Piše se zgodovina lige NBA. Gregg Popovich je v noči na soboto s klopi pospremil uspeh San Antonia proti Utahu in se zavihtel na sam vrh večne lestvice po številu zmag med trenerji v ligi NBA. Teh je v rednem delu nabral že 1336 in tako prehitel velikega Dona Nelsona. Legendarni Američan s koreninami z Balkana je mož enega kluba, ki je s svojo vizijo, vojaško disciplino in nenavadnim smislom za humor v Teksasu zgradil eno največjih dinastij, kar jih je videla najmočnejša košarkarska liga na svetu in tudi širše. O njegovem delu je za Sportklub spregovoril tudi njegov nekdanji varovanec Rašo Nesterović.

Če bi ga že morali s kom primerjati, je Gregg Popovich nekakšen Sir Alex Ferguson košarke. Čeprav sta si karakterno precej različna, ju oba žene nenasitna želja po zmagah. Na poti k doseganju ciljev ter serijskemu zmagovanju sta iz svojih moštev sposobna iztisniti največ, kolikor je mogoče. Obema je zelo ljuba žlahtna kapljica rdeče barve. Ameriški Ferguson se lahko pohvali tudi z bogato obloženo vinsko kletjo, v kateri se je skozi leta nabralo več kot 3000 steklenic.

Alex Ferguson: ozadje zgodbe, večje od življenja

Nogomet

31. Dec 2021 6

Nogomet

31. Dec 2021 6

Mož, rojen 28. januarja 1949 v East Chicagu v zvezni državi Indiana, je postal trener San Antonio Spurs pred več kot 25 leti. Nenavadna je že zgodba o njegovem imenovanju. Po slabem začetku sezone 1996/97 je na klop posadil kar samega sebe.

Od takrat se je v ligi NBA zamenjalo več kot 250 trenerjev, nihče drug, z izjemo Erica Spoelstre v Miamiju, trenutno na klopi ne sedi več kot desetletje. Več prstanov od Popovicha (5) je med trenerji v tem obdobju osvojil le Phil Jackson (7). Med letoma 1997 in 2019 je nanizal neverjetnih 22 zaporednih sezon s pozitivnim izkupičkom zmag in porazov.

Le šest trenerjev v zgodovini je v rednem delu sezone dočakalo mejnik 2000 tekem. Med njimi ima najboljši odstotek zmag strateg Ostrog. Najmanj porazov prav tako. In tudi največ osvojenih naslovov. Popovichevo izbiro Popovicha za trenerja Spursov leta 1996 lahko ocenimo za odlično, če se malce pošalimo.

Največ zmag med trenerji v ligi NBA

Opomba: upoštevane so tekme rednega dela.

1336 – Gregg Popovich (San Antonio)
1335 – Don Nelson (Milwaukee, Golde State, Dallas, New York)
1332 – Lenny Wilkens (Seattle, Portland, Cleveland, Atlanta, Toronto, New York)
1221 – Jerry Sloan (Chicago, Utah)
1210 – Pat Riley (LA Lakers, New York, Miami)

Popovich je precej več kot le košarkarski trener, kar lahko razberemo tudi iz pogovora z Radoslavom Nesterovićem, njegovim nekdanjim varovancem in zdaj generalnim sekretarjem Košarkarske zveze Slovenije.

“Mislim, da je on en redkih trenerjev, s katerim si lahko tudi izven igrišča najdeš skupne točke in se redko pogovarja o košarki. Vedno poudarja, da je poraz le poraz in imaš v življenju veliko drugih stvari, lačne, bolne, vojne … Vedno poskuša to predstaviti igralcem, da bi znali ceniti, kar imajo. Misim, da je s svojim delom pokazal, da spada med najboljše trenerje v zgodovini,” je prva Nesterovićeva misel ob omembi imena Gregg Popovich.

Učil se je od dveh velikanov košarke

Danes 73-letni strokovnjak je s San Antoniom tesno povezan sicer že vse od leta 1988. V Spurse ga je za svojega pomočnika pripeljal Larry Brown, prav tako eden od največjih med košarkarskimi trenerji v ZDA. V želji po znanju se je Gregg dve sezoni pred tem kot prostovoljec od njega učil tudi na Univerzi Kansas.

