Gruzija, Slovenija, Kitajska, ZDA. Pot, na kateri je nekdanji košarkar Vladimir Stepania resda marsikaj izgubil. A precej več pridobil in ustvaril. Kje je pravzaprav nekdanji center ljubljanske Olimpije, ki je bil pred 25 leti eden od junakov evropskega uspeha najmočnejšega slovenskega košarkarskega kolektiva?

V odločilni tekmi osmine finala evroligaške sezone 1996/97 se je ljubljanski Američan Ariel McDonald v Zagrebu vsega nekaj sekund pred zadnjo sireno podal v raketo Cibone in žogo nekako spravil do Vladimirja Stepanie. Ta je z odločilnim košem prehitel konec tekme, utišal hrvaško občinstvo, odločil sosedski dvoboj in Olimpijo popeljal v četrtfinale najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja, v katerem so nato zmaji ugnali še milanski Stefanel in se prebili za rimski zaključni turnir.

Te dni od teh zgodovinskih trenutkov za slovensko klubsko košarko mineva 25 let. Kako minljiv je čas in koliko se lahko spremeni v četrt stoletja, zelo slikovito kaže prav življenje prej omenjenega zagrebškega junaka.

Vladimir Stepania, ki je v Ljubljano iz rodne Gruzije prišel leta 1995, je v Tivoliju po evropskem vrhuncu vztrajal še dve sezoni, pot pa ga je nato vodila v ligo NBA. Tam je 213 centimetrov visoki center, za katerega je trener Zmago Sagadin vselej trdil, da bi potreboval še kakšen dodaten kilogram, igral za Seattle, NJ Nets, Miami in nazadnje Portland. Zaradi zdravstvenih težav se je upokojil, še preden je dopolnil 28 let.

In danes? Skorajšnji doktor z ženo in sinom živi v Seattlu, kjer je dejaven na več poslovnih ravneh. Vodi portfeljsko podjetje, povezuje medicino, negovalne storitve in dom za starejše občane, občasno poučuje ter se ukvarja z nepremičninami ter uvozom in izvozom hrane. ”Sem samostojen. Nič ni me manjka. A nekako sem zamudil pravi vlak za ligo NBA, kjer bi lahko gradil drugo kariero,” o svojem življenju pripoveduje 45-letni nekdanji košarkar iz Tbilisija, ki si je z veseljem vzel čas za Sportklub.

Predlagali ste, da intervju opravimo v slovenskem jeziku, pa čeprav ste Ljubljano zapustili pred več kot 20 leti in se večinoma, tudi v družini, sporazumevate v angleščini. Na kakšen način vzdržujete znanje slovenščine?

Slovenija bo imela vedno prav posebno mesto v mojem srcu. Še posebej Ljubljana. Iskreno, večkrat bi se vrnil, če bi se dalo. Nazadnje sem bil pred petimi leti. Toda če imaš nekaj res rad, potem to neguješ. Tudi mame nisem nikoli pozabil. Z ženo, ki je sicer Kitajka, in sinom res govorim angleško, pa tudi v ruščini in mandarinščini. Slovenščina? Iskreno, redko govorim. V Seattlu je sicer nekaj Slovencev, s katerimi govorim. To pa je tudi vse.

Kaj pa nekdanji slovenski soigralci?

Sem v stiku z Borisom Gorencem, s katerim sva se pred nekaj leti srečala v ZDA. Zdaj je uspešen agent. Pred kratkim sem govorim z Zoranom Martičem. Prav pogosto pa ne komuniciram z nekdanjimi trenerji in soigralci. Verjetno tudi zaradi tega, ker sem se umaknil iz športnih krogov.

V katerih krogih pa se gibljete?

Ukvarjam se z uvozom in izvozom prehrane, medicino, oskrbovanjem starejših in bolnikov … Vodim portfeljsko podjetje, kar je zelo delovno naporno in intenzivno. Trenutno imam štirinajst zaposlenih. Do koronavirusa jih je bilo več kot 80. Sem tudi lastnik doma za ostarele. Ukvarjam se z nepremičninami in poučujem na univerzitetni ravni. V prihodnje bi bil na slednjem področju rad še bolj dejaven. Priznam pa, da pogrešam šport.

Ste se zavestno ločilo od košarke?

Košarkarsko kariero sem končal zelo zgodaj, skorajda kot majhen invalid. Največ težav sem imel s koleni, deloma tudi z gležnji. V enem letu sem prestal šest operacij. Skoraj dve leti sem hodil s pomočjo bergel ali pa se vozil z invalidskim vozičkom. Na pomoč mi je priskočil beograjski terapevt s posebno fizioterapevtsko aparaturo. Skoraj pol leta sva skupaj delala po štiri ure na dan, da sem lahko okreval. Posledično sem prišel na idejo, da bi se začel ukvarjati s terapevtsko in drugo medicinsko pomočjo. To je bil začetek neke nove poti.

