Talisman slovenske košarkarske reprezentance Goran Dragić, nekdaj kot vodja na igrišču, zdaj kot njen navijač, se te dni posveča svojemu košarkarskemu kampu. "To je tisto, kar me zelo veseli, otroci so naša prihodnost," je v pogovoru za Sportklub dejal Gogi, ki si želi košarko igrati še dve ali tri sezone.
Z nasmeškom nas je sprejel v Laškem, kjer letos poteka košarkarski kamp Gorana Dragića. Od njegove zadnje tekme v ligi NBA, sicer že 867. v najmočnejši ligi na svetu, sta minila dva meseca. Z nastopi v končnici je zaključil 29. maja, ko je Vročico izločil kasnejši prvak Milwaukee.
“Počutje je v redu, malce izven forme, zdaj bom začel spet delati. Košarke še ne pogrešam, kajti vem, da ko začnemo sezono, je bo več kot dovolj (smeh, op. a.),” uvodoma pove Goran, ki je čez lužo odigral že 13 sezon.
Goran o trenutnem počutju
Odločitev do konca julija
Lani je z Miamijem podpisal enoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za eno sezono. A ta možnost enostransko pripada klubu. Lani je zaslužil 18 milijonov ameriških zelencev, enoletno podaljšanje je vredno dodatnih 19 milijonov dolarjev oziroma približno 16 milijonov evrov.
“Moja želja je, da ostanem v Miamiju, je pa res, da je to njihova odločitev. Do 1. avgusta se morajo izjasniti ali me hočejo ali ne,” je razkril 35-letni organizator igre.
Na Floridi se je odlično znašel, v dresu Vročice si je pred tremi leti tudi priigral nastop na prestižni tekmi vseh zvezd. Je eden vodij ekipe, odlično se razume tudi s predsednikom franšize.
Še dve ali tri sezone
“Zelo dober odnos imam s Patom Rileyjem, po vsem kar govorijo, naj bi sprejeli podaljšanje. Bomo videli, vse je odprto. Vem, da je še druga plat posla in moraš biti pripravljen na vse, ampak upam, da bom ostal,” je dejal Gogi.
V ligi NBA je igral za tri klube. Začel je leta 2008 v Phoenixu in bil tri leta kasneje v menjavi poslan v Houston. Po letu dni se je vrnil v Phoenix in ga pred šestimi leti in pol zamenjal za Miami. Nova selitev bi bila težka, a ni nepredstavljiva.
Goran o tem, kako dolgo si še želi igrati:
Igrati za Miami sicer še zdaleč ni enostavno. Vročica je namreč znana po skoraj vojaškem pristopu, ki košarkarjem nalaga zelo stroga pravila glede fizične pripravljenosti. Njihov moto je, da trenirajo še bolj trdo kot vsi tekmeci.
“Ni lahko igrati za njih, za to franšizo. Velik poudarek dajejo na fizično pripravo, na kondicijo, na vodstvene sposobnosti in vse ostalo, kar spada zraven,” pravi Goran, ki dodaja, da je morda s tem tudi izgubil kakšno leto igranja.
Priprave na priprave
Ko pričnejo s pripravami na novo sezono od njih pričakujejo, da se bodo že na kampu pojavili v odlični telesni kondiciji. Slednjo ves čas preverjajo tudi z merjenjem telesne maščobe, prav tako so deležni fizičnih testov, kot denimo izvajanje šprintov od ene do druge strani igrišča. Mnogim tako strog pristop ni všeč in se zato v Miamiju ne znajde, eden takšnih je bil denimo tudi legendarni Shaquille O’Neal, ki se zato z Rileyjem ni najbolje razumel.
A Goran se na Floridi počuti kot doma: “Konec koncev me je to izoblikovalo kot igralca, kot vodjo. Mislim, da je za mano uspešnih šest, sedem let v Miamiju in tega ne bi zamenjal za noben drug klub.”
Odkar se je vrnil v Slovenijo si je vzel popoln premor od košarke. Preden bo začel znova trenirati, da bo na pripravljalni kamp Miamija prišel dovolj dobro pripravljen, se posveča delu z mladimi. Svoj košarkarski kamp gosti že sedmič.
