Tudi štiri leta po zgodovinskem zmagoslavju slovenske košarkarske reprezentance na EuroBasketu 2017 utrinki istanbulskega večera ostajajo čarobni, življenjsko delo, ki ga je tistega 17. septembra sklenil Goran Dragić, pa večni učbeniški primer srčnosti, vodstvenih odlik in kapetanske odločnosti.

Kje ste bili 11. septembra 2001, ko sta se zrušila dvojčka trgovinskega centra, smo se spraševali ob nedavni dvajseti obletnici terorističnega napada v New Yorku, ki je spremenil svet. Podobno zgodovinsko spominsko sidro, pa čeprav s povsem drugačnim čustvenim predznakom, v zajetnem delu slovenskega prebivalstva predstavlja 17. september 2017. Dan, ko je slovenska košarkarska reprezentanca po finalni zmagi nad Srbijo v Istanbulu postala evropski prvak.

Veliko junakov je imela ena najlepših slovenskih športnih pravljic. Od nepregledne množice navijačev na turškem stičišču Evrope in Azije do akterjev na parketu ter ob njem, kjer je imel glavno besedo pregovorno umirjeni in pronicljivi strateg Igor Kokoškov.

Danes najboljši slovenski košarkar Luka Dončić je tedaj brez strahospoštovanja stopil na veliki oder in pokazal neizmeren talent. Gašper Vidmar je bil skriti X-faktor. Tudi brez naturaliziranega Anthonyja Randolpha Slovenija ne bi pristala tam, kjer je. Edo Murić je vselej, ko je stopil na parket, poosebljal požrtvovalnost in borbenost. Klemen Prepelić, Aleksej Nikolić in Jaka Blažič so v odločilnih trenutkih finala prispevali nepogrešljive kamenčke v mozaik. Saša Zagorac je ključne naloge opravljal v zakulisju. Tudi Rašo Nesterović si zlahka pripiše lep del zaslug. In še bi lahko naštevali.

A vse se je začelo in končalo pri eni osebi. Pri kapetanu Goranu Dragiću. Da je bil najkoristnejši košarkar prvenstva in član idealne peterke, tudi popolnemu nevednežu razkrije že nekaj klikov. Nekaj dodatnih zaveslajev po svetovnem spletu osvetli še izjemno statistiko. Ne le vrhunsko povprečje (22,6 točke, 5,1 asistence in 4,4 skoka), temveč tudi izstopajočih 35 točk v finalu, pa 30 na otvoritveni tekmi … Toda njegova pot do zlata se je začela že krepko pred tem.

Dobro leto pred prvenstvom je ob prvi kvalifikacijski tekmi proti Kosovu deloval neverjetno osredotočeno. Kot bi se zavestno odločil, da iz vseh predhodnih reprezentančnih izkušenj, od golobradih začetkov do zaletavanja v zid na domačem EuroBasketu 2013, potegne najboljše in nadgradi v unikaten labodji spev. Takšen, da bo njegovi karieri, od prvih korakov v domačih Kosezah do uglednega statusa v ligi NBA, dal smisel.

Nauk, ki mu je dal misliti, je bilo preprosto spoznanje, da tudi še tako dober posameznik v kolektivnem športu sam ne premika gora. Zato je k projektu EuroBasket 2017, za katerega je vedel, da bo njegov zadnji v slovenskem dresu, pristopil celostno in povezovalno. Bil je poleg, ko je bilo treba prepričati Anthonyja Randolpha. Vedel je, kako v reprezentanco uvesti Luko Dončića, ki ga je takoj vzel pod svoje okrilje. S tankočutno avtoriteto je znal pristopiti do vsakega soigralca. Od ekskluzivnih kavnih pogovorov v hotelskih lobijih do famoznega in v tančico večne skrivnosti zavitega večera v Tel Avivu, kjer naj bi si fantje po dveh porazih na pripravljenem turnirju v enem od lokalov pozno ponoči nalili čistega vina. Ali piva. Ni pomembno.

In, da, res je, v finalu, ko je šlo najbolj zares, je pri 35 točkah pregorel. Ni šlo več. Toda prav tedaj je do izraza prišlo njegovo nevidno delo iz predhodnih tednov. Z igralskim prispevkom, zgledom, odločnostjo in tudi neposrednimi besedami je soigralce naredil – boljše. Bolj samozavestne, bolj odločne. Takšne, da so lahko v določenih trenutkih prekosili same sebe. Predvsem pa so si upali to prekašanje izzvati.

“Ne le na tistem EuroBasketu, temveč tudi v nadaljnjem toku kariere sem oziroma smo bili boljši zaradi njega,” je pred tedni v Tokiu priznal Prepelić, s tem zadel bistvo in nenazadnje nehote razkril, kako je lahko peterka brez prvih dveh zvezdnikov pred štirimi leti dokončno strla srbski odpor.

Tako neomajen, kot je bil na EuroBasketu 2017, je bil nato Dragić tudi v vztrajanju pri odločitvi za konec reprezentančne kariere. Verjetno so zadnji skeptiki povsem zares začeli verjeti šele pred olimpijski turnirjem v Tokiu, ko je še sedemstoosmič dejal, da je resnično konec. Ni se dal prepričati. S tem pa si ni dal vzeti enega najbolj edinstvenih slovesov. Na popolnem vrhuncu, ko je lahko uokviril remek delo, prostor pod košem pa je ponudil naslednikom.

In če smo v preteklih treh letih spomine na 17. 9. 2017 obujali z kančkom grenkega priokusa, saj je bila reprezentančna realnost dokaj klavrna, pa je letošnji praznik slovenske košarke vendarle drugačen. Optimističen. Saj se še spominjate Kaunasa in Tokia? Za nameček pa izjemen potencial kažejo tudi reprezentance mlajših selekcij. No, pa tudi tedanji Gogijev “vajenec” Luka Dončić je danes kot nesporni vodja star komaj 22 let.