Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Dejstvo, da je bila Cedevita Olimpija v Badaloni do zadnjega napada v igri za zmago, in tudi nekaj všečnih predstav v ligi ABA, med katerimi izstopata skalpa Partizana in Budućnosti, ne morejo sprati evropske sramote slovenskega prvaka, kaj šele pomagati razumeti večkrat neodgovorno preslišanega alarma v Stožicah.
”Gosposki klub,” je ob poletni naznanitvi novega triletnega obdobja poudaril predsednik Cedevite Olimpije Emil Tedeschi in kot cilj, ob preboju v vsaj drugi del evropskega pokala, polfinalu lige ABA in domači prevladi, oznanil uveljavitev v vlogi najboljšega majhnega kluba v Evropi. Natanko pol leta po teh besedah je jasno, da je Olimpija od naštetega le – majhen klub, ki ima, kar ni nič kaj gosposko, veliko težav s prevzemanjem odgovornosti. Tudi potrpežljivost in zaupanje namreč nista pojma z neomejenim rokom trajanja, vztrajnost pa ni vedno pozitivna odlika.
Sredin poraz v Badaloni je bil ob predvidljivih trenerjevih izgovornih puhlicah že letošnji enajsti, s čimer Cedevita Olimpija ohranja status edinega moštva brez zmage v EuroCupu (ali evroligi). S tem še naprej razprodaja mednarodni ugled, pod vprašaj postavlja smiselnost evropskega vabila, ki ni več pogojeno le z jadransko rezultatsko učinkovitostjo, in šibi zaupanje v zagrebško-ljubljanski združitveni projekt, ki je bil že ob spojitvi pospremljen z močno skepso. Nadalje, gre še za zapravljanje igralskega talenta posameznikov, pridušitev vnovične rasti kapetana, ustvarjanje negativnega košarkarskega ozračja in, kar uveljavljenim gospodarskim veljakom ne bi smelo ostati spregledano, gre tudi za potrato denarja.
Ker se to dogaja v mestu, kjer naj bi razumeli košarko, ter predvsem pred očmi funkcionarjev z izkušnjami, kilometrino in posledičnim poznavanjem razmer, je iz tedna v teden težje razumeti tako poletno slepo zaupanje trenerju, ki je podpisal dobičkonosno triletno pogodbo, kot tudi brezbrižno ignoriranje glasnega alarma v Stožicah. Da bi mu veljalo prisluhniti, lahko strnemo v vsaj pet kategorij.
Rezultat
Simone Pianigiani, praviloma brez trohice samorefleksije, res neizmerno rad govori, pa čeprav se odgovorom na konkretna vprašanja pogosto izogne v širokem loku. A tudi največja barvitost besed in dramatičnost tona ne morejo prikriti realnega evropskega rezultata. Enajst tekem, enajst porazov. To je, zdaj tudi uradno in potrjeno, najdaljši sezonski niz Olimpije brez zmage v Evropi. V 77-letni zgodovini in predvsem v več tri desetletja dolgi eri kontinuiranega stika z evropskimi tekmovanji po slovenski osamosvojitvi. Ob tem pa velja dodati, da, za razliko od obeh tekem z Joventutom, v veliki večini primerov o zmagovalcu ni odločala ena žoga.
Selekcija
Trener Pianigiani je bil izključna in izrazita želja s samega vrha kluba. S trenersko taktirko pa je prvi trener Olimpije, ki ne prihaja s področja nekdanje skupne države, prejel tudi polna pooblastila. Čeprav mu gre prikimati pri pogosti omembi poškodb, ki se ”zmajev” res držijo kot najbolj čvrst klop, pa je prvi del sezone jasno potrdil tudi, da se je pri kadrovanju pri posameznih tujih okrepitvah močno uštel, obenem pa potegnil še kopico nerazumskih in v času zategovanja pasu proračunsko spornih potez (odpis Zorana Dragića, angažiranje Jake Klobučarja za sedenje na klopi, odprta velika vrata za Aleksandra Šaškova, vključitev Rašida Mahalbašića, ki ne igra …).
Igra
Kadrovanju je sledilo komponiranje in vodenje. Po več kot polovici evropske in dobrih 40 odstotkih rednega dela jadranske sezone Cedevita Olimpija še vedno ne premore razpoznavne igre z jasno igralsko hierarhijo in oprijemljivo določenimi vlogami. Tekmeci pogosto zlahka izkoriščajo tako obrambno mehkobo najbolj jasnih šibkih členov in tudi manko jasnega koncepta, v napadalnem segmentu pa igra brez prepletanja sistemov in s prepogostim iskanjem akcij 1:1 spominja na uigravanje z vseh vetrov sestavljenih moštev v obdobju poznega poletja.
Koncept
Evropski rezultat Cedevite Olimpije ne trpi na račun klubske strategije, ki bi temeljila na zavestnem oklepanju domnevnega mladega domačega jedra z mislijo na večletni projekt. Olimpija je v svojem bistvu starostno zrela ekipa, a s preveč heterogeno in nesmiselno vkomponirano tujsko legijo, katere skupni imenovalec so kratkoročne pogodbe, status tolikokrat omenjenih nadarjenih slovenskih mladcev (Ščuka, Glas, Radović) pa je povsem nestanoviten in nedorečen. Edina stalnica je pravzaprav Jaka Blažič, ki pa ga trener ne uspe obdati z uigrano konjenico. Ob številnih ”ad hoc” rešitvah, razporeditvi igralni minut in obliki pogodb je že danes jasno, da poletje ne bo postreglo s smiselno nadgradnjo ekipe, ki bi vsaj deloma osmislila ali upravičila rezultatsko zapravljeno sezono, temveč bo sledila vnovična prevetritev.
Komunikacija
Ne gre le za problematiko nekritičnega komunikacije trenerja z zunanjo javnostjo. Gre za niz ogledal ljubljanskega kluba. Pomembnega nastavlja občinstvo, ki se resda ne odziva z jasno izraženo kritiko, temveč z vse večjo pasivnostjo in številčno usahljivostjo. Posledično je, v duhu sodobne selektivnosti, tudi medijska ostrina, z nekaj redkimi primeri, zelo topa in se pravzaprav prav tako manifestira predvsem z ignoranco. Komunikacija pa je težava tudi tam, kjer alarmi zvonijo najglasneje. Jasno je, da širše vodstvo kluba ni usklajeno. Tudi piramidni sistem deluje le na papirju. Do nas pa prihajajo vse pogostejši namigi o nezavidljivi komunikaciji na treningih, ki še dodatno najeda že tako skromno kohezijo.
Komentar avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!