Košarkarski oče Gorana Dragića

Spasoje Todorović in Goran Dragić bosta kmalu sklenila krog.

Ob številnih zvezdniških obrazih, ki se bodo 24. avgusta na poslovilni tekmi Gorana Dragića zbrali v ljubljanskih Stožicah, bomo lahko srečali tudi 65-letnega in 207 centimetrov visokega Črnogorca, ki zanesljivo ne bo silil v ospredje. Vseeno pa je imel kot prvi trener na kariero enega najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov izjemen vpliv. Morda kar odločilen. Kdo je pravzaprav Spasoje Todorović in kakšni so njegovi spomini na delo z Goranom Dragićem?

“Kam? K Spaletu,” so pred četrt stoletja drug za drugim odgovarjali košarkarji, ki so si poleti zaželeli dodatnih treningov. Odpravili so se v tedaj dotrajano dvorano Ilirije ob Vodnikovi cesti, kjer je kraljeval Spasoje Todorović. Legendarni Spale. V Ljubljano ga je leta 1978 zvabila Olimpija. Igral je še za Celje in Helios ter nato za Ilirijo, v kateri je presedlal v trenerske vrste. Rašo Nesterović, Saša Dončić, Rankica Šarenac, Uroš Ivanović … In mnogi drugi. Če niso imeli kluba ali pa so poleti želeli trenirati, jim je z veseljem odprl vrata. Če je tam vadil z mlajšimi kategorijami, je rad s prstom pokazal tudi na kakšnega obetavnega fantiča. Tudi na Gorana Dragića. Spale velja za njegovega košarkarskega očeta, za prvega trenerja. Tudi on bo del avgustovske poslovilne tekme, pa čeprav že več let živi v Črni gori.

Spasoje Todorović s “svojo” Ilirijo. Foto: osebni arhiv

Intervju: Spasoje Todorović

“Če bo treba, se bom pred poslovilno tekmo sam odpeljal v Črno goro in ga pripeljal v Ljubljano,” nam je pred časom dejal Goran Dragić.

Še vedno dvomi, mar ne?! Ha, ha … Sprva res nisem bil prepričan, ali se bom lahko odzval vabilu na poslovilno tekmo. Zdaj zagotavljam, da bom prišel. Že nekaj dni pred tekmo. Dan zatem bom dopolnil 66 let. Nisem več najmlajši. Ne glede na to, kako obrnem številki.

A vseeno, vam godi dejstvo, da si vas tako zelo želi ob sebi na poslovilni tekmi?

To bo v prvi vrsti njegov večer. Lahko je ponosen na kariero. Jaz pa … Ne. Ne maram pogovorov o zaslugah. Časovna premica je jasna. Preteklost, sedanjost, prihodnost. Sem pa, to rad priznam, z veseljem gledal košarkarja, ki se je učil pod mojo taktirko, in nato uspel na najvišji ravni. To človek rad vidi.

Tudi ko je igral v končnici lige NBA in finalu EuroBasketa. So vam na misel takrat prihajali tudi kakšni posebni utrinki?

Pozoren sem bil na detajle, s katerimi sva se ukvarjala takrat, ko je bil še otrok.

Pa se vrnimo v tedaj dotrajano dvorano ob Vodnikovi cesti v Ljubljani, kjer so trenirale vse selekcije Ilirije. Svoje košarkarske sopotnike ste tudi hitro opozorili, da ima Goran v sebi nekaj več.

Moj pomočnik Aleš Masterl je stal ob meni, ko sva spremljala vse košarkarje, ki so prihajali na treninge. Za vsakega sem lahko predvidel, ali bo postal košarkar ali pač ne. Goran? Bil je neizmerno suh. Zadržan. A imel je, kot pravite, nekaj več. To košarkarski trener hitro vidi. Vidiš. Preprosto vidiš. Imel je občutek za žogo. Vse ostalo smo mu dali. Tek, met, tehnika … Bil je otrok. A mi je verjel. Vzpostavila sva odnos, ki je bil zgrajen na zaupanju.

