Le dve reprezentanci sta si, poleg gostiteljev, že zagotovili nastop na svetovnem košarkarskem prvenstvu. V evropskem kvalifikacijskem kotlu se vozovnice za SP 2023 veselijo slovenski znanci Finci, kot prva afriška reprezentanca pa si je napredovanje priborila Slonokoščena obala. Z njo pa kot selektor tudi slovenski strokovnjak Dejan Prokić, ki se v pogovoru za Sportklub javlja iz Afrike.

Potem ko je slovenski pečat v košarkarski reprezentanci Slonokoščene obale pustil Slobodan Subotić, je ta mesec do malce nenadejane priložnosti prišel 48-letni Dejan Prokić, nazadnje trener drugoligaške Sežane. Afriško zgodbo strokovnjaka, ki je deloval tudi v Kijevu, Tbilisiju, Milanovcu ter pri Iliriji in Olimpiji, odslikava pogovor po zagotovljeni kvalifikacijski vozovnici za svetovno prvenstvo 2023.

Po bavarski klofuti selektorjev rez za EuroBasket

Eurobasket 2022

29. Avg 2022 1

Eurobasket 2022

29. Avg 2022 1

Slobodan Subotić iz Slovenije na afriški beton, ki odpre oči

Košarka

23. Jul 2022 0

Košarka

23. Jul 2022 0

Kakšna je bila vaša pot do klopi Slonokoščene obale?

Stik je bil vzpostavljen že pred leti. Takrat se mi je ponudila priložnost, da prevzamem vlogo športnega direktorja. Zaradi zdravstvenih težav izziva nisem mogel sprejeti. Dela se je nato lotil Slobodan Subotić. Jaz sem ostajal v stiku z njimi. Do preloma pa je prišlo pred tedni, ko je dotedanji selektor Natxo Lezkano zaradi klubskih obveznosti sporočil, da se ne bo vrnil v Afriko. Znova so se spomnili name. V tem primeru sem se odločil, da priskočim na pomoč.

Tovrstni skoki v nova klubska ali reprezentančna okolja so vselej zahtevni. Ko pa gre za novo celino, edinstven košarkarski slog in povsem drugačno kulturo, je izziv prav gotovo še neprimerno večji.

Seveda. Delal sem v Ukrajini in Gruziji ter videl razliko. Ko pa gre za Slonokoščeno obalo in reprezentanco, je sprememba še toliko večja. Do 13. avgusta še nikoli nisem stopil na afriška tla. Ko sem prišel, so nas čakale priprave v Tuniziji. Že tam sem bil navdušen. Tik pred kvalifikacijskim oknom smo se preselili v Abidjan. Nisem imel prav veliko časa za spoznavanje okolja. Tudi o občutkih nisem prav veliko razmišljal. Želel sem spoznati mentaliteto ljudi in karakteristike ekipe. Na koncu se je vse izšlo po najboljših željah.

Reprezentanca je bila do vašega prihoda brez poraza. Verjetno ste se zato v veliki meri naslonili na že obstoječi sistem. Koliko manevrskega prostora pa ste imeli za svoje ideje?

Res je, da so bili brez poraza. Toda prvi skupinski del je bil neprimerno lažji od drugega. Zdaj se je bilo treba soočiti z Nigerijo, ki ima v svojih vrstah tri košarkarje iz lige NBA, nato z Ugando, za katero igra Ishmail Wainright, in še z Zelenortskimi otoki, katerih prvo ime je Walter Tavares. To so reprezentance s kakovostnimi jedri in košarkarji, ki imajo mednarodne izkušnje. Čutil sem manjšo negotovost, morda kar strah. To so pač močnejše ekipe kot, recimo, Gvineja ali Centralnoafriška republika. Naslonil na obstoječi sistem? Da, vsekakor je bilo treba graditi na že obstoječem. Vnesel sem nekaj sprememb in dodal svoje ideje. Z videnim sem zadovoljen. Krajša analiza kaže, da je reprezentanca dosegala v povprečju 10 točk več od predhodnega okna.

