"Znova čutim tisti tekmovalni adrenalin. Kot mlad igralec, ki stopi na parket," iz Dallasa sporoča Marko Milić, ki je v intervjuju za Sportklub spregovoril o svoji drugi ameriški avanturi, zvezdniškem statusu Luke Dončića, spominih na prvi slovenski koš v ligi NBA, o reprezentanci ...
Če je bil pred četrt stoletja Marko Milić kot slovenski pionir v ligi NBA za Američane precejšnja neznanka, je danes njegov rojak Luka Dončić ena od največjih zvezd. “To je noro,” o vrvežu okrog LD77 pripoveduje slovenski član trenerskega štaba Dallas Mavericks. “Gre za izjemno izkušnjo. In priložnost,” pravi 45-letni Kranjčan, ki sicer ne skriva, da mu je bilo ob podpisu pogodbe z Dallasom tesno pri srcu. “Družina je povsem razpršena. Najstarejša hči Tara obiskuje drugi letnik športne univerze Perdue in igra tenis. S slednjim po svetu potuje tudi Ela. Najmlajša Mila pa je z ženo Vesno v Ljubljani. Včasih mi zaradi tega ni lahko. A po pogovoru z njimi sem sklenil, da preprosto moram sprejeti ponudbo,” pripoveduje Milić, s katerim smo govorili o prvih tednih v Dallasu. A še pred tem o zanimivem jubileju.
Ko smo vam omenili, da mineva 25 let od vašega in s tem prvega slovenskega koša v ligi NBA, ste se zgolj zasmejali …
Presenetili ste me. Res nisem vedel, da je minilo že toliko let. Po drugi strani pa me ta podatek spominja na številne zgodovinske izzive, ki jih ameriški analitiki po skoraj vsaki tekmi ponujajo Dončiću. On se le smeji. In podira rekorde. Moji mejniki so bili seveda drugačni. Noro je, da čas tako hitro teče. A to je življenje.
Je spomin vseeno še živ?
Danes zaradi Dončića vsi v Dallasu, tudi trener Jason Kidd, nosijo majice s slovenskimi znaki. Pred 25 leti so se spraševali, kje je to. Zbadali so me, da prihajam iz države, ki še ni našla svojega mesta na zemljevidu. A zame je bil to izziv. In, da, koša se spominjam. Zgodilo se je kmalu po mojem prihodu iz Philadelphie. Sam Cassell je bil takrat kot tekmec zadolžen zame in verjetno si je mislil, da ima opravka z ‘belčkom’, ki zna metati zgolj z razdalje. Ni pa vedel, da gre za nekoga, ki skače čez avtomobile. In tako sem se tudi v tisti akciji dvignil v zrak in zabil čez njega, nato pa sva skupaj padla po tleh.
Kakšna je bila pravzaprav pot vašega dokazovanja v ZDA?
Evropska generacija, ki je prebijala led lige NBA, je bila še močnejša od moje. Jasno, na čelu z Draženom Petrovićem. Imeli so veliko težav, saj Američani Evropejcem pač niso zaupali. Kot bi verjetno danes v Planici negotovo pogledovali proti skakalcu iz Afrike, pa čeprav bi imel tako močne noge kot naši fantje. Da, prišel sem kot uveljavljen evroligaški košarkar. Vseeno so me v ZDA učili osnove. Kot bi se včeraj začel ukvarjati s košarko. A v nadaljnjih letih se je marsikaj spremenilo. Španci in Srbi so jo Američanom večkrat zagodli na največjih tekmovanjih. Tudi posamezniki so v ligi NBA opozarjali nase. In danes smo priča položaju, ko nemara kar najboljši trije košarkarji lige prihajajo iz Evrope – Giannis Antetokounmpo, Nikola Jokić in seveda Luka Dončić. Liga NBA je danes globalna. Takrat, v mojih časih, je bila ameriška. Danes se tudi na olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih tekmeci ne fotografirajo več z Američani. Želijo jih premagati. Moja izkušnja je bila težja. Pri sebi sem čutil in verjel, da lahko igram. Lahko bi bil del rotacije, jasno, ne kot prvi igralec. Prave priložnosti nisem dobil. Zato pa sem bil ponosen na dejstvo, da sem se prebil v ligo NBA. To je bila zame znanstvena fantastika.
Nov svet?
Zasebna letala, sodobni trenažni centri, velike dvorane, treningi z velikimi zvezdami, tudi kakšna priložnost na parketu … Žal mi je le, da nisem doživel igralske katarze. Vseeno je to priložnost, ki sem jo preprosto moral zgrabiti z obema rokama. Mnogi so mi govorili, naj počakam. A ko si mlad, poln adrenalina in s srcem, ki razbija, neučakano razmišljaš o tem, da je to morda edina priložnost. Kaj bi bilo, če bi se poškodoval?! Celotno življenje bi se tolkel po glavi.
Vas je nato vleklo nazaj?
Da, me je. Bili so tudi stiki. Konkretno s Chicagom. A zgodba se je obrnila drugače. Igral sem za Real, Fortitudo, Scavolini, Virtus, Fenerbahče … To so vrhunske evropske ekipe. Po drugi strani pa nisem imel zagotovila, da bi v ligi NBA dobil želene igralne minute. Nisem želel začeti z ničle. Vseeno prvega odhoda v ZDA ne obžalujem. To je bila vrhunska izkušnja. Kot bi igralec iz kranjskega gledališča prestopil na Brodway. Ali pa v Hollywood. A ker je bil tam Al Pacino, moraš čakati.
Vseeno ste dočakali nov klic iz lige NBA. Tokrat drugačen. Postali ste del strokovnega štaba Dallas Mavericks.
