Slobodan Subotić iz Slovenije na afriški beton, ki odpre oči

Košarka 24. Jul 20227:00
Delite:
Foto: Fédération Ivoirienne de Basketball

Pred nadaljevanjem poletne akcije slovenske košarkarske reprezentance, z vrhuncem na evropskem prvenstvu 2022, se je v intervjuju za Sportklub razgovoril nekdanji odličen igralec in tudi selektor Slovenije Slobodan "Piksi" Subotić. Pred dnevi se je vrnil z enoletnega dela v Slonokoščeni obali in razkril marsikatero podrobnost o tej afriški državi. Spregovoril je tudi o možnostih Slovenije na EuroBasketu, opisal svojo najtežjo "postajo" na trenerski poti in se ozrl na Ciper, kjer bo avgusta znova v vlogi glavnega trenerja.

Slobodana Subotića smo ujeli doma v Ljubljani, kjer je bil le dva dni pred odhodom na oddih v Istro. Z julijem se je končala njegova epizoda v Slonokoščeni obali, kjer je bil direktor reprezentanc in pomagal pri razvoju košarke v tej obmorski državi v Zahodni Afriki.

Medtem ko je v profesionalni karieri oblekel le dresa Smelt Olimpije in Arisa, je za njim, odkar je košarkarske copate leta 1993 obesil na klin in se preselil ob parket, že 18. izkušnja v karieri. Vodil je kar 14 klubov, od tega polovico grških, bil selektor dveh članskih reprezentanc, enkrat športni direktor in nazadnje torej še funkcionar ob Gvinejskem zalivu, natančneje v Abidžanu, kjer prebiva kar 20 odstotkov od slabih 30 milijonov prebivalcev, kolikor jih premore ta afriška država.

“Pripeljali so me, da bi dvignili košarko na višjo raven. In res smo imeli lepe uspehe. Lani smo bili drugi na afriškem prvenstvu. Ravno prejšnji teden smo končali drugo kvalifikacijsko okno za svetovno prvenstvo 2023 in na šestih tekmah šestkrat zmagali,” nam o zadnji službi pove 65-letni strokovnjak, ki je nad Slonokoščeno obalo navdušen.

Foto: Fédération Ivoirienne de Basketball

S Slonokoščene obale na Ciper

Poslovil se je po natanko letu dni. Imel je enostransko možnost, da tam ostane še dve leti, a se zaradi organizacijskih preglavic odločil, da obrne nov list. Izbral si je ciprski Apoel, kjer bo občutil tudi malce nostalgije. Gre za državo tesno povezano z Grčijo, kjer je preživel sedem let igralske in kar 20 let trenerske kariere. Predsednik kluba je sin njegovega nekdanjega soigralca v Arisu.

“Vendarle razumem njihov jezik, 20 let sem bil v Grčiji. Na Cipru vsaj desetkrat v življenju, tam imam veliko prijateljev. Odločil sem se, da grem. Ponudili so mi tudi reprezentanco, a sem jo zavrnil. Tam bom trener, začnem 15. ali 16. avgusta in že sestavljamo ekipo,” razkrije Subotić.

Vabljeni k branju intervjuja s Slobodanom Subotićem, ki se je razgovoril o življenju in delu v Slonokoščeni obali, zunanjih betonskih igriščih, kjer so jim treninge prekinjali tropski nalivi, razlogih za odhod iz Afrike, selektorju Aleksandru Sekuliću, izpisovanju Luke Dončića iz Olimpije in prihodnosti košarke v Sloveniji ter kako jo še izboljšati.

Foto: Fédération Ivoirienne de Basketball

Intervju s Slobodanom Subotićem

Torej, kakšna je bila izkušnja na afriški celini? Kje ste bili, kakšna je bila vaša vloga?

Slonokoščena obala. Bil sem tehnični direktor vseh reprezentanc in tudi trener vseh njihovih največjih talentov. Mislim, da sem jim veliko pomagal. Čeprav sem imel triletno pogodbo, sem se sicer odločil, da se vrnem. Bilo je naporno, ker določenih zadev ne morejo sprejeti in potem se ti obremenjuješ. Kličeš in organiziraš stvari, a do njih potem ne pride. Zato sem imel dovolj, čeprav sem se imel tam lepo.

Kakšen vtis je na vas pustila Slonokoščena obala?

