V upanju na poletje z vpogledom v Dončićevo Matrico

V novembrskem kvalifikacijskem oknu je bil Luka Bassin del slovenskega trenerskega štaba. Foto: Aleš Fevžer

Njegov oče je bil eden od velikanov slovenske košarke. A pod koše je z nogometnih igrišč zajadral zaradi Dražena Petrovića. 35 let pozneje je Luka Bassin trener z izrazito žilico za analitiko in zagovornik razvojne veje v trenerskih štabih. V vlogi selektorjevega pomočnika se je pred kratkim znašel tudi v taboru slovenske moške članske reprezentance, ki si je z zmagama nad Izraelom in Nemčijo zagotovila nastop na svetovnem prvenstvu 2023. Zdaj upa tudi na delovno košarkarsko poletje v družbi Luke Dončića. V intervjuju za Sportklub tudi o trendih sodobne košarke, EuroBasketu, očetu ...

Skupaj z Dejanom Mihevcem je ta mesec okrepil slovenski reprezentančni štab. Luka Bassin si ob tem obeta, da bo lahko vlogo pomočnika selektorja opravljal tudi na svetovnem prvenstvu 2023 v Aziji. Do takrat bo 51-letni Ljubljančan, sin legendarnega košarkarja Olimpije ter jugoslovanske reprezentance Boruta Bassina, na edinstven računalniški način analiziral še kopico tekem. Že lep čas namreč pripravlja prispevke za ameriško platformo Coachtube. Obenem je tudi svetovalec estonskega kluba Viimsi, kjer se prav tako ukvarja z analizo in košarkarskim skavtingom. V trenerskih vodah sicer plava že tri desetletja. Prva poglavja je spisal ob vzporedni igralski karieri. V slednji je branil barve Olimpije, Ilirije, Zagorja, Litije, Škofje Loke in Janč. Po letu 2004 se je v celoti posvetil trenerstvu (Olimpija, Ilirija, Hrastnik, Škofja Loka).

Luka Bassin. Foto; Mapa

Nedavne spremembe v strokovnem štabu slovenske članske reprezentance bi lahko razumeli kot malce zapozneli odziv na EuroBasketu. Kako pa ste vabilo sprejeli in razumeli vi?

Že ko so me predlani v enem od kvalifikacijskih oken ob okužbi enega od trenerjev s koronavirusom povabili v štab, sem z veseljem priskočil na pomoč. Tudi tokrat sem se klicu zadovoljno in ponosno odzval. Pravzaprav nisem niti spraševal, zakaj je prišlo do prevetritve. Bolj sem se osredotočal na zahtevno nalogo, ki nas je čakala. Menim, da smo dobro opravili svoje delo. Sem pa dogovor z vodstvom zveze in selektorjem sklenil do konca kvalifikacij. Kako bo v prihodnje, ne vem. Nismo si postavljali pogojev ali zahtev. Po februarskem oknu bodo odgovorni potegnili črto in se odločili, kako naprej. Ne skrivam pa, da me mika delovno poletje s slovensko reprezentanco.

Nedavni zmagi sta bili za večino prijetno presenečenje. Tudi za štab?

Kot športnik vedno upaš na zmago na vsaki tekmi. A tudi jaz moram priznati, da si ne bi upal napovedati dveh zmag. Predvsem gostovanje v Izraelu je bilo negotovo. Ne glede na vse odpovedi, ki so prizadele vse reprezentance, imajo gostitelji na razpolago širok bazen kakovostnih igralcev. V štabu nam je v fazi priprave na tekmo uspelo potegniti učinkovite zaključke. Dobro smo predvidevali, kdo bo igral, kakšen sistem igre bo gojil trener, kako nas bodo napadali, kako branili … Ob pomanjkanju informacij nam je torej uspelo. Ekipa se je odlično odzvala. To smo uspešno prenesli še na tekmo z Nemčijo v Kopru.

Kako se pravzaprav štab pripravlja na reprezentanco, ki v takšni zasedbi še ni igrala?

Izhajali smo iz igre na EuroBasketu. Selektorji namreč redko radikalno menjajo sistem igre. Smo bili pa dokaj uspešni pri predvidevanju izraelske igralske zasedbe. Sestavili smo širši seznam igralcev in večinoma zadeli v polno. Posledično je bila analiza za vsakega posameznika pripravljena. Na posameznike smo bili torej dobro pripravljeni. Verjamem, da smo bili na tej ravni uspešnejši od tekmeca.

