoma tedaj, ko kdo od nas potrebuje kakšno stvar. S Tonijem Kukočem sva sicer nekoč skupaj jadrala. Pred kratkim sva znova govorila. Obstajale so tudi ideje, da bi se ob trideseti obletnici naslova svetovnega prvaka s soigralci srečali, a nam je to preprečil koronavirus.

Skok v sedanjost. Sediva ob Ljubljanici. Delujete povsem umirjeno. Vas ne preganja delovni nemir?

Kot aktiven trener si zaprt v nevidno kletko. Ne zavedaš se povsem dobro vseh pritiskov in hudega ritma. Potovanja, tekme, težave, pritisk … Ko je tega konec, padeš v fazo brezdelja. Ne veš povsem dobro, kaj bi počel. To je šok, ki traja dva do tri tedne. Šele nato začneš normalno delovati. Zdaj sem že v tej fazi. Je pa jasno, da želim delati. Čakam, da se povsem odpre ta igralsko-trenerska tržnica. Sem v specifičnem položaju, saj bom moral v tujino. Ta preboj ni povsem enostaven. Veliko dejavnikov vpliva na to, kje lahko pristanem. Nekaj pa je jasno. Rad bi delal. Nisem več tako osredotočen le na Evroligo. Želim pa biti kreativen.

Foto: Mapa

Že več kot dve desetletji ste v trenerskih vodah. Čutite vse te spremembe v evropski košarki? Kako jih dojemate?

Res je, košarka se spreminja. Prav pred kratkim sem v pogovoru z vašim novinarskim kolegom razmišljal o tem, da je danes vse manj klasičnih organizatorjev igre. Govorim o igralcih, ki razmišljajo o ekipi. Pravi organizator igre najprej razigra ekipo, šele nato sebe. To je le del sprememb. Na splošno, evropska košarka se približuje ligi NBA. Vse manj je ekip z dolgimi sistemi. To sprejemam. Grem s tokom, čeprav imam raje nadzorovano košarko. Priznam, da je to včasih težko izvajati. Treba se je prilagajati. Tudi okolju. Vsaka država ima svoje specifike. V Franciji so mi očitali, da sem preveč strog. V Litvi sem bojda bil preveč blag.

Kot bi še vedno razvijali svoj trenerski jaz …

Že davno sem ga razvil. A se moram vedno znova prilagajati. Včasih ni najbolj modro, če neomajno vztrajaš pri svojem. Treba je biti širok.

Kakšen trener pa je v vaših očeh Jurica Golemac, ki je bil tako vaš soigralec kot tudi igralski varovanec?

Tudi on se mora prilagajati. Ne verjamem, da je košarka, ki jo goji v Olimpiji, tista, ki je značilna zanj. Konkretno, v Primorski je zagovarjal drugačen koncept. Verjamem, da mu v Ljubljani ni lahko. Ima kakovostno ekipo, ki pa je napadalno včasih zelo nepredvidljiva. Po drugi strani pa je imel srečo, da mu je vodstvo kluba pozimi stalo ob strani. V Stožicah so zamenjali del ekipe, trenerja pa obdržali. Zdaj se jim to obrestuje.

V enem od predhodnih odgovorov ste dejali, da boste morali v tujino. V Sloveniji obstajata dva položaja, ki bi jih trener vašega kova lahko zasedel. Tako selektor kot trener Olimpije ste že bili. Nikoli ne reci nikoli?

V vseh teh letih sem se že naučil, da moram biti pri takšnih odgovorih zelo previden. Nikoli ne veš, kaj prinaša življenje. Marsikaj se lahko hitro spremeni. Ste pa že sami dejali, da sem obe službi že opravljal.

“Luka Dončić je neponovljiv.” Foto: Aleš Fevžer

A nekaj se je le spremenilo. Slovenskega selektorja zdaj ‘čaka’ tudi Luka Dončić …

On ne potrebuje trenerja. Ha, ha … V narekovajih. Gre za poseben kaliber igralca, s katerim mora tudi trener delati drugače. On je košarkar, ki dela vse okoli sebe boljše. Od soigralcev do trenerjev. Včasih smo za kakšnega igralca rekli, da se rodi enkrat na v stoletju. Luka? On je praktično neponovljiv.

Verjetno ga spremljate na drugačen način kot običajni košarkarski gledalci. So vam stvari, ki jih počne na tekmah, razložljive?

So, so. Še več, napovedal sem, da bo pečat pustil tudi v ligi NBA. Da bo ‘raztural’. Zakaj? Gre za košarkarja, ki neizmerno dobro bere igro. Ima izrazit občutek za predvidevanje, visoko košarkarsko inteligenco, občutek za žogo in specifičen značaj, ki je prežet s samozavestjo. V sebi ima tudi nekaj te balkanske predrznosti. Namazan je z vsemi žavbami. To se je videlo že v Madridu. Jaz tega nikoli nisem imel.

Kaj ga čaka v nadaljevanju kariere?

Pri Realu je bil dominanten. V ligi NBA se je izjemno hitro prebil med najboljše. Zdaj bo največji izziv ohranjanje in nadgrajevanje tega statusa. Ni preprosto, če si vsak večer pod pritiskom, če so vse oči uprte vate, tekmeci pa iščejo številne načine, kako te zaustaviti. Do sedaj mu je šlo res odlično. Edini delni pomislek, ki ga vidim, je nadzor na telesom. A verjamem, da ima okrog sebe kakovostno ekipo, ki bo znala skrbeti tudi za to.

Komentari

Vaš komentar