Leta 1992 je takratni lastnik Ostrog Red McCombs odpustil celoten strokovni štab. Poleg Browna in Popovicha je odletel še R. C. Buford, trenutni izvršni direktor San Antonio Spurs.

Naslednji dve leti je Popovich deloval v Golden State Warriors, kjer je prav tako opravljal vlogo pomočnika trenerja. Tokrat pod Donom Nelsonom, čigar rekord po številu zmag je ravnokar presegel.

Ko se je leta 1994 v San Antoniu zgodila menjava lastništva in je klub prevzel Peter Holt, se je Popovich v Teksas vrnil v vlogi športnega direktorja in ostalo je zgodovina, kot radi rečemo.

Samega sebe imenoval za trenerja

Spursi so v sezono 1996/97 startali katastrofalno in dobili le tri od uvodnih 18 tekem. Dovolj, da je Popovich odpustil takratnega trenerja Boba Hilla, čeprav je prejšnji dve sezoni sklenil z več kot 70-odstotnim izkupičkom.

“Gregg si je ves čas želel postati trener, a tega nisem takoj razbral. To sem začutil šele drugo sezono, ko sta se zame zanimali dve drugi ekipi, a mi niso dovolili na razgovor. Zdelo se mi je, da me bo Popovich odpustil ob prvi priložnosti. To je imel ves čas v načrtu,” se dogodkov spominja Hill, ki hkrati poudarja, da do njega ne goji zamer.

Neizpodbitno dejstvo je, da je bil slab začetek sezone neposredna posledica poškodbe prvega zvezdnika ekipe in enega najboljših centrov v zgodovini lige NBA, Davida Robinsona.

Ko je Popovich sedel na klop, je bil s tribun domače dvorane deležen žvižgov. Robinson se je vrnil, a si že na šesti tekmi zlomil nogo ter tako predčasno končal sezono. Zlobni jeziki so kričali “karma”, a prav po zaslugi te nesreče je San Antonio naposled dobil prvi izbor na naslednjem naboru, ki je ob Robinsona pod obroč pripeljal Tima Duncana.

Brez igralcev ni trenerja

Izjemno oko za talent je eden od razlogov, da mu je Holt zaupal vlogo športnega direktorja. Da je eden najboljših v ligi v tem pogledu je dokazoval vso kariero. Duncana je resda izbral s prvim izborom, vse prihodnje ključne člane moštva precej nižje po seznamu.

Prav odličen skavting je kot eno ključnih prednosti izpostavil tudi Nesterović: “Prva stvar je zagotovo Duncan, ki je zanj igral 17 ali 18 sezon. Je pa vedno znal na naboru iz izborov, ko bi se ostali že predali, potegniti največ. Ginobili je bil med zadnjimi, Parker med zadnjimi v prvem krogu. Perspektivnega Georga Hilla so zamenjali za neznanko Kawhi Leonard, ki je potem postal fenomen. Imajo dober skavting, predvsem on in R. C. Bufford.”

Leta 1999 je z 58. izborom kot predzadnjega po vrsti izbral Argentinca, ki je blestel v Evropi, Manuja Ginobilija. Dve leti pozneje je velik potencial prepoznal še v enem neameriškem košarkarju Tonyju Parkerju, ki ga je klub izbral kot 28. po vrsti.

Če sta prvi naslov v zgodovini franšize leta 1999 prinesla predvsem Duncan in Robinson, sta imela za prstane v letih 2003, 2005 in 2007 velike zasluge tudi Ginobili in Parker. Največji pečat je sicer pustila številka 21.

“Ne bi bil tukaj, če ne bi bilo Tima Duncana. Bil bi v neki nižji ligi, debel in še vedno poskušal postati košarkarski trener,” je Popovich dejal ob Duncanovem slovesu od košarkarskih igrišč pred šestimi leti.

