Obkrožil Zemljo in se znašel na reprezentančnem radarju

Martin Krampelj. Foto: Aleš Fevžer

Slovenija, ZDA, Italija, Kanada, Urugvaj, Poljska, Japonska, Turčija … Martin Krampelj je v zadnjih letih prepotoval zajeten del košarkarskega sveta. Prihodnji mesec pa bi se utegnil v zaključku kvalifikacij za EuroBasket 2025 predstaviti tudi v dresu slovenske reprezentance.

Pred desetletjem sta z očetom odpotovala v Združene države Amerike. V Slovenijo se je vrnil le oče. Martin Krampelj, ki je pred tem igral za Grosuplje in Krko, je sprejel košarkarsko-študentski izziv. Igral je za Creighton Bluejays, po opravljeni diplomi pa se je odločil še za pisano mednarodno kariero. Od leta 2019, ko je podpisal pogodbo s Cedevito Olimpijo, je zamenjal kar enajst klubskih barv. V tej sezoni zelo uspešno igra za Yalovaspor. S svojimi predstavami je vzbudil tudi pozornost selektorja Aleksandra Sekulića, ki ob kroničnem pomanjkanju visokih košarkarjev razmišlja tudi o 29-letnem in 206 centimetrov visokem centru.

Intervju: Martin Krampelj

Vaš delodajalec je pred dnevi objavil obvestilo o reprezentančnem vpoklicu. Ste se o sodelovanju v februarski akciji že pogovarjali tudi s selektorjem?

Ne, pogovorov do sedaj ni bilo. Kolikor vem, gre v tem primeru šele za umestitev na širši seznam.

Kako velik izziv predstavlja reprezentanca?

Največji! Na reprezentanco sem vedno gledal s posebnimi očmi. To je nekaj več. Braniti barve svoje države je posebna čast. Prav zaradi tega sem počaščen, da se je moje ime znašlo na širšem seznamu. To je obenem tudi dokaz dobrega dela in neke vrste nagrada za vztrajnost.

Vašo kandidaturo za reprezentanco predstavljajo predvsem predstave v turškem prvenstvu, kjer igrate za Yalovaspor. Pred tem ste v štirih letih zamenjali kar deset delodajalcev.

Če se moje ime ne pojavlja v slovenskih medijih, še ne pomeni, da ne igram dobro. Konkretno, že lani sem zelo dobro igral na Japonskem. Vem pa, da tekme v drugi japonski ligi niso tako opazne kot tekme v Španiji ali Turčiji. Vseeno tudi japonska košarka ni mačji kašelj. No, pred tem sem se izkazal že na Poljskem in prejel celo klic iz prve italijanske lige. Scafati je takrat plačal tudi odškodnino zame.

A zdi se, da vam Turčija še posebej leži.

Tukaj sem se res dobro znašel. Igram svojo košarko. Igram za ekipo in ne za lastno statistiko. Povprečje me, iskreno, ne zanima. Rad bi zmagoval in užival v košarki, pa če ob tem dosežem 10 ali 20 točk.

Gre za zelo tekmovalno okolje, mar ne?

Lani sem kar dolgo čakal na pravo ponudbo. Želel sem korak naprej. Yalovaspor mi je predstavil mamljiv projekt. Ni mi žal, da sem sprejel ta izziv. Tudi zaradi kakovostnega tekmovanja. Všeč mi je tudi odlično vzdušje na tekmah. Potrebujemo še nekaj zmag, da bomo povsem varni.

Omenili ste medijsko izpostavljenost. Ta je bila najbolj izrazita, ko ste okrepili Cedevito Olimpijo. A prave priložnosti v Stožicah niste dočakali. Kako gledate na ljubljansko epizodo?

Klic iz Ljubljane me je razveselil. Verjel sem, da bo to idealno gnezdo za moj razvoj. Upal sem na drugačen razplet zgodbe, tako klubske kot tudi moje osebne. Takrat se je govorilo o novi Olimpiji, ki ima evroligaške ambicije. Rezultati so imeli prednost pred razvojem. Vmes je prišlo še do trenerske zamenjave. Kaj naj rečem? To je šport. Ni se izšlo po mojih željah. Vseeno ne obžalujem podpisa z Olimpijo, od koder sem se kot posojen košarkar preselil v Andoro ter dobil priložnosti v ligi ACB in evropskem pokalu. No, potem je svet zajela epidemija koronavirusa. Zame je bil to velik udarec, večji kot za že uveljavljene košarkarje. Na koncu smo tudi sporazumno prekinili pogodbo.

Se v prihodnje še vidite v kakšnem slovenskem klubu?

Seveda, rad bi se vrnil. Najraje bi zaigral prav za Cedevito Olimpijo.

Ob tem ne moremo mimo domnevne tožbe zoper KZS. Jedro spora je odškodnina. Vaš komentar?

To vprašanje ureja moj odvetnik, zato bi se vzdržal komentarja.

Vmes ste, skorajda dobesedno, obkrožili planet …

Za menoj so res kar pestra leta. Po epizodi z Olimpijo in Andoro sem se preselil na Poljsko, kjer sem igral za Gliwice. Nato sem se vrnil v Ameriko in zaigral za Sioux Falls Skyforce, Miamijevo razvojno ekipo. Pustil sem dober vtis, a vem, da se je težko prebiti v ligo NBA. No, pot me je nato vodila v Urugvaj, kjer sem zaigral v končnici prvenstva, sezono pa zaključil še v kanadski poletni ligi. Naslednji delodajalec je bil Dabrowa Gornicza, kjer sem se znova preizkusil v poljskem prvenstvu. Ob tem so name znova postali pozorni v Italiji, tako da sem dobil priložnost v Scafatiju. Naslednja postaja je bila Astana, od koder pa sem se preselil na Japonsko. Letos sem torej odprl še turško poglavje.

Kaj sledi?

Ni me strah izzivov. Bomo videli, v katero smer bo zapihal košarkarski veter.

Odskočna deska pa je bila liga NCAA. Zdaj smo priča pravemu razmahu ameriške študentske košarke. Kakšna je bila vaša izkušnja?

Če bi pred leti vprašali mojo družino, ne bi nihče napovedal takšne poti. Roko na srce, kot mlad košarkar nisem bil nadarjen za jezike, še angleščina mi je predstavljala veliko težav. Nato pa se je odprlo. Spominjam sem, ko sva z očetom odpotovala v Philadelphio. Imela sva dvosmerni letalski vozovnici. Na koncu se je v Slovenijo vrnil le oče. Izkušnja je bila odlična. Bil sem del izjemnega sistema, pridobil sem izobrazbo, se naučil jezika in se postavil na novo košarkarsko pot.