Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Nekdanji slovenski reprezentant, pred skoraj četrt desetletja tudi prvi strelec evrolige, nato športni direktor in v zadnjih letih trener za individualno delo. Miljan Goljović na novi poti pri Cedeviti Olimpiji.
”Košarka je igra podrobnosti. Podrobnosti delajo rezultate,” razmišlja Miljan Goljović, ko se z njim pogovarjamo o sodobnih trendih košarke in delu v klubih. Ob tem ne skriva hvaležnosti do svojega zdajšnjega delodajalca, Cedevite Olimpije, kjer imajo pod taktirko novega glavnega trenerja Zvezdana Mitrovića posluh tudi za razvojnega trenerja za individualno delo v članski ekipi.
”Čeprav sem razvojni trener postal po spletu okoliščin, predvsem zaradi sinov, gre za poklic, ki mi je najbolj pisan na kožo,” pravi 53-letni Srb iz Raške, ki se je pred 30 leti preselil v Slovenijo, po igralski karieri pa se je še pred trenerskim delom preizkušal v funkcionarskih vodah v Mariboru in Laškem.
Še bolj bogata je njegova košarkarska kartoteka. Ko je nekdanja Jugoslavija že pokala po šivih, se je leta 1990 iz Sloge prebil v mladinsko jugoslovansko reprezentanco, za katero sta takrat med drugim igrala Dejan Bodiroga in Željko Rebrača, pa tudi Roman Horvat in Lojze Šiško. Igral je še za Radnički in Partizan, v šestih letih v Sloveniji za Maribor in Zlatorog. Iz Laškega ga je po kroni najboljšega strelca evrolige pot vodila v Ülker. Igral je še za Trst, Liutuvos rytas, Ment, Ludwigsburg in Fürstenfeld, kariero pa leta 2010 zaključil prav v Laškem.
Kaj se skriva za vašim nazivom pomočnik trenerja Cedevite Olimpije?
Že pred dvema sezonama sem bil vključen v delo kluba, in sicer kot razvojni trener mladih. Letos se je pojavila priložnost, da se priključim članski ekipi. Hvaležen sem vodstvu kluba za zaupanje. Tudi zdaj se ukvarjam z razvojem košarkarjev na individualni ravni. V praksi to pomeni, da imam pred ekipnim treningom na voljo uro in pol. Takrat se, v dogovoru s trenerjem, ukvarjam s posamezniki. Poskušam nadgraditi dobre odlike in obenem odpravljati pomanjkljivosti. Seveda, gre za dolgotrajen proces.
Delate le z mladimi?
V članski ekipi sem na voljo vsem. Delam s tistimi, za katere se odločiva z glavnim trenerjem. Na voljo pa sem tudi mlajšim selekcijam. Pri tem je treba omeniti, da imamo za mlajše ekipe v klubu izkušenega Mira Alilovića, znotraj naših ekip pa lahko najdemo številne perspektivne igralce, na katere v prihodnosti računamo tudi v članski ekipi.
Ko govorimo o mladih talentih, se kar sam po sebi ponuja komaj 17-letni Joan Beringer.
S košarko se je začel ukvarjati relativno pozno, a je jasno, da gre za zelo nadarjenega fanta. Trener Mitrović mu zaupa od prve minute skupnega dela. Ponudil mu je priložnost, Joan jo je izkoristil in hitro postal enakovreden član prve ekipe. Ker je najmlajši, veliko delam z njim. Ima veliko prostora za napredek.
Kakšen je v vaših očeh domet letošnje Cedevite Olimpije?
Trenerja Mitrovića poznam še iz starih jugoslovanskih časov. Ko sva se pogovarjala pred začetkom letošnjih priprav, mi je dejal, da bo veliko ali kar največ odvisno od nas, torej trenerjev. Zahteva našo energijo. Če namreč mi izžarevamo delovno energijo, zgledu sledijo tudi košarkarji. Domet Cedevite Olimpije? V prvi vrsti želimo popraviti lanskoletni vtis. To pa lahko storimo le s pravim pristopom. Vsaka tekma mora biti za nas finale, vsak trening najbolj pomemben. Fantje se spoznavajo, pričakujem dvig.