Goran Dragić na začetku profesionalne poti. Foto: Aleš Fevžer

Kako pomembno je bilo za vas, iz kakšnega okolja prihaja? Je imel tudi ustrezne delovne navade?

Na družinska okolja se nisem oziral. Vsak posameznik je bil zame nepopisan list. Delovne navade? Nisem bil trener, ki bi zagovarjal preobilico dela. Ne, to so otroci. To je učni proces. Poleg tega sem vedno poudarjal, da morajo otroci ob košarki skrbeti tudi za šolo. Bolj pomembno je bilo torej zaupanje.

Govoriva torej o vzgojnih elementih.

Vedno. Toliko časa so preživeli v klubu, da sem preprosto moral prevzeti tudi vzgojno vlogo. Nekega dne sem prišel v garderobo in videl, da imajo ob sebi petarde. Vse sem jim zaplenil. Od tistega trenutka naprej niso več metali petard.

Bi lahko postregli s kakšno anekdoto, ki je nakazovala na Dragićev meteorski vzpon?

Ko sem vodil pionirsko ekipo Ilirije, nas je Slovan premagal z več kot 50 točkami razlike. Fantje so jokali. Tudi Gogi. ‘Naslednje leto jih bomo premagali,’ sem dejal. Očitali so mi, da sem nor. Vseeno pa so mi verjeli. Delali smo in napredovali. Tudi Gogi je takrat spoznal, da je z delom mogoče premagati še tako visoko oviro.

To je proces.

Tako je. Čez noč ne gre. Delati je treba na vseh ravneh. Ne le pod koši. Zato sem zagovarjal tudi pomembnost kondicijske vadbe. Pri nogometaših sem si sposodil kovinske ovire. Gogi se bo verjetno spomnil tiste rumene barve ovir. Postavil sem jih na bližnji stadion in fante gnal, naj tečejo. Delali smo poskoke, bočni skiping … Na koncu je Gogi driblal čez ovire.

Znano je, da ste ga hitro potisnili tudi v člansko ekipo.

Vedel sem, da bo ob igranju z močnejšimi še bolj napredoval. Je pa to dvorezen meč. Razlika v fizični moči je namreč vendarle precejšnja.

Košarkarski oče mnogih generacij. Foto: Osebni arhiv

Brez bušk ni šlo, mar ne?

Še kaj hujšega se je zgodilo. Da, treba ga je bilo zaščititi. Če vam do podrobnosti nanizam vse prigode, boste pomislili, da sem nasilnež. A včasih je bilo treba tekmecu tudi kakšno zabrusiti in tako zaščititi šibkejšega košarkarja. Spominjam se tekme, ko so Goranu zlomili zobe. Oče Marinko ga je takoj odpeljal v Ljubljano na šivanje, jaz pa sem se sporekel z zapisnikarsko mizo.

A prišel je trenutek, ko je Ilirija postala premajhna za Gorana. Kakšno je bilo vaše stališče ob klicu iz Slovana?

Trener, ki igralca veže nase, dela veliko napako. Tega nikoli nisem počel. Še najmanj pri košarkarjih, kakršen je Dragić. Res je, Ilirija je postala premajhna zanj. Niso ga odpeljali. Jaz sem dejal, naj odide. Zakaj? Večji klub, močnejša tekmovanja, večje ambicije.

Dolgo ste vodili Ilirijo, nato sodelovali še pri manjših projektih v Medvodah. In danes?

Trenerski poklic je zame zaprto poglavje. Košarko seveda spremljam. Gledam tekme. A za lastno dušo. Kot te dni z veseljem gledam kolesarski Tour. In, seveda, navijam za Tadeja Pogačarja. Šport ostaja del mene. Sicer pa zelo veliko berem.

V dvorane vas torej na vleče?

Jasenovo Polje, vasica nad Nikšićem. To je moje okolje, moj dom. Z bratom Rajkom, sicer slikarjem, že nekaj let živiva v svojem svetu. Nič mi ne manjka. Vseeno se veselim, da bom prihodnji mesec prišel v Ljubljano.