Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V torek bo Zmago Sagadin dopolnil 70 let. Kot upokojenec. Oče, dedek, vdovec. A za mnoge še vedno kot veliko trenersko košarkarsko ime. Že prve minute intervjuja z njim razkrivajo, da slednjemu tudi sam povsem brez lažne skromnosti hitro prikima. O ljubljanski Olimpiji, za katero pravi, da je bila njegovo življenjsko delo, še vedno govori s posebnim zanosom. Kot tudi o vzgojni vlogi. Resda bolj čustveno kot takrat, ko je bil delovno aktiven. Zaradi tega se mu je ob izpovedi na pragu življenjskega jubileja, ki ga bo pričakal s hčerko, sinom in vnukoma, a brez pokojne žene, večkrat zatresel glas.
S počasnim korakom pristopi do njemu ljubega lokala v Zupančičevi jami v Ljubljani, kjer smo se dogovorili za intervju. Pred tem je vnukinjo pospremil do zobozdravnika. “Ob enih sem že dogovorjen za kosilo. Zvečer pa bo že čas za evroligaške tekme,” ob zanj značilnem rahlem stisku roke pojasni Zmago Sagadin in na ta način oriše svoj dan. Sproščen, brez stresa. Tega je bilo v trenerskih letih preveč.
Od začetkov v domačem Celju, ko je po poškodbi kolen že zgodaj opustil misel na košarkarsko kariero in se preusmeril v trenerske vode, pa preko delovanja v Mariboru in vse do Ljubljane, v katero se je preselil leta 1985. Čeprav je deloval še v Splitu, Beogradu, Wloclaweku, Vilnius, Zadru, Domžalah in Skopju, pa je daleč največji pečat pustil prav pri Olimpiji. Kot trener in ideolog evropsko konkurenčnega kluba. Ta je bil tudi osnova za slovensko reprezentanco, v kateri je bil prvi selektor.
Kakšna je bla njegova filozofija? Kdaj se je zavedal, da je čas za trenersko slovo? Na kaj je v življenju najbolj ponosen? Kaj obžaluje? Koga bo v torek, ko bo dopolnil 70 let, najbolj pogrešal? Komu lahko pogleda v oči? Kdaj bo napisal knjigo? Besedo ima – Zmago Sagadin.
70 let. Čas za avtobiografijo?
Pred kratkim so me klicali predstavniki ene od založb. Naj napišem knjigo, so me že pred leti nagovarjali tudi novinarji. Lahko bi jih napisal pet. Toliko dogodkov bi lahko popisal. In oseb. Toda … Ne morem. Ljudje, o katerih bi moral pisati, so še vedno zelo aktualni. Ne bi bilo prav. Morda čez kakšno desetletje, če bom še dovolj pri močeh.
Kakšen pa je, če odmislite košarko, vaš vsakdan?
Umirjen. Trenutno sem kar dobrega zdravja. Rad sem z vnukinjo v Ljubljani. Veselim se tudi obiska Londona, kjer imam vnuka. Ponosen sem na svojo družino. Na hčerko in sina. Žal mi je le, da ob tokratnem jubileju ob meni ne bo žene Majde. Prehitro se je poslovila. Bila je dobra oseba. Hudo mi je.
Redko ste govorili o zasebnosti …
Za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska. Imel sem dve. V otroštvu in mladosti je bila to mama. Ko sem imel krizo, me je spodbujala. Ko sem bil poškodovan, me je gladila. Ko pa sem bil len, me je s kavča nagnala na igrišče. Usmerjala me je in me naučila samodiscipline. Nato pa … Žena Majda. Čudež. Težko najdem besede, s katerimi bi opisal izjemnost svoje pokojne soproge. Držala je štiri vogale hiše, vzgajala otroka in mi ob tem znala stati ob strani. V dobrem in slabem. Če ne bi bilo mame in žene, Zmago Sagadin nikoli ne bi bil uspešen trener.
Trenersko poglavje je zaprto. Ste se pred osmimi leti zavedali, da odlagate pisalo in trenersko tablo? Ali pa je kariera preprosto izzvenela in ste se pravega konca zavedali z zamikom?
