V Manili smo ob začetku izločilnih bojev svetovnega prvenstva naleteli tudi na najzvestejšega podpornika reprezentance Litve. S svojo prisotnostjo na velikih tekmovanjih je postal praktično prvi obraz litovskih navijačev.
Tomas Balaišis – Sėkla je 50-letni Litovec, ki v Manili praznuje jubilej. Ne abrahama. Mineva natanko 20 let od njegovega prvega obiska velikega košarkarskega tekmovanja, ko je na Švedskem v živo pospremil evropski naslov svoje reprezentance. Rodila se je ljubezen, ki je danes tako močna kot prvi dan.
“Manila je dobra do nas. Tukaj se spoznajo na košarko, za kaj se gre, niti jih ni treba spoznavati z Litvo. Poznajo našo državo in kaj smo v preteklosti dosegli v košarki. Odlično je,” je za Sportklub dejal Tomas, s katerim smo govorili pred začetkom prve tekme četrtfinala.
Čeprav je napovedal, da pričakuje zlato medaljo, se mu želja tokrat ne bo izpolnila, potem ko je Litvo visoko porazila Srbija. “Vedno pričakujemo zlato,” sicer pravi 50-letnik, saj kot pravi moraš vedno meriti najvišje.
“Ko je govora o poznavanju igre in košarke, je Manila povsem pri vrhu,” je navdušeno razlagal. Filipine in Litvo povezuje ljubezen do košarke, v obeh državah je namreč to najpriljubljenejši šport, nas je podučil. A vse na prvenstvu vendarle ni najboljše. Potarnal je predvsem nad cenami vstopnic in posledično preslabo zapolnjenimi tribunami dvorane, ki sprejme 16.500 navijačev.
Manila sicer slovi kot nevarno mesto. S skupino prijateljev, s katerimi je pripotoval na Filipine, sicer še ni naletel na težave. “Ne. Bili smo v različnih predelih mesta, a se nikjer nismo počutili ogrožene. Res pa je, da se ponoči nismo gibali po kakšnih nenavadnih ulicah.”
Obiskal je tudi EP 2013 v Sloveniji, kjer je Litva osvojila srebrno medaljo, zato ima na deželico s sončne strani Alp lepe spomine. Po desetih letih je ohranil celo nekaj znanja slovenščine in se nam za pogovor zahvalil s “hvala”.