Tudi po karieri delo z otroki?
“Povpraševanje je vsako leto zelo veliko. Imamo 109 otrok. Kar me najbolj veseli je to, da so vsi nasmejani, dobro delajo in trenirajo. Kar se od mene pričakuje je, da sem tukaj z njimi, da jim dajem nasvete, me spoznajo kot osebo, ne samo s televizije ali časopisov. To je tisto, kar me zelo veseli, otroci so naša prihodnost, treba je z njimi delati.”
Goran o morebitnem prihodu zvezdnika Jimmyja Butlerja
Ali prav v delu z mladimi vidi tudi svojo prihodnost po koncu igralske kariere, trenutno še ne more povedati: “Uh, v tej smeri še nisem razmišljal. Kot trenerja se ne vidim, ampak imam dosti prijateljev, ki so to govorili, pa so na koncu pristali kot trenerji (smeh, op. a.). Zagotovo pa bom vključen v košarko, a v tem trenutku še ne vem kako.”
Namignili smo mu, če mu je morda lahko za vzor Marko Milič. Po karieri se posveča svoji družini, ima dve hčerki, ki sta zelo talentirani za šport, prav tako sodeluje na različnih košarkarskih kampih, deluje kot ambasador, trenutno pa je vodja delegacije slovenske reprezentance, z njo je tudi v Tokiu.
“Da, da. Z Markotom sva v navezi, sva zelo dobra prijatelja. On ima takšen poklic, ki bi zanimal tudi mene. Da sem bolj freelancer, še vedno v košarki. Marko je že po značaju zelo dobra oseba, zabavna oseba, ki nekako povezuje igralce. Tudi zato je v Tokiu z reprezentanco, naredi res fenomenalno vzdušje. To ima on v krvi,” nam je odvrnil Dragić.
Verjame v medaljo na OI
V Tokiu sicer ne bo spodbujal reprezentance, kot je to počel v Kanuasu. Odhod na Japonsko mu onemogočajo tamkajšnje razmere. Kot vsi ljubitelji košarke je tudi on navdušen nad igro naših legionarjev.
Se pa ne strinja z nekaterimi člani reprezentance, ki menijo, da letošnja ekipa ni podobna tisti z EuroBasketa 2017, ko je Slovenija osvojila zlato medaljo, zato ker z njimi ni njega.
“Se ne strinjam. Še vedno nisem bil le jaz del te ekipe. Tukaj je bil še Gašper Vidmar, tudi Anthony Randolph. To sta dva ključna igralca. Ekipa je spremenjena, prav tako ni Igorja Kokoškova. Ampak nič hudega. Videli smo, da je mogoče ekipo sestaviti tudi brez vseh nas in trenerja,” pravi nekdanji kapetan reprezentance.
“Mislim, da je Aleksander Sekulić napravil fenomenalno delo, igralci so se dobro povezali med sabo, vzdušje je enako kot leta 2017. Jaz res upam in verjamem, da lahko posežejo po kolajnah na teh olimpijskih igrah. Potrebovali bomo tudi malce sreče, da ne naletimo na Američane, a verjamem, da bodo odlični,” je nadaljeval Goran.
Dragić o možnostih Slovenije proti ZDA:
“Verjamem v presenečenje, zakaj jih ne bi zmagali v finalu,” je o Američanih še dodal Dragić. Premagali bi jih lahko z navdahnjeno igro v napadu, ki krasi to reprezentanco.
Tako strelsko razpoloženega moštva pod okriljem Fibe že dolgo nismo videli, če sploh kdaj, na štirih tekmah v Kaunasu je Slovenija dosegla kar 424 točk.
“Ne, čeprav leta 2017 smo prav tako igrali napadalno košarko. Mislim, da smo bili celo najuspešnejša reprezentanca na evropskih prvenstvih po doseganju točk. Koncept igre je enak, imamo vodjo Luko, ki z žogo počne vse, dela druge boljše, okoli njega so pomočniki. To se je izkazalo kot odlično, fenomenalne številke v napadu. Samo upam, da bodo to formo zadržali in prvo tekmi proti Argentini zmagali, nato bo vse lažje,” je zaključil Goran.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!