Pred 25 leti sva z Vesno zmetala stvari v torbo in odpotovala. Zdaj je bilo drugače, a po drugi strani tako zelo podobno. Dočakal sem priložnost, o kateri sem sanjal. A ko je prišla, sem se spraševal, ali sem nanjo pripravljen. Ravnal sem podobno kot prvič. Sprejel sem ponujeno, saj bi si v nasprotnem primeru do konca življenja očital zapravljeno priložnost.
Liga NBA je danes drugačna kot tista leta 1997.
Sprememba je neverjetna. Danes je to globalen šov. Spektakel. Mnogi pravijo, da tudi cirkus. Košarka je na še višji ravni, še bolj izrazit pa je vrvež okrog tekem in pravzaprav samih ekip. Ko odhajamo na gostovanja, je na seznamu potnikov 70 ali 80 ljudi. Ustroj, ki ga zdaj opazujem z drugačnimi očmi, je neverjeten. Sem impresioniran.
Novo poglavje, nov izziv?
Velik izziv. Ekipi lahko po eni strani veliko dam, veliko pa lahko po drugi tudi dobim. Spoznavam nek drugačen svet in vidim, na kakšne malenkosti so pozorni v klubu. Prav nič ni podcenjeno ali prepuščeno naključju. Kjer vidijo možnost napredka vsaj za centimeter, bodo v ta cilj vložili sile. To me je pritegnilo. Začutil sem adrenalin, ki je podoben igralskemu. Je pa to zame nova izkušnja. Zato sem hvaležen Igorju Kokoškovu za vse nasvete. Zelo koristno pa je bilo zame v zadnjih letih tudi udejstvovanje v reprezentanci.
Verjetno ta avantura spreminja tudi vaš pogled na karierne cilje. So dolgoročno povezani z ligo NBA?
Prepuščam se toku. Jasno, rad bi gradil dolgoročno zgodbo ter napredoval. To je moja prioriteta. A sem tudi družinski človek. Zato bi rad vse skupaj uravnotežil. Bomo videli … Dogovor je za nekaj let. Ponavljam, pomemben bo družinski balans.
Kakšna je pravzaprav vaša vloga v Dallasu?
Trenerski štabi so v klubih lige NBA izjemno razvejani. Ekipa ima trenerja za obrambo, trenerja za napad, največji zvezdniki imajo individualne trenerje … Nič ni posplošeno. Vse skupaj je zelo ciljno in individualno usmerjeno. To do izraza pride predvsem v zgoščenem ritmu med sezono. Prav zdaj smo sredi vzhodne turneje, ko so treningi med tekmami povsem individualno obarvani. In jaz sem del tega štaba, na čelu katerega je seveda Jason Kidd. Več o internih razdelitvah vam ne bom govoril. Takšen je naš dogovor. Lahko pa povem, da je to zame velik izziv. Za vse skupaj je seveda zaslužen Luka, ki je povezal Slovenijo in Dallas.
Kako pa sprejemate ta vrvež okrog Dončića?
V ZDA ti ni nobena stvar podarjena. Tudi vsak dolar, ki ga vložijo v športnika, je dobro premišljen. Njegov status je velik. A zaslužil si ga je sam. Z delom, kakovostjo in karizmo. Tudi z nasmehom. Vrvež? To je noro! Da je v Dallasu dvorana polna navijačev z njegovimi dresi, je skorajda pričakovano. Zato pa so me bolj presenetila gostovanja. Tudi tam ga vedno čakajo 20-metrske vrste navijačev. Pred hotelom, dvorano … Dallasov prihod spominja na prihod skupine The Beatles. Luka pa … Čeprav želijo vsi košček njega, to sprejema z nasmehom. Ni zvezdnik, ki bi si nadel velike slušalke, pogledal v tla in odkorakal. In ob vsem tem odlično igra. Je kandidat za priznanje MVP, a on se igra. Njegova velika kakovost pa je tudi to, da dela ljudi, ki ga obdajajo, boljše. Ni egoist. Zato ga imajo ljudje radi. No, mene pa veseli ta tudi neizmeren nacionalni naboj.
Ste ta naboj čutili tudi ob nedavnih kvalifikacijskih tekmah z Izraelom in Nemčijo?
Prvo tekmo je Luka spremljal doma in takoj poslal čestitko v Izrael. Med drugo tekmo smo imeli ravno trening. Pred začetkom je gledal uvodno četrtino, nato pa sem moral imeti jaz v žepu stalno prižgan telefon in ga obveščati o rezultatskem gibanju. Ta pripadnost je res iskrena. On to čuti. Zanj so to bratje. Na tem mestu pa bi vendarle pozornost preusmeril na fante, ki so premagali Izrael in Nemčijo. Bili so v težkem položaju, a pokazali so, kako braniti barve Slovenije. Mladi fantje so bili vrženi v ogenj, a so dokazali, da so iz pravega testa.
Uvrstitev na svetovno prvenstvo je torej nova priložnost. Kaj pa EuroBasket? So po grdem četrtfinalnem spodrsljaju misli že bolj čiste?
Vse skupaj me je zelo potrlo. Najbolj me boli spoznanje, da smo, potem ko smo nanizali veliko dobrih tekem in ustvarili evforijo, podcenili situacijo. Šola je bila zelo boleča in draga. Kdor misli, da bo v športu kaj dosegel na preprost način, se moti. Mi smo se zmotili. To preprosto moramo priznati. Premagovali smo Francijo, Litvo, Nemčijo … Ko bi se morali zbrati za tekmo s Poljsko, smo se že videli v polfinalu. Tudi okolica je bila takšna. Ljudje so načrtovali pot v Berlin, a šele za polfinalno tekmo. Rekli smo hop, še preden smo skočili. In Poljaki so to začutili in nas kaznovali. Ostal je grenak priokus.