Z Gregorjem Fučko, slovensko-italijanskim košarkarskim velikanom. Foto: Aleš Fevžer

Izpostaviti velja tudi odziv košarkarjev. Večinoma so bili to igralci brez izkušenj na največjih tekmovanjih. Mnogi so prevzeli tudi vlogo, ki je bila zajetnejša od klubske.

Že od prvega trenutka želja fantov ni bila sporna. Kot bi vsak med njimi poskušal sporočiti, naj nanj slovenska reprezentanca računa tudi v prihodnje. To se je zrcalilo že pri izjemni energiji na treningih. V tem kontekstu bi izpostavil kapetana Eda Murića, ki se je zavedal izkušenj in vodstvene vloge. V to akcijo je vložil vse. Bil je pravi vodja in s tem v delo prisilil tudi vse ostale. Celoten odziv je bil tudi za strokovni štab nekoliko presenetljiv. Nenazadnje sta bili to tudi zelo pomembni tekmi, ki sta prinašali svetovno prvenstvo.

Ponujal se je tudi črn scenarij. Ob slabem ozračju po EuroBasketu in močno okrnjeni zasedbi bi vstopnica za SP lahko začela polzeti iz rok. Posledično bi Slovenija ostala brez kontinuitete velikih tekmovanj in poletne akcije z najboljšimi igralci. Je bil strah pred tem prisoten?

Morda se je ta strah pojavljal v javnosti. Za štab pa bi dejal, da je EuroBasket že predelal. V to akcijo so šli vsi prisotni povsem čistih misli. Ne, o dogajanju na nedavnem evropskem prvenstvu in črnem scenariju se nismo pogovarjali. Morda je bilo to ključno.

A ko govorite o analitiki, ciljni pripravi in odzivnosti, nekako ne moremo mimo omenjenega EuroBakseta. Zdi se, da prav na tej ravni slovenska reprezentanca v Nemčiji ni bila dovolj učinkovita.

Ker nisem bil del štaba, na ta pomislek ne morem odgovoriti. Verjamem pa, da so se selektor Aleksander Sekulić in pomočniki na tekmece pripravljali na podoben način. Tudi Sekulić namreč velja za analitičnega trenerja.

Kako pa ste EuroBakset doživljali kot gledalec? Bi prikimali tezi o zapravljani priložnosti generacije?   

Nisem imel vpogleda v ekipo. Lahko pa rečem, da mora biti reprezentanca s tako kakovostnim kadrom vedno kandidat za kolajno. Kdor ima Gorana Dragića, Luko Dončića, Vlatka Čančarja, Klemna Prepeliča in druge, spada med najboljše. Toda košarka je nepredvidljiva. Veliko tekem se odloča v zadnjih minutah. Tudi tista, ki je bila za Slovenijo na koncu usodna, se je. Na koncu je zmanjkal tudi tisti kanček sreče.

Zajeten del kariere je Bassin preživel v ljubljanski Olimpiji. Foto: Aleš Fevžer

Naravno je, da vsak košarkarski strokovnjak stremi k položaju glavnega trenerja. Vaša pot pa je, vsaj tako se zdi, zavila v drugo smer. Ste se povsem zavestno podali na pot analitike in usmerjanja k razvoju igralcev?

Imel sem jasno začrtano pot, ki se je tako tudi razvijala. Nekako sem prehodil klasično pot v mlajših kategorijah razvejanega kluba, kakršen je Olimpija, in v drugih okoljih deloval tudi kot glavni trener. Nato pa me je splet okoliščin popeljal na nekoliko drugačno pot. Začel sem se bolj posvečati nalogam razvojnega trenerja. Kot takšen sem bil vključen tudi v projekt sodelovanja Cedevite Olimpije in Ilirije, ko sem bil kot trener za razvoj tudi pomočnik trenerja. Trdim, da bi moral imeti vsak resen evropski klub v svojem štabu tudi trenerja za razvoj igralcev. Z analizo in analitiko pa sem se prav tako ukvarjal že v preteklosti. Gre za področje, ki morda ni najbolj pomembno, lahko pa učinkovito pomaga pri razvoju košarkarja in dvigu ekipe na višjo raven.