Izjave o borbenem pristopu in srčni igri so vselej všečne. Kaj pa kaže praksa?
V pripravah je bil naš prvi nasprotnik Zlatorog. Vsem je bilo jasno, da je kakovostna razlika med ekipama velikanska. A ko so fantje stopili na parket, je bil njihov odnos takšen, kot so ga nato pokazali proti Panathinaikosu ali Reyerju. Da, prišla bo slaba tekma. A vsi po vrsti so lačni dokazovanja. Sprejemajo novo filozofijo in spoznavajo nove sisteme. Čez noč ne gre.
Je služba, ki jo danes opravljate, skladna z idejo o športnem poslanstvu po koncu igralske poti?
Po koncu košarkarske kariere se mi je ponujala priložnost, da bi v Ludwigsburgu prevzel akademijo. A sprejel sem izziv v svojem Laškem, kjer sem postal športni direktor. No, naposled sem se zaradi sinov preusmeril v trenersko individualno delo. S tem se zdaj ukvarjam že osem let. To delo me veseli in izpopolnjuje.
Vas torej ne mika vloga glavnega trenerja?
Rad se pošalim, da bom pri sedemdesetih letih vendarle postal glavni trener. Ne, ne, zanima me razvojno delo. Uživam tudi v tem ljubljanskem delovnem okolju. Obenem pa sem počaščen, da lahko delam s trenerjem, kakršen je Zvezdan Mitrović.
Z izbranimi besedami govorite o Olimpiji. V enem odgovoru ste dejali ”moje Laško”. Vemo tudi, kakšen pečat ste pustili v Mariboru. Ste si pred 30 leti, ko ste se iz Srbije preselili v Slovenijo, predstavljali, da vas bo to okolje tako zaznamovalo?
V dresu Sloge Kraljevo sem bil dvakrat najboljši strelec mladinske lige, zaigral v 1. B ligi in se prebil do mladinske reprezentance nekdanje skupne države. Nato pa je razvoj moje kariere malce obstal. Sledilo je vabilo iz Maribora. Nisem povsem dobro vedel, kam se podajam. Nisem niti vedel, kdo je Matjaž Tovornik, pa nam je v mestnem derbiju takoj natresel 30 točk, tako da sem potem komaj čakal na novo srečanje z njim. Slovenska liga je bila takrat kakovostna. Meni je Maribor dal zagon. Sledila pa so pravljična leta v Laškem. Malo mesto, majhen klub, ki pa je napredoval. Delovali smo kot družina, v kateri ni bilo delitve na domače in tuje.
Danes se zdi nepojmljivo, da ste v Laškem igrali na evroligaškem parketu?
Olimpija in Laško v evroligi, Krim in Celje v rokometni ter NK Maribor v nogometni ligi prvakov. Vsi v istem letu. Neverjetno, res. Da, prebili smo se do evrolige. Ob tem se mi v spominu utrne gostovanje Olympiacosa. Po treningu sem se pogovarjal z Draganom Tarlaćem in Milanom Tomićem. ”Lepa dvorana. Za trening,” sta dejala in me vprašala, kje pa se nahaja dvorana, v kateri bo odigrana tekma. Odvrnil sem jima, da sta jo pravkar spoznala. Sicer pa je bilo to res noro obdobje. Trener Aleš Pipan je sestavil izjemno ekipo. Več kot polovici košarkarjev je nato uspela vrhunska mednarodna kariera. Odlično se je delalo tudi z mladimi. Tisti, ki so bili priključeni članski ekipi, recimo tudi Sani Bečirović in Boštjan Nachbar, pa so imeli izkušene mentorje. Tudi sam sem se preizkušal v tej vlogi. Pa pokojni Mileta Lisica.
Biti prvi strelec evrolige.
To je bila krona moje kariere. Lovorika mi je odprla nova vrata. Sebi in okolici sem dokazal, da zmorem. Kako? Ne gre le za met. Bistvenega pomena je, da košarkar pride do koša. Če je raznolik, je toliko boljši.
