Nekdanji slovenski košarkarski reprezentant Marko Maravič deset let po koncu kariere o evroligaški sezoni, slovenski košarkarski sceni, Cedevita Olimpiji … In jasno, tudi Luka Dončić je bil del pogovora z 42-letnim Ljubljančanom, ki je po novem tudi Sportklubov strokovni sokomentator košarkarskih prenosov.

”Čas leti. Šele tedaj, ko pogledam otroke, se tega zares zavem. Starejša hčerka hodi v šesti razred, a še predvčerajšnjim je bila dojenček,” se nasmehne Marko Maravič, ko mu v tivolskem parku, ob robu katerega živi, omenimo, da je od konca njegove kariere minilo okroglih 10 let.

Nazadnje je igral za Orthez. Pred tem v tujini tudi za Pepinster, Kijev, Miano, Manreso in Menorco. Pod domačimi koši pa je po dokazovanju pri Slovanu pečat pustil še pri novomeški Krki in Olimpiji.

”Po karieri sem si zavestno vzel nekaj časa povsem zase. A nisem dolgo zdržal,” o prehodu me trenerje govori Maravič. Deloval je pri Šentvidu, kjer je ukvarjajo izključno z mlajšimi selekcijami. Nato je bil tudi del nastajajoče zgodbe koprske Primorske, a je hitro uvidel, da gre projekt v napačno smer. Občutek ga, kot se je pozneje izkazalo, ni varal. Nekdanji soigralec Slaven Rimac ga je nato zvabil tudi v Cedevita Olimpijo, v svojih vrstah pa ga je želel še Zlatorog.

In danes? Kot trener skrbi za individualne treninge z mnogimi košarkarji. Pogovarja se tudi o aktivnejši vnovični vključitvi v KK Ljubljana, ki se z novim klubskim vodstvom postavlja na nove temelje. Ob tem pa ne skriva, da bi z veseljem v prihodnje ugriznil tudi v kakšen večji trenerski izziv.

Kako kot Ljubljančan ocenjujete trenutni košarkarski utrip v mestu?

Zelo pozitivno. A to je Ljubljana. Po slabšem začetku sezone se je okrog Olimpije širil negativizem. Po igralskih rošadah je ekipa dobila energijo in začela nizati zmage. Zdaj so se prebudili tudi navijači, ki so tukaj izrazito zahtevni. Če bi vse tekme igrali v Tivoliju, bi bila dvorana večinoma polna. Stožice so seveda večje. Težje jih bo napolniti. A lahko smo veseli, da se Cedevita Olimpija razvija v pravo smer. Ne pozabimo, pred prihodom Cedevite je ljubljanski klub izpadel iz ABA lige.

Nasprotnik v osmini finala EuroCupa bo Türk Telekom …

Realno gre pričakovati ljubljansko zmago. A odloča ena sama tekma.

A v nadaljevanju, kjer naj bi Ljubljančane ob zmagi nad Türk Telekomom čakal Partizan, utegne biti pravilo ene tekme nemara celo prednost.

Se strinjam. Tako kot lahko Türk Telekom na eni tekmi lažje preseneti Olimpijo, ima ta proti Partizanu več možnosti, kot pa če bi igrali serijo. Vloga favorita je drugačna. Pritisk je specifičen. A ponavljam, verjamem v ljubljansko napredovanje. Partizan? Jasno je, da stavijo vse na zmago v EuroCupu in preboj v Evroligo. Storili bodo vse za zmago. Ljubljančani morajo biti pripravljeni na vse.

Je lahko Cedevita Olimpija tudi zmagovalec EuroCupa?

Vse dosedanje tekme se brišejo. Od tega trenutka naprej gre zares. Popravnega izpita ni več. Gre lahko Olimpija do konca? Da. Bo težko? Neizmerno.

Cedevita Olimpija je zdaj pozitivna zgodba. Reprezentanca je evropski prvak. Luka Dončić zvezda lige NBA. Po drugi strani pa govorimo o amaterizmu v slovenskih klubih, skromni bazi, ‘izumiranju’ slovenskih legionarjev v Evroligi … Kje tukaj iskati ravnovesje?

Luka Dončić je v marsičem slepilo. Ko ga vidimo, imamo občutek, da je v slovenski košarki vse super. Pa ni. Tudi v Evropi je nekaj svetlih posameznikov. A če pogledamo širšo sliko, izzivov kar mrgoli. Omenili ste slovensko ligo. Ta bi morala biti močnejša. Žal mnogi klubi životarijo. Košarkarji so skromno plačani. Za mnoge sem prepričan, da kljub igranju v prvi ligi živijo ob pomoči staršev. Skrbi me tudi, da se Krka oddaljuje od nekdanjega položaja.

Se slovenska košarka oddaljuje od evroligaške ravni ali pa se slednja tako izrazito dviguje?