Za zadnji in skupno že peti naslov v klubski zgodovini, ko so leta 2014 končali obdobje t.i. Heatlesov v Miamiju, kjer so se združili LeBron James, Dwyane Wade in Chris Bosh, je bil najzaslužnejši “fenomen,” kot ga je poimenoval Rašo, Kawhi Leonard. Leta 2011 so ga na naboru uradno izbrali Indiana Pacers, a je Popovich v zameno za njegove pravice ponudil Georga Hilla in Leonarda razvil v naslednjega superzvezdnika.

Skoraj popolno kadrovanje, ekipna igra, ki je z nesebičnim kroženjem žoge nasprotnike spravljala v obup, sistem obrambe, ki je znal zadušiti tekmeca, ko je bilo to najbolj potrebno in Popovicheve taktične mojstrovine ter prilagajanja so San Antonio izoblikovale v sinonim za uspeh in eno najuspešnejših franšiz v severnoameriškem ekipnem športu nasploh.

Vizionarstvo v zaupanju neameriškim košarkarjem

Popovich je bil eden prvih vodilnih mož v NBA, ki ga potni list košarkarja ni zanimal, temveč je bila na prvem mestu kvaliteta in predvsem tudi karakter posameznika. Spursi so dolga leta veljali za najbolj evropsko moštvo v ZDA.

“On je bil že v časih, ko je bilo to še precej konservativno, eden prvih, ki je cenil Neameričane in jih imel rad. Razmišljal je o širši sliki,” pove Nesterović.

Člana Ostrog sta bila sicer dva Slovenca. Leta 2003 je upokojenega Robinsona pod obročem zamenjal prav Rašo Nesterovič. Teksašani so ga podpisali kot prostega košarkarja, potem ko ga je prišel Popovich prepričevati v Ljubljano, kjer ga je Rašo gostil v priljubljeni restavraciji pod Rožnikom. V treh letih je osvojil en prstan.

Leto za Nesterovićem se je San Antoniu pridružil še Beno Udrih. Leta 2004 so ga na naboru izbrali z 28. izborom, v klubu je prav tako ostal tri sezone in v žep pospravil dva šampionska prstana.

Popovich, čigar oče je Srb in mama Hrvatica, se je z Evropo pobližje spoznal v 70. letih prejšnjega stoletja. Po maturi je uspešno zaključil še ameriško akademijo zračnih sil (Air Force Academy), nato je diplomiral iz sovjetskih študij ter se izobrazil še za obveščevalno službo.

V akademiji je bil štiri leta tudi član košarkarske ekipe. V zadnjem letu je bil kapetan in prvi strelec, le leto pozneje postal pomočnik trenerja ter v tej vlogi ostal naslednjih šest let. Med petletnim obveznim služenjem je z ekipo igral po različnih krajih v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi.

Vojaška disciplina

Popovicheva izobrazba obsega tudi magisterij iz Univerze v Denverju, kjer je študiral fizično pripravo in športno znanost. Preden se je dokončno odločil za poklic trenerja, naj bi zelo resno razmišljal o karieri v Ameriški obveščevalni službi (CIA).

Prav iz tesne povezanosti z vojsko izvira njegova disciplina, ki jo je prenesel tudi na košarkarski parket. Svojeglavih igralcev nikoli ni toleriral. Zahteva strogo sledenje vsem njegovim navodilom in upoštevanju utečenega sistema. Na prvem mestu je bila vedno ekipna igra in ne posameznik.

“To je vojaška disciplina. Vsak pozna svojo nalogo in se mora tega držati. Je pa definitivno človek, ki ti vse pove v faco in ničesar ne skriva. To je dostikrat največja težava, da komunikacija ni jasna, pri njemu tega ni,” se spominja Nesterović.

“Kultura, ki jo je razvil v San Antoniu, je nekaj, kar poskušajo kopirati številne ekipe v košarki in tudi v drugih športih, v to sem prepričan,” je že pred časom dejal Jerry Colangelo, nekdanji igralec in trener, ki je kasneje za krajši čas postal tudi lastnik franšize Phoenix Suns, trenutno pa opravlja vlogo direktorja reprezentance ZDA.