Malce sva se oddaljila od vprašanja …
Vem, vem … Slovenski pečat? Poglejte, prepustil sem se toku. Nisem razmišljal o tem, kaj mi lahko prinese Slovenija. Zdaj, ko gledam nazaj, mi je jasno vse. Maribor, Laško, Ljubljana. Da, tukaj živim. Počutim se domače. In čutim pripadnost slovenski košarki.
Kako pomembna pa je bila za vas slovenska reprezentanca?
Sem človek, ki se hitro naveže. Vedno sem se znal navezati na klub. Navijači so imeli radi mojo pripadnost. In tako je bilo tudi s slovensko reprezentanco. S slednjo sem sicer želel doseči precej več, toda … Če bi državljanstvo dobil kakšno leto prej, bi lahko za Slovenijo zaigral kot domač košarkar in ne s statusom naturaliziranega. Leta 2001 je EuroBasket gostila Turčija. Prednost je dobil Ariel McDonald. To sem tedaj razumel. Igral je za Maccabi. Toda … On ni imel dolgoročnih načrtov s Slovenijo. Jaz sem jih imel. Poleg tega verjamem, da bi na tistem prvenstvu Sloveniji bolj koristil kot pa McDonald. Z organizatorji igre ni bilo težav. Manjkal pa je strelec.
Govorite s cmokom v grlu.
Da, ni mi bilo vseeno. Sem pa s ponosom igral za Slovenijo vsaj v kvalifikacijah. Spominjam se tudi prvega vpoklica. Veste, kaj je bil moj motiv? Želel sem dobiti odgovor na vprašanje, kdo je Jure Zdovc. Kaj je pred razpadom Jugoslavije delal v prvi peterki reprezentance? Zakaj ravno on? Komaj sem čakal, da ga spoznam. Že po petnajstih minutah treninga mi je bilo jasno vse. Videl sem njegovo veličino, pristop, komunikacijo, delo nog … In predvsem Juretovo obrambo. Tekme so to le potrdile.
Izhajate še iz tiste stare jugoslovanske košarkarske šole, katere utemeljitelj je bil profesor Aleksandar Nikolić. Je vpliv te šole ob vse močnejših košarkarskih tokovih iz ZDA, popolni profesionalizaciji, vladavini kapitala in očitni globalizaciji še tako izrazit?
Ta šola obstaja, vsekakor. Določenih stvari čas ne more uničiti. Zato tudi sam kot razvojni trener vztrajam pri določenih zakonitostih. Konkretno, trening meta ni le trening meta. Je tudi trening podaj. Po drugi strani pa je šola temeljila tudi na trdem delu in tekmah. Mimogrede, ali veste, da sem bil najboljši strelec na svetu? Ne? V soboto sem odigral člansko tekmo, v nedeljo zjutraj mladinsko tekmo in popoldne še tekmo v tretji ligi. Skupno sem dosegel 102 točki. V časopisu so zapisali, da je Miljan Goljović najboljši strelec na svetu.
Vrniva se k fenomenu košarke nekdanje skupne države. Ta je razpadla. Pa vseeno prihajajo Jokić, Dončić, Bogdanovića, Zubac …
Omenili ste profesorja Nikolića. Imel sem to čast, da sem ga spoznal in delal z njim. V Partizanu je pomagal tedaj mlademu trenerju Željku Obradoviću. Čeprav sem bil krilni košarkar, sta vztrajala, da igram tudi kot branilec. To je trend, ki se kaže danes. Po vseh teh letih. Korak pred ostalimi, torej. Poleg tega pa je Nikolić gojil tezo, da trener ne skrbi le za košarkarje, temveč razvija tudi nove trenerje. No, in številni trenerji so plod njegovega dela. Program ni nikoli zamrl. Po drugi strani pa je res, da se morajo sodobni trenerji znati prilagajati trendom nove košarke. Po mojem mnenju je to eden od razlogov za tako močno košarko v regiji.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!