Gre za dolgoročno sodelovanje?

Kot sem pojasnil, se je vse skupaj zgodilo zelo hitro. Položaj je bil malce kaotičen. Seveda ni dobrodošlo, da selektor odpove sodelovanje dobra dva tedna pred reprezentančnim zborom. Zato niti ni bilo časa za neke dolgoročne pogovore.

A vaš interes seveda obstaja …

Voditi reprezentanco na svetovnem prvenstvu bi bil nek logičen nadaljnji razvoj dogodkov. A v športu in življenju na splošno ni nekih zagotovil. Me pa veseli, da so vodilni možje in reprezentanti zadovoljni. Tudi navijaško navdušenje priča o košarkarski evforiji. Bomo videli.

Kaj pa okolje? Kakšna pozitivna ali negativna presenečenja?

Večinoma sem delal v okoljih, ki po organizacijskih in ekonomskih plateh niso bila na najvišji ravni. Gruzija, Ukrajina, Srbija … Tam sem si nabral veliko izkušenj. Pričakovati presenečenja in sprejemati tudi določene nelogične stvari – tudi to je izkušnja. Lahko pa rečem, da sem bil pozitivno presenečen nad ekipo. Ko se tekma začne, se fantje spremenijo v stroje. Žene jih neverjetna energija. Pa tudi izkušnje. Poglejte, kapetan Stephan Konate ima 42 let, Souleyman Diabate pa 36. A njun pristop je izjemen. To sem uvidel že na pripravljalnih tekmah. Fantje se zavedajo, da ne spadajo med najbolj kakovostne igralce. Toda to nadomeščajo z energijo. Ko pa govorim o negativnih presenečenjih, bi morda izpostavil odnos do točnosti, dogovorov … Glede tega so malce preveč sproščeni.

V kolikšni meri pa se v košarkarski Afriki pozna prodiranje Evrope in Amerike?  

Slonokoščena obala je francoska kolonija, zato se ve, kdo ima največji vpliv. Francozi imajo tukaj pod nadzorom tudi 15-letne igralce. Jasno, tudi liga NBA. To je globalna znamka. Me pa moti malce površno gledanje. Liga NBA je za mnoge šov, fizika, atletika … Afričani so to takoj sprejeli. Morda pa spregledajo ozadje. Pri tem mislim na organizacijo, vrhunsko taktiko, tehniko …Tega ne gre zanemariti.

Že dolgo ste na trenerskem zemljevidu. Vseeno pa so lahko zadnji tedni v Afriki tudi za vas odskočna deska. Kaj si obetate?

S košarko živim že vrsto let, že skoraj tri desetletja. To je moja služba. Ponujeno vedno sprejmem in delam s polnim entuziazmom. Ne maram filozofiranja. Res pa je, da moje ime zdaj verjetno zveni malce drugače. Na razvoj kariere lahko gledam s pozitivnimi mislimi. Vem pa, da mora košarkarski delavec načrtovati predvsem naslednji dan.

Verjetno pa je razlika, ali nekdo vodi reprezentanco na SP ali pa Sežano v 2. SKL …

Nedvomno. Zavedam se odmevnosti dosežka. A zame je tudi Sežana izziv. Kot je bilo delo v Olimpiji, pa v Kijevu … Delo je vedno treba opraviti. Na marsikaj drugega pa človek nima vpliva.

V mnogih tujih medijih ste bili označeni za srbskega trenerja. Verjetno bi bil potreben popravek.

Rojen sem v Ljubljani. Košarkarsko sem odraščal v Sloveniji. Nikoli pa nisem skrival srbskih korenin. Tudi tamkajšnje okolje poznam. Lahko pa s ponosom povem, da sem slovenski trener. Mimogrede, danes to zveni drugače kot pred leti. Ko nekomu omeniš Slovenijo, je prva asociacija Luka Dončić.