Polnih 37 let sem preživel na klopi. Že zadnje desetletje te dobe, ko so se začele pojavljati hudi težave s koleni in hrbtenico, sem razmišljal o koncu. Tudi družinski prijatelji in obenem zdravniki so mi govorili, da je moj živčni sistem izčrpan. Svarili so me pred kolapsom. Ker sem vedel, da ne želim izmaličene starosti, sem se sam pri sebi dolgo pripravljal na ta korak. Zdaj sem v pokoju že osem let. Ni mi žal. Svoje sem naredil. Vseeno me je pred leti, ko je Tomaž Berločnik postal predsednik Olimpije, znova zamikalo trenersko delo. Z njim in Romanom Liscem sem se nekaj časa pogovarjali. Do dogovora ni prišlo. Prav je tako. Prestal sem več operacij. Hrbet, kolena in glava so v zadovoljivem stanju. Lahko uživam. V ‘penziji’.
Je vseeno kakšno poglavje ostalo zaprto? Kakšen neizpolnjen cilj?
Upal sem, da bom evroligaški prvak. To mi manjka. Bil sem tretji, dvakrat v četrtfinalu, ob tem sem osvojil evropski pokal in ligo ABA, toda … Da, to je bila moja želja. Ne le želja, temveč projekt. Z Olimpijo. Ta je bila moje življenjsko delo. Vztrajal sem, da mora biti klub stabilni evroligaš s kontinuiteto rezultata. In ko bi se vse poklopilo, bi osvojili naslov evropskega prvaka. Pred dvajsetimi leti, ko je klub zašel v peripetije z davčnimi organi, meni pa je potekla pogodba, je vse skupaj začelo pokati po šivih. Odšel sem. Projekt je danes na tako nizkih nogah, da luči na koncu predora ni videti.
A vseeno se zdi, da ima Cedevita Olimpija precej bolj zdrave temelje, kot pa jih je imel ljubljanski klub v predhodnem desetletju in pol.
Ljubljana potrebuje evroligaša. V mojih časih ga je imela, pa čeprav ni imela ustrezne dvorane. Danes ima čudovito dvorano, a se je Olimpija oddaljila od evropskega vrha. Evroliga se vse bolj zapira. Menim, da čez nekaj let pravega pristopa ne bo več. Vlak bo odpeljal.
Se vam ne zdi, da je danes zaradi večjih proračunskih zahtev in globalnih košarkarskih razmer evroligaški prag vendarle občutno višji kot v vaši dobi?
Ne. Danes je bistveno lažje. V mojih časih smo morali iskati tržno nišo. Evroligaško okolje je bilo neprimerno bogatejše od nas. Z malo denarja smo naredili veliko. Podobno kot Žalgiris. Toda klubska strategija je temeljila na produkciji. Iluzorno je pričakovati, da bo slovenski klub kupoval boljše in kakovostnejše tujce od zahodnoevropskih okolij. Zato trdim, če skočim v današnji čas, da evropska pot Partizana in Crvene zvezde ni prava. Šest do sedem tujih košarkarjev in zanemarjena domača proizvodnja, ob kateri bi v ospredje sistematično potiskali mlade domače fante, ni prava smer. Da, oba kluba sta dobila kakšnega tujca iz prve kategorije. Vseh zanesljivo ne. In na takšen način je vrhunski rezultat nemogoč.
Zdi se, da vztrajate pri Sagadinovem konceptu iz preteklega stoletja in prenosljivosti v leto 2022?
Klubi na prostoru nekdanje Jugoslavije ne kažejo pravega zanimanja za sistematično delo in načrtno iskanje talentov. Obratno, nadarjeni mladci odhajajo v tujino. Večkrat sem položaj primerjal z gospodarstvom in trdil, da Slovenci prodajamo hlodovino in nato nazaj kupujemo pohištvo in papir. Podobno je v košarki. Uveljavljen oglednik iz lige NBA mi je pred kratkim dejal, da ta prostor izgublja draž. Rekel je, da FMP ne ponuja niti enega zanimivega igralca, po enega Mega in Skopje. To je vse. Znova se vračam k moji filozofiji. V prvem letu sem selekcioniral, v drugem selekcijo dopolnil, v tretjem napadel vrhunski rezultat. Temu sem letno dodal še enega ali dva mlada obraza v prvi plan. Kaj pa danes? Pustiva šport. V družbi vztrajno ponavljamo, da svet temelji na mladih. In kje so? V poslovnem svetu jih ne vidim. Tudi v športu ne. Ne dobijo priložnosti. Tudi jaz sem trdil, da svet stoji na mladih. Nisem pa le govoril. Dal sem jim priložnost. Dandanes pa se mlade potiska na rob. Znova ne govorim le o košarki. Govorim o prekarnih delavcih, ki si ne morejo ustvarjati družin in kupovati stanovanj. Katastrofa. V košarki je podobno.