Naraven prehod …

Ni šlo tako zelo gladko. Vmes sem sodeloval tudi z ligo NBA oziroma NBA Kitajska, pospešeno sem študiral ter delal za Organizacijo združenih narodov in ambasado Gruzije. Nato je prišla finančna kriza leta 2008. Takrat so se nakopičile težave. V Gruziji je bila vojna, jaz pa sem od tam uvažal lešnike v ZDA in Evropo. Zaradi vojne in krize je naša tovarna propadla. Na borzah je vrednost delnic padla za več kot 60 odstotkov. Tudi nepremičninski trg je bil v krizi. Znašel sem se na razcepu. Imel sem ponudbo iz enega od klubov lige NBA, a sem vedel, da moram nekako rešiti odprte posle. Hiše, ki sem jih kupil kot investicijo, so izgubile 70 odstotkov vrednosti. Najemnikov nisem imel. Zato sem jih prenovil, pridobil sem licenco in se lotil terapevtskega posla. Ta korak me je rešil pred denarnim zlomom. Ob tem pa sem leta 2010 s težkim srcem zavrnil možnost zaposlitve v osrednji pisarni lige NBA.

Povsem novo poglavje, torej. Kakšna vzporednica s košarko?

Stalno sem v pogonu. Akcija. Veliko delam. Kot košarkar zanesljivo nisem toliko delal. Osredotočen sem bil na treninge in tekme. Zdaj pa sem aktiven skoraj 24 ur na dan. A nekako sem sprejel takšen način življenja. Ko sem ga, sem postal bolj samozavesten. Ni mi treba vlagati prošenj za službe in trepetati, ali bo moj življenjepis dovolj dober za zaposlitev. Zdaj sem jaz tisti, ki zaposluje. Sem dobro izobražen. Imam diplome iz več smeri. Tudi magisterij in doktorat. Znam se prilagoditi. Znam preživeti. Predvsem pa sem odvisen od sebe in svojega dela ter obkrožanja s kakovostnimi ljudmi. Le z ekipo ob sebi lahko poskrbiš za stabilen rezultat.

Zveni kot druga osamosvojitev.

Točno tako. Mika me, da bi napisal knjigo, kako postati poslovno samostojen. V vseh teh letih sem se namreč veliko naučil. Vlagal sem vase, v svojo izobrazbo in razvoj, obenem pa sem plemenitil vrline, ki jih potrebujem. V prvi vrsti gre za vodstvene odlike, nato pa tudi za sposobnost vodenja skupine ljudi, s katerimi je treba zgraditi most zaupanja. Ko sistem deluje, je dobro. Toda v mojem primeru me je do tistega trenutka vodila dolga in stresna pot.

Gre za popolno nasprotje mnogih košarkarjev iz lige NBA, ki po karieri bankrotirajo. Ste se zavedali vseh pasti?

Vedeti morate, da sem kariero zaključil relativno zgodaj. Nekaj sem zaslužil, a malo, če vse skupaj primerjam z današnjimi zvezdniki. Sem bil pa, ko gre za denar, vedno previden in zanesljiv. Vlagal sem v nepremičnine, v delnice, pa tudi veliko v sebe in izobrazbo. Nisem tvegal. Nisem bil ‘kockar’. Ko pogledam nazaj, lahko rečem, da sem delal prav. Težave sem imel le zaradi globalne finančne krize.

Dejali ste, da so bile poslovni sprožilec pravzaprav vaše zdravstvene težave. Ste danes zdravi? Normalno hodite ali tečete?

Doma imam kar nekaj fitnes naprav. Poleg tega pa zelo rad plavam. Redno vadim. No, vsaj kolikor mi čas dopušča. Zdaj imam kar malce slabo vest. Ob vstopu v novo leto sem sprejel nekaj zaobljub, povezanih z vadbo. Nisem povsem dosleden. A zaradi organizacije dela in družine mi zmanjkuje časa.

Se bo sin podal po vaših stopinjah?

Star je pet let. Prva športa ljubezen je plavanje. A morda bo postopoma pristal tudi v košarki.

Je košarka še na vašem radarju?

Da, spremljam jo. Predvsem ligo NBA. Žal Seattle nima več svoje ekipe. Občasno obiščem Portland in si ogledam kakšno tekmo. Košarka je moj DNK. Nisem pa nekdo, ki bi vedel, kakšen sistem igra kakšna ekipa, kakšno plačo ima kakšen zvezdnik ali kakšno je zdravstveno stanje v določeni ekipi.

Ali v kraju, ki nima ekipe v ligi NBA, vedo, kdo je Luka Dončić?