Evroliga se približuje lige NBA, čeprav je razlika še vedno velika. A če želi klub igrati v Evroligi in ob tem nastopati še v domačem prvenstvu ali regionalni ligi, potrebuje vsaj 15 zelo kakovostnih košarkarjev. Koliko jih ima Olimpija? Realno igra z osmerico. Ostali so deležni drobtinic. In seveda, večji nabor igralcev veliko stane. Že Crvena zvezda ima neprimerno večji proračun, pa ima v Evroligi hude težave, medtem ko pa je v ligi ABA izjemno močna.

Gre torej v primeru Olimpije za vprašanje prvega na vasi ali zadnjega v mestu?

Bil sem košarkar. Vedno sem želel igrati na najvišji možni ravni. In prav je tako. Podobno velja za klube. Morajo biti motivirani in ambiciozni. Vprašanje pa je, ali se lahko kosajo z evroligaškim tempom. Na koncu odloča denar. Seveda lahko palček dobi kakšno odmevno tekmo. A dolgoročno pač ne gre. Poglejte, kakšne težave ima, recimo, Žalgiris.

Prihodnji teden se bo evroligaško tekmovanje prevesilo v izločilni del. Spremljali ga boste tudi s Sportklubom. Kakšna je vaša napoved?

Maccabi ima štiri izjemne igralce, toda Real je zaradi dolžine klopi, izkušenj in dobrega ritma vendarle favorit tega para. Barcelona v obračunu z Bayernom ne bi smela imeti večjih težav. Zanimiv bo par Anadolu Efes-Armani Milano. Turki so sicer prvaki, v Italiji pa je popoln nadzor dobil Ettore Messina. Olympiacos – Monaco? Prednost dajem zasedbi iz Pireja.

Žan Mark Šiško je slovenski osamelec v Evroligi. Je to realna slika? Z drugimi besedami, kateri slovenski košarkarji bi še lahko igrali v eliti?

Če ne štejem naturaliziranih slovenskih košarkarjev, bi dejal, da sta na ravni Evrolige le še Klemen Prepelič in Jaka Blažič.

Hrvat po neuspeli izkušnji udaril po ligi NBA

Košarka

14. Apr 2022 0

Košarka

14. Apr 2022 0

Kaj pa Vlatko Čančar in njegovo prebijanje v ligi NBA. Menite, da bi se bilo bolj modro vrniti v Evropo?

Nerad govorim o tem, kaj naj bi nekdo naredil. Odloča košarkar. To je njegovo življenje. Njegova odločitev je vedno pravilna. Osebno pa menim, da ima Vlatko precej večji potencial, kot pa ga kaže v Denverju. Razumem tudi, da se mu je ponudila sanjska priložnost za odhod v ligo NBA. Toda … Močno je okrepil svoje telo in se osredotočil na položaj številka štiri z metom za tri točke. Verjamem pa, da lahko v košarki ponudi še precej več. Je bolj gibljiv in raznolik, kar je dokazoval v predhodnih fazah kariere. Ob tem mi na misel pride nedavni intervju, v katerem je Mario Hezonja dejal, da liga NBA ni zanj, zdaj pa blesti v Evropi. Potožil je, da tam ni bil dovolj spoštovan. Prav zaradi tega menim, da bi tudi Čančarju koristila vrnitev v Evropo.

Pa se za konec še enkrat dotakniva Dončića, za katerega ste dejali, da nas je zaslepil. A nekako se znova in znova z veseljem pustimo zaslepiti. Se tudi vi kdaj le udobno namestite in – uživate?

Naj govorim o Dončiću? Jaz? Zakaj? On spada med pet najboljših košarkarjev na svetu. Zato se včasih vprašam, kaj mu lahko trener pove. Fant vidi vse. Zato se včasih kar zgrozim, ko slišim kakšen komentar na račun njegovih kilogramov ali gibanja. Poglejte, od njega se najbolj močni branilci odbijajo. Počasen? Kako lahko povem igraje hodi mimo tekmecev?! Pa tisti njegov met po koraku nazaj … Neverjetno.

Znova smo pri vprašanju brez odgovora …

O tem, zakaj je tako dober? Posebnost. Edinstvenost. Da, tudi takšni se rodijo. Pa ne eden na milijon, kot radi rečejo. Še celo eden na milijardo ni ustrezna oznaka. Ujel je smer, v katero je šla košarka. In v tem je fenomenalen. Zato, kot ste me vprašali, uživam. Smeje. Smejal sem se tudi na tisti tekmi, na kateri je presegel 50 točk. Takrat sem dejal, da jih bo nekoč dal tudi 70.

A čeprav zdaj že kar deset let poslušamo pripovedi o čudežnem dečku, pa je tako ekspresen preboj med najboljše v ligi NBA vendarle presenečenje, mar ne?

”Zdaj ste vsi pametni,” je nekoč dejal Aleksandar Đikić. In imel je prav. Da, strinjam se z vami, da je hitrost preboja presenetljiva. Ne glede na to, da sem vedel zanj že v Ljubljani, da sem ga spremljal v Španiji, pa videl v reprezentanci … Vsi smo vedeli, da bo dober. A tako dober … Ko se bo neko poletje, podobno kot predlani Nikola Jokić, trdno odločil, se še dodatno pripravil, bo igraje postal MVP ligi NBA.