Vse izvira iz njegovega karakterja. Na svetu ni knjige, ki bi ga opisovala. Ni knjige, ki bi razložila njegove metode dela in razmišljanja. “Nisem inovator,” je pred skoraj desetletjem zabrusil za Sports Illustrated.

V svoji skromnosti je namreč prepričan, da nima ljudi ničesar za naučiti. Čeprav je v šport vnesel izjemno mero empatije in intelektualne sofisticiranosti, česar še danes ni bilo v izobilju.

Košarka ni večja od življenja

“Vzel si je čas za ostale, kar drugi niso počeli, ker je bilo izčrpljujoče. Vsak večer je bil na telefonu. Odnosi z ljudmi so tisto, kar šteje. Igralcem moraš dati občutek, da ti ni vseeno,” se svojega prijatelja še iz časa, ko je bil trener Univerze Pomona, spominja Steven Koblik.

Je garač in od ostalih pričakuje enako. Ko je moštvo igralo slabo, tudi v zmagah, je dal to vsem vedeti. Pogosto je kričal, kdaj so kakšne stvari tudi letele po zraku.

“Ko stopiš na parket, ne le ti, temveč tudi vsi ostali igralci, točno veš, kaj se od tebe pričakuje. Popovich je vedno zelo jasen. Obstajajo osnovna pravila, ki se jih moraš držati. Zato običajno, ko se razjezi, ni zmede, zakaj je temu tako,” se svojega nekdanjega stratega spominja Robinson. Prav tako ni delal razlik, enako so jih slišali vsi, od Duncana do zadnjega moža na klopi.

Pogosto spregovori tudi o različnih družbenih in političnih težavah v ZDA in po svetu. Prav tako je skozi kariero že večkrat poudaril, da se čuti zelo privilegiranega. Pri kadrovanju je tako igralce izbiral tudi na podlagi njihovega razmišljanja in dojemanja sveta. Besede “jaz” na mara.

“Imel je piramido. Vrh je bil Duncan, potem sta bila Ginobili in Parker, ostale je več izbiral, a so se morali karakterno ujemati. Predvsem s temi tremi. Rad ima, da ni vse čista in suha košarka, da obstajajo tudi zunaj košarke zadeve, na katere se igralci spoznajo,” o pomenu osebnosti pove Nesterović, ki se je zadnjič s Popovichem srečal ob njegovem zadnjem obisku ZDA.

Smisel za humor je obvezen

Omeniti velja tudi Popovichev smisel za humor, ki ga iz prve vrste pogosto izkusijo tudi novinarji. Sovraži izjave pred, med in po tekmi, vprašanja ga le redko navdušijo.

Tako je lahko v odgovorih pogosto zelo piker, ironičen, sarkastičen in še marsikaj. Smisel za humor pa naj bi bil pomemben tudi v garderobi in pri ostalih članih osebja.

Najbolj zabavni odgovori novinarjem:

Kako dolgo bo še vztrajal, ni znano. Glavni trener Ostrog je že 26. sezono, a klub, ki se je desetletja uspešno izogibal t.i. remontu ekipe, je trenutno prvič v Popovichevi eri prav sredi prenove in že tretjo sezono zapored beleži negativen izkupiček zmag in porazov.

Pred sezono so se v ZDA pojavili prvi namigi, da bi lahko bila letošnja sezona njegova zadnja. Moštvo je precej pomlajeno in brez izrazitega zvezdnika. Morda je napočil čas še za pomladitev na mestu glavnega trenerja.

Kakšen konec kariere si želi, je že pred časom razkril njegov dober prijatelj Koblik: “Sanjari o treniranju eksotične evropske ekipe, kjer bo imel reden dostop do dobrega vina in le užival.”

Trenerski presežki Gregga Popovicha:

Največ zmag v rednem delu
Največ zmag v končnici
Pet šampionskih prstanov (tretji na večni lestvici)
Šest konferenčnih naslovov na Zahodu
13 divizijskih naslovov
Trije izbori za trenerja leta
Zlata olimpijska medalja z reprezentanco ZDA (Tokio 2021)