Razmišljanje ob koncu slovenskih nastopov v košarkarskih kvalifikacijah za nastop na olimpijski igrah.

Dončić brez obžalovanja, Slovenija potrebuje svežo kri (VIDEO)

Košarka

6. Jul 2024 12

Košarka

6. Jul 2024 12

Grki neusmiljeno razbili slovenske olimpijske sanje (VIDEO)

Košarka

6. Jul 2024 10

Košarka

6. Jul 2024 10

Trk ob previsoko grško oviro v kvalifikacijah za olimpijske igre ni presenečenje, tudi ne sramota, pa čeprav so se Slovenci ob visokem zaostanku in tudi predhodnem porazu s Hrvaško vendarle nekajkrat dodobra poigrali z ugledom. Čeprav so visoki in včasih tudi nerealni cilji temelj slehernega uspeha, pa vendarle ob slovenske razočaranju ne gre zanikati objektivnih razlik v obeh igralskih kadrih, ki tehtnico nagibajo na stran gostiteljev turnirja.

Vseeno dejstva, da je Grčija, med katero in Giannisom Antetokounmpom še zdaleč ni enačaja, saj prvega zvezdnika ob strateških selektorskih usmeritvah obdaja široka paleta vrhunskih evroligaških in predvsem smiselno izbranih košarkarjev, kadrovsko kakovostnejša in popolnejša, ne gre tako preprosti sprejeti in zapreti letošnjega reprezentančnega poglavja. Nenazadnje vpetost pirejskega epiloga v širši časovni in vsebinski kontekst odstira prenekatera vprašanja.

Prisotnost Luke Dončića, kar smo lahko v zadnjih tednih večkrat slišali, res ni samoumevna. Velja ceniti in spoštovati Ljubljančanov odnos do reprezentance in posledično države. Tudi po tako naporni sezoni, ki je, kar se je videlo tudi v Pireju, vendarle pustila nekaj posledic. Nesporno dejstvo je, da se prvi obraz slovenske košarke rad vrača v reprezentančno vrsto.

Da je temu res tako, potrjuje četrto zaporedno in skupno peto reprezentančno poletje. Ne glede na dejstvo, da je, denimo, lani razočarano sklenil sezono in se lotil osebne preobrazbe, letos pa so dali po porazu v finalu odgovorni v Dallasu s prvimi kadrovskimi potezami jasno vedeti, da jih v novi sezoni zanima naslov prvaka.

Reprezentančna razpoložljivost je poleg njegovega značaja in ponotranjenih vrednot bržčas tudi posledica tega, da so odgovorni pri KZS zanj pripravili okolje, v katerem se počuti dobro. Precej večji dvom pa se poraja ob vprašanju, ali gre tudi za okolje, ki je maksimalno tekmovalno naravnano. Ta dvom je prisoten že vsaj od leta 2022. Podoba Slovenije v dobršnem delu tekem s Hrvaško in Grčijo pa podaja dokaj jasen odgovor.

Slovenska reprezentanca namreč prepogosto deluje brez pravega koncepta, občasno tudi brez ustrezne igralne energije in enotnosti. Je napadalno enodimenzionalno naravnana in obrambno omahljiva, predvsem pa zelo neprilagodljiva, neodzivna in celostno ne dovolj ustrezno pripravljena na tekmeca.

Vodstvo zveze je leta 2021 zavestno odstopilo od ideje o angažiranju avtoritativnega tujega trenerja na čelu strokovnega štaba. Z nekaj modifikacijami vztraja pri obstoječi strukturi, kar je že privedlo tudi do notranjih trenj in vodstvenega razkroja. Aleksander Sekulić, ki je resda izrazito uspešen v vmesnih kvalifikacijskih obdobjih, s svojimi pomočniki pooseblja zgoraj orisano okolje, a ob dejstvu, da prave reprezentančne evolucije ni zaznati, vseeno preseneča, da se odgovorni ne spogledujejo z vnovičnim poskusom selektorskega presežka z eminentnim imenom.

Še precej bolj pa v oči bode vse skromnejši igralski kader. Ob zapoznelem procesu menjave generacij postaja dejstvo o izgubi stika z evroligaško ravnjo še bolj izrazito. Novi rodovi, ki bi morali pritiskati na obstoječe nosilce, bledijo, zato so odpovedi ali slabše klubske sezone posameznikov še toliko bolj boleče.

Medtem pa leta, ko ima slovenska košarka čast in privilegij sobivati s čarovnikom pod koši, neusmiljeno tečejo.