Že pred dvajsetimi leti je bilo v Ljubljani težko zadržati mladega Milića ali Bečirovića. Se vam ne zdi, da je v dobi mamljivih finančnih ponudb to še občutno težje? Posledično je težko delati dolgoročno zgodbo z mladimi, a z nekonkurenčnimi sredstvi.
Lahko vam povem, da nisem trkal na vrata agentov. Oni so trkali na moja vrata. Vedeli so, kaj delam. In tako so mi, povsem konkretno, ponudila Vlada Ilievskega, ki v Partizanu ni dobil priložnosti. Hitro sem uvidel, da so v Beogradu naredili napako. Pa ni bil edini. Tudi danes se trenerji neradi ukvarjajo z mladimi. V slogu rekla, da ne želiš spati v isti postelji kot otrok, saj se boš prebudil polulan. To je razlog bega mladih košarkarjev. Preprosto, ne verjamejo, da bodo pri nas dobili priložnost. Štirinajstletniki odhajajo v Španijo. V mojih časih so mladi fantje videli, da se je mogoče skozi naš proces dela prebiti v najboljše klube. Mnogim sem moral odpreti oči. Ni bilo lahko. Mnogi sprva niso imeli pravih delovnih navad. Zato sem se ob treningih s številnimi pogovarjal. Ure in ure. Ne le v Tivoliju. Za primer vam lahko povem, da sem imel še v Domžalah vsak dan v pisarni Klemna Prepeliča. Na koncu je tudi on uvidel, da je ob pravem pristopu njegova meja lahko le nebo. In je začel trenirati.
Kdo so košarkarji, ki so vas s pristopom in delovnimi navadami najbolj navdušili?
Marko Milić. Obseden s treningom. Komaj sem ga nagnal iz dvorane, že se je pretihotapil v fitnes. Izjemna delavca sta bila tudi Sani Bečirović in Šarunas Jasikevičius. Lep primer je tudi Primož Brezec. Ko je ugotovil, da lahko svojo igro oplemeniti tudi z metom z razdalje, se je posvečal dodatnim treningom. Ure in ure je vadil. Ko sem ga pripeljal v poletno ligo NBA, so me spraševali, kje sem ga skrival. Podoben je bil Vladimer Stepania. Morda so nekoliko šepale njegove delovne navade. Tako kot pri Arrielu McDonaldu, ki bi moral še bolj okrepiti svoje telo. Pod črto, s tistimi, ki so bili uspešni, res ni bilo težav. Pa je bilo veliko skušnjav. Saj veste, kako je, ko mlad fant pride v Ljubljano, prejme avto, stanovanje in 1.500 nemških mark plače. Hitro lahko izgubi razsodnost. Zato sem bil oče in mama vsem. To je bil tudi vzgojno-izobraževalni proces. Skrajna točka pa – samodisciplina. To je edina oblika discipline, ki ima večno moč.
Kaj pa temna plat sodelovanja z igralci? Lahko spregovorite tudi o tistih, ki niso zdržali Sagadinovega drila?
Ne bi rad govoril o imenih. Mnogi so se sami izločili. Določenim pa sem dejal: Zaključi šolo, vpiši se na fakulteto in nadaljuj kariero v slovenski ligi.
To mi je kristalno jasno. Že takrat mi je bilo. Zato sem kot trener zavestno držal distanco. Nisem se družil s košarkarji. Ko smo sedeli v baru na letališču, nismo nikoli sedeli za skupno mizo. Če sem koga potreboval, sem ga poklical. V pisarno. V bifeju se z igralci res ne bom pogovarjal. Držal pa sem se tudi načela: Hvali ekipno, grajaj individualno.
Lahko danes vsem nekdanjim igralcem pogledate v oči?
Da. Z nekaterimi se družim. Predvsem s Primožem Brezcem, Ivico Jurkovićem in Milošem Paravinjo. Pa tudi s trenerji. Sašo Filipovski. Žal mi je le, da še ni eden od vodilnih evroligaških trenerjev. Uspel mu bo tudi ta preboj.
Govorimo o časih, ko je bila trenerska avtoriteta izrazita. Danes je marsikje drugače. Ne le v ligi NBA. Kot primer lahko navedemo besede selektorja slovenske reprezentance, ki je dejal, da ne bi bil na tem položaju, če ga prvi zvezdnik Luka Dončić ne bi imel za kredibilnega.