Tovrstni trenerski profili so v ZDA stanica. V našem okolju pa klubi redkeje namenjajo delček proračuna za to trenersko vejo. Zakaj?

Klub za razvoj in uspeh potrebujejo marsikaj. Gre za kombinacijo številnih elementov. Verjetno pa pri nas še prevladuje prepričanje, da ta segment ni tako pomemben. Drugi razlog je tudi kadrovsko pomanjkanje.

Koliko tekem se dnevno znajde na vašem sporedu?

Na dan zanesljivo pogledam dve do tri tekme. Včasih kot strokovni komentator, drugič povsem analitično. Zanimajo me tudi točno določeni košarkarji. Pa tudi sproščeno znam pogledati kakšno tekmo. Pred dnevi tudi v ligi NBA, ki mi, vsaj v rednem delu, ni najbolj blizu. Službeno in v prostem času veliko časa preživim še na platformi Synergy, kjer podrobno spremljam napredne statistike. Recimo to, kaj so dogaja, ko ekipa igra z določeno peterko. Ali pa kako se tekma razvija po minuti odmora.

Lahko kot analitik današnjo košarko strnete v nekaj očitnih smernic? Čemu danes rečemo sodobna košarka?

V prvi vrsti bi ločil ligo NBA od evropske košarke. Za prvo je značilno, da je hitrejša ter usmerjena v protinapad in izolacijsko igro 1:1. To je tudi tržno naravnano, saj se na takšen način lažje izpostavlja glavne zvezdnike. V Evropi pa smo ugotovili, da igra 1:1 ne prinaša takšnega rezultata. Deloma tudi zaradi pravil. Zato je bolj pomembna igra s kroženjem žoge. Mimogrede, delček tega sicer lahko vidimo tudi ligi NBA. Ko govoriva o trendih, bi izpostavil vračanje napadov z blokadami, ki strelcem omogočajo met, in igro po globini. Iz slednje se lahko kreira tudi nadaljnja igra s podajami navzven. Izpostavil bi še akcije tako imenovanega “Spain pick ‘n’ rolla”, ki ga je zelo težko braniti. Zato ga ekipe pogosto uporabljajo. Opažam tudi, da se visoki igralci pri postavljanju blokad ne odvajajo v raketo, kjer bi čakali na žogo, temveč je to le priprava za naslednjo blokado. In še bi lahko našteval. Če pa strnem, bi dejal, da je moderna košarka postala raznovrstna igra, pri kateri se v enem napadu žoge dotaknejo vsi košarkarji, ob kroženju žoge pa se išče prednost ter posledično najboljšo možnost za zaključek. Še krajše, veliko kroženja žoge in čim manj driblingov.

Foto: AP Photo/Phelan M. Ebenhack via Guliver

Lahko nadaljujemo z mislijo, da je najbolj univerzalen košarkar tisti, ki zna iz ameriške košarke uspešno presedlati na reprezentančno in se tam zliti z ekipo?  

Na zadnje evropskem prvenstvu smo videli, da igranje na ameriški način v reprezentančnem sistemu ni tako učinkovito. Deloma zaradi pravil, pri čemer bi izpostavil polno raketo v Evropi in prazno v ZDA. Po drugi strani pa … Zvezdnikom, kakršni so Dončić, Jokić ali Antetokounmpo, igre v izolaciji ne smemo odvzemati. V tem so najboljši. Tudi njihova psihološka moč je tako velika, da se morajo preizkušati v tem. Zato gre rešitev iskati v delnem prenašanju teh vzorcev in bolj kolektivni igri. To je priložnost za ekipe – zadržati zvezdniško kakovost in se prilagoditi na Evropo. Ni pa preprosto. Gre za globalne zvezde.

Znani ste po računalniški analitiki akcij. Morda zaradi tega na Dončića gledate z drugačnimi očmi?