Seveda. Predvsem pa jaz vem, kdo je Luka. Rad bi ga tudi osebno spoznal. Povedal bi mu tudi, da je prav on velik socialni kapital za celotno Slovenijo. To je treba negovati. Predvsem pa so izjemni športniki dokaz, kako smiselno je vlagati v šport. To je tudi dolgoročna investicija v ekonomijo in kulturo. Sloveniji namreč želim vse najboljše.

Ne moreva se izogniti košarkarskim spominom. Ta mesec bo minilo 25 let od nastopa Olimpije na zaključnem evroligaškem turnirju v Rimu. V kolikšni meri vas je zaznamovalo tisto obdobje?

Zavedam se, da sem z Olimpijo takrat pisal zgodovino. Kot golobradi novinci smo premagovali evropske velikane, ki so imeli neprimerno večje proračune. Padali so Panathinaikos, Barcelona, Bologna … Še ko sem bil nazadnje v Ljubljani, so se me ljudje spominjali in mi govorili o letu 1997. Takrat sem bil še zelo mlad. Na življenje in šport sem gledal z drugačnimi očmi. Nisem imel znanja in izkušenj. Spomini? Bilo je veliko lepih stvari. Tudi o tem bi nekoč pisal v knjigi.

Ste ob selitvi iz Gruzije v Slovenijo slutili, da prihajate v okolje, ki bo spremenilo vaše življenje?

Pravzaprav sem pobegnil iz Gruzije. Dejal bi celo, da mentalno nisem bil povsem pripravljen postati poklicni košarkar. Oče je bil arhitekt. Tudi jaz sem rad risal. Potegnilo me je v košarko. Ni mi žal. Nikakor. Verjamem pa, da bi mi bilo lažje, če bi že takrat vlagal tudi v izobrazbo.

O ligi NBA niste sanjali?

Že prvo leto bi si lahko zlomil nogo in se vrnil domov. NBA? Ne, ne. Živel sem iz dneva v dan. A spominjam se, da so nekateri soigralci sanjali o tem. Jaz pa nisem gledal tako daleč. Ko pa sem napredoval, so se začela odpirati nova obzorja. Pojavili so se agenti in interesenti iz tujine. Zato rad pravim, da sem najbolj užival takrat, ko sem kot popolni neznanec igral v dresu Slovana in mlade Olimpije. Čutil sem manj pritiska in imel veliko prijateljev.

Kaj pa odločilni koš v Zagrebu, s katerim ste pokopali Cibono in Olimpijo popeljali v četrtfinale Evrolige? 

Nisem prispeval prav veliko takšnih košev. Ta je bil nekaj posebnega. Bil sem zelo samozavesten. Na simbolični ravni je to slika mojega življenja. Še danes se znam boriti do konca. Če čutim obvezo, jo bom izpolnil. Da, veliko podobnih metov sem tudi zgrešil. Tudi vsakega posla danes ne zaprem tako, kot bi si želel. A se nato trudim in iščem nove poti. In na koncu mi uspe.

Kaj pa domača Gruzija? Čutite bližino vojne?

Nikoli nisem prekinil vezi s svojo domovino. V Gruziji imam nekaj investicij, logistiko za izvoz v ZDA, pomagal sem ambasadi, ministrstvu za šport, olimpijskemu komiteju … Tam imam še vedno tudi očeta. Lahko vam povem, da čutim negotovost. Vem, da je to država, ki bi lahko že jutri izginila. Zakaj? Zaradi enega majhnega diktatorja iz Moskve, ki bi rad spremenil države poleg njega. Če mu bodo to dovolili. Kar se dogaja v Ukrajini, je grozljivo. Ker vem, kaj se je leta 2008 dogajalo v moji Gruziji, me spreleti srh. Katastrofa! In to v 21. stoletju.

Imate znance v Ukrajini?

Da, zelo veliko. Smo v stiku. V Seattlu in v okolici živi 100.000 Ukrajincev in vsi so mobilizirani ter pripravljeni pomagati državi. Težko govorim o tem. Poglejte, intelektualna lastnina je naša največja prednost. Izkoristiti jo moramo, da najdemo rešitev za našo zemljo in stabilno prihodnost. Da bi jo ohranili za naše zanamce. Iskati moramo alternativne rešitve za energijo, se boriti proti globalnemu segrevanju, ščititi vode, razvijati nove tehnologije za naslednja stoletja … To je človeški cilj. Potem pa se najde Putin, ki nas vleče nazaj v leto 1939 in želi pisati novo aneksijo. Anschluss 2022. Vleče nas v vojne. To vodi v smrt. In kaj je njegova največja težava? Dejstvo, da mnogi Rusi živijo v revščini in pomanjkanju, medtem ko pa je, recimo, Estoncem veliko lepše. Morda se boji, da bi se ljudstvo uprlo, zato tudi z vojnami na tujih tleh ohranja položaj.