Kdor bika ne zna držati za roge, ne more biti trener. Slednji mora obvladovati košarkarje. Vse. Tudi najboljše. Motijo me sistemi, v katerih tega ni. Na vseh ravneh. Ali pa ko ima klubski trener nešteto prišepetovalcev. Trener mora imeti vizijo in idejo selekcioniranja. Jasno, s tem pride tudi odgovornost. V sistemih, ko pa vsak nekaj prispeva, niti prave odgovornosti ni. Trenerji so danes potrošna roba. So slabše plačani od glavnih igralcev. Le-ti pa so večkrat muhasti in imajo glavno besedo. To zame ni sprejemljivo. Zato sta mi všeč Željko Obradović in Ettore Messina, ki še držita pravo linijo. Imata moč in avtoriteto. Res pa je, da poskušata proizvajati rezultat. Ne več igralcev.
Vodili ste Petra Vilfana, ki je veljal za svojeglavega. Nato Jureta Zdovca, člana prve peterke jugoslovanske reprezentance. Pa številne mlade zvezdnike na čelu z Markom Milićem in plejado tujcev. A bili ste nad njimi. Kako bi delovali danes?
Zelo preprosto, jaz sem postavljal pravila. Vsak košarkar je vedel, kje je črta. Za črto je bil prepad. Nikogar nisem potisnil čez ta rob. Sem pa vsakemu povedal, da bo ob kršenju pravil sam padel v prepad. Vsem je bilo jasno, kaj se sme in kaj ne. A ozadju je bila neka filozofija. Temeljila je na ideji, da je ekipo mogoče primerjati s človeškim organizmom. Ko določene celice delajo proti sistemu, jim rečemo maligne. Če jih pravočasno operirate in odstranite, boste živeli naprej. V košarki je enako. Če posameznik ruši delovni proces in trener tega ne prepozna, ga bo ta maligna celica ubila.
Radi poudarite, da je Olimpija vaš življenjski projekt. Brez skromnosti govorite tudi o učinkovitem delovnem konceptu. Posledično bi pričakovali, da vas bodo snubili tudi večji in bogatejši klubi.
Bil sem v pogovorih z Realom in Barcelono. Še najbolj pa mi je v spominu ostala ponudba Unicaje iz Malage. Leta 2000. To bi bila milijonska pogodba. Imel sem 72 ur časa. A takrat je potezo potegnila Olimpija in mi ponudila izjemno ponudbo. Vsaj za slovenske razmere. Ostal sem. Dve leti pozneje me je želel Fortitudo iz Bologne. Manjkal je le še stisk rok. Motilo me je nekaj nejasnosti. To mi ni dalo miru. Nato pa me je poklical Zoran Đinđić (srbski premier in nekdanji župan Beograda, op a.). Vedel je vse. Koliko mi ponujajo v Bologni. Ponudil mi je malce več in pojasnil, da želijo v Beogradu Crveno zvezdo vrniti v Evropo. Čez nekaj ur sem bil na letalu za Beograd in postal sem trener ‘Zvezde’. Imeli smo fantastičnih devet mesecev, nato pa so ustrelili Đinđića in vse skupaj se je sprevrglo v katastrofo.
Kaj pa danes? Spominjamo se vaše izjave, da se vam kot upokojencu ne ljubi gledati slabih košarkarskih tekem.
Prav zaradi tega gledam le evroligaške tekme, derbije lige ABA, kakšno tekmo Olimpije in končnico lige NBA. Z veseljem pogledam vrhunce tekem Luke Dončića, za katerega trdim, da je košarkar, ki se rodi enkrat na 50 let. Najprej Dražen Petrović, nato on. Njegove vragolije z užitkom gledam. Sicer pa … Da, dovolj je bilo. Slabe košarke ne gledam.
Slovenska reprezentanca?
Spremljam.
Bi izkupiček na evropskem prvenstvu označili za neuspeh?
Vsekakor. Leta 2017 se je vse poklopilo. Slovenija je bila evropski prvak. Vsa čast. Letos je bilo drugače. Realno smo pričakovali kolajno. A odprtih je bilo nekaj vprašanj. Bo ekipa dobro taktično pripravljena? Bo telesna vzdržljivost ustrezna? Bodo fantje dovolj medsebojno povezani? Bo reprezentanca dobro vodena? Pozitivni odgovori na štiri vprašanja bi prinesli kolajno.
Na katerem področju pa je Sloveniji spodletelo?
Ne vem. To niti ni bistveno. Bistveno je, da smo imeli dobro reprezentanco in ostali praznih rok. Najtežje je košarkarjem. Fantje so žrtvovali prosto poletje. In ko na koncu ni rezultata, jim zagotovo ni lahko. Nismo delovali, kot bi morali. Poljska nam je po nekaj predhodnih opozorilih zadala smrti udarec. Mimogrede, Poljska, ki je za razred slabša od Slovenije.