Spominja me na Magica Johnsona, pri čemer je še boljši strelec. Ta občutek ali instinkt, o katerem govorimo, ni nekaj, kar bi se košarkar naučil. To je zaklad, ki ga košarkar ima in ga z leti nadgrajuje in pili. Dončićeva košarka je košarka predvidevanja. On predvideva potezo ali dve naprej. Luka nezavedno skenira igrišče, si zamisli gibanje soigralcev in tekmecev ter kot nekdo, ki bi vse skupaj že videl v počasnem posnetku, spravi žogo do soigralca ali pa sam zaključi akcijo. To je tisti ultimativni cilj vsakega igralca. To je kakovost, ki je redka. Še najbližji opis njegove izjemnosti bi bil film Matrica, v katerem protagonist upočasni čas, si izriše črte in oceni gibanje. Luka to ima. Za nameček izkorišča višino na položaju organizatorja. Vidi več. To je ta ultimativni paket, ki ga predstavlja Luka Dončić.

Edinstvenost, ki je ni mogoče kopirati?

Dončićevo igro je praktično nemogoče prenašati na mlajše igralce. Lahko jo proučujemo, a za kopiranje košarkar potrebuje takšno igralsko kakovost in izjemno mentalno moč. Kar torej ostane tekmecu, je, da ga poskuša z obrambno taktiko prisiliti v to, da bi bile njegove odločitve čim slabše. A on po drugi strani nato znova prilagodi igro in kot po pravilu najde rešitev za vsako obrambno različico.

Pogosto pravimo, da zaradi Dončičeve izjemnosti ne vidimo vseh pomanjkljivosti v slovenski košarki. Kakšni so novi rodovi?

Iz vsake generacije je mogoče izluščiti igralca ali dva za preskok v člansko košarko. Ta preskok pa je v športu vedno najtežji. Zadnja reprezentančna akcija je pokazala, da imamo košarkarje, ki bodo del izbrane vrste tudi v prihodnje. Žiga Samar je sicer nase opozoril že pred tem, a je zdaj pokazal, da raste iz meseca v mesec, iz tekme v tekmo. Navdušil me je tudi Urban Klavžar. Čudi me, da v Murcii večinoma ne igra. Upam, da je zadnja tekma v Fibini ligi prvakov znak, da se bo to spremenilo.

Dejstvo je tudi pomanjkanje ekstremno visokih košarkarjev. A košarkarski trendi izločujejo klasične petice. So rešitev krilni centri. Slovenija ima kar nekaj mladih talentov. Saša Ciani, Luka Ščuka …

Izpostavljenima bi dodal še Bineta Prepeliča, ki se lepo razvija. In danes se košarka res lahko igra tudi z nižjimi igralci. Res je, nimamo ekstremno visokih fantov. Po drugi strani pa imamo dva zelo kakovostna naturalizirala igralca. To sta Mike Tobey in Jordan Morgan. Velika dilema bo, koga izbrati za SP.

Luka Bassin
Foto: MaPa

Poleti ste se poslovili od očeta Boruta Bassina, ki velja za eno od legend slovenske košarke. V kolikšni meri je vplival na vašo predajanje košarki?

V zelo majhni. Ko je zaključil igralsko kariero, se je povsem umaknil iz košarke. Doma se nismo skoraj nikoli pogovarjali o košarki. Tudi jaz sem bil sprva nogometaš. Do petnajstega leta. Šele zaradi Cibone in Dražena Petrovića sem začel igrati košarko. Morda je oče moje delo malo bolj spremljal šele v trenerskih časih.

Redko se je pojavljal v javnosti.

Rad se je srečeval z nekdanjimi soigralci. Ne le s slovenskimi. Tudi s tistimi iz Zadra, Splita ali Beograda. A na tekme ni hodil. Nekaj zanimanja je pokazal le v kratkem obdobju, ko je njegov dober prijatelj Slobodan Subotić postal športni direktor Olimpije. Sicer pa je bil neke vrste boem. Bojda je bil takšen že kot igralec. Opravil je svoje, na treningu ali tekmi, nato pa je košarko izklopil. Razmišljal je o vsem drugem. Takšen je bil tudi v zadnjih letih.  Ribič in lovec. Užival je v naravi. Tam je našel svoj mir.

Se vas je pogosto držala etiketa Bassinovega sina?

Včasih sem slišal kakšno opazko, čigav sin sem. Pa tudi očitek, da igram zaradi njega. Kar je bilo kar smešno, ker oče res ni imel več nobenega vpliva v košarki.