Čudovita država in čudovito so me sprejeli. Še danes prejemam sporočila, zakaj sem odšel. Mi Afrike sploh ne poznamo. Spoznal sem jo, veliko sem potoval, bil sem tudi v Ruandi, Angoli, Egiptu, Kamerunu … Kar mi je bilo najbolj všeč, je to, da je bilo celotno leto 30 stopinj. Uživaš v natikačih in kratkih majicah. Ljudje so zelo prijazni. Nekaj težav sem imel, ker večinoma govorijo francoski jezik, redki angleškega. Zelo spoštujejo belce. Videl sem tudi veliko mešanih parov.

Je država, ki raste. So največji izvoznik kave in kakava na svetu. Pri njih se šele zdaj pojavlja srednji sloj. Do zdaj so bili le zelo revni in zelo bogati. Če greš iz vasi pa vidiš tisto, kar je na dokumentarcih. Otroci nagi tekajo po makadamu, okoli skačejo kokoši, živijo v kolibah. Doživiš tisto pravo Afriko.

Velika nasprotja torej.

Način življenja je precej drugačen kot pri nas, zadovoljni so že z desetimi centi, tukaj nismo s sto tisoč evri. Otroci so krasni, res sem jih občudoval. Prijazni so, vsi ti pomagajo. Tudi če greš po cesti kot edini belopolti, nihče za teboj ne obrača glave.

Živel sem v delu mesta, kjer ima blizu hišo tudi Didier Drogba. Pred hišami vidiš varnostnike, potem človeka za parkiranje, imajo svoje voznike, to so te bogate družine, tega je tam ogromno. Ko smo bili drugi na afriškem prvenstvu, smo imeli sprejem pri ministru za šport in predsedniku države. Mislil sem, da sem prišel v Belo hišo. Vse je bilo res vrhunsko.

Foto: Fédération Ivoirienne de Basketball

Vas je kaj posebej presenetilo?

Morda to, da običajno na treningih velja red, denimo začne se z ogrevanjem in raztegovanjem, kar traja kakšnih 15 minut. Oni pa so v drugi minuti treninga že v polnem sprintu. Kaj takšnega še nisem videl. Tečejo, skačejo, zabijajo, sploh ne vedo, kaj je ogrevanje.

Včasih smo trenirali ob šestih zjutraj, ker tam delajo vse zunaj. To so vse zunanja igrišča. Imajo tri dvorane, a jih moraš plačati, kar je za njih katastrofa. Dvorane so tako večinoma prazne, ker predsedniki klubov ne želijo plačati najema. Pa ni drago, ura treninga je kakšnih 15 evrov. Podlaga je beton. Padejo, se udarijo, poberejo in gredo naprej, ne moreš verjeti. Če pade dež, prekinejo trening, se poskrijejo, v pol ure se posuši in nadaljujejo.

Kako je bilo s koronavirusom, so bile kakšne omejitve?

Ne, kje pa. Na začetku si moral za v trgovski center nadeti masko, a le na vhodu, kjer so bili varnostniki. Ko si vstopil, si masko snel. V restavracijah in kavarnah ni bilo mask. Niti nisem opazil, da bi kdaj kje manjkal kakšen igralec, ali da bi bil odsoten kakšen zaposleni, ker je zbolel za covidom. Tam je večji problem malarija.

Tudi prehrana je težava. Številni igralci jedo enkrat na dan, večinoma riž. Meso je za njih zelo drago. Imajo pa zelo kvalitetne in precej poceni ribe. Tako večinoma jedo riž in ribe. Zato sem kdaj zjutraj prinesel kakšne rogljičke, to je bilo za njih ‘vau, hvala trener!’

Sledila je torej odločitev, da zapustite Slonokoščeno obalo in se preselite na Ciper?

Pred dvema mesecema je prišla ponudba s Cipra. Od predsednika kluba, čigar oče je igral za Aris, kjer sem bil jaz v Grčiji. Torej njegov sin me je gledal, ko sem še igral. Vedno si je želel nekoga iz tiste generacije pripeljati na Ciper. Apoel je tam največji klub. Njihov nogometni klub je več let igral v ligi prvakov. Prišli smo v kontakt, a bil sem osredotočen na reprezentančno okno, ker smo se nanj zelo pripravljali. Tako sva se slišala po tekmah, nato sem se vse bolj nagibal k Cipru.

V Slonokoščeni obali je bil natanko 12 mesecev. Foto: Fédération Ivoirienne de Basketball

Kakšna pa je vaša ocena trenutnega stanja slovenske košarke?

Tu je zdaj le ena ekipa. Ni več Krke, ni Domžal, ni Celja, ni Obale. Tu je le Olimpija in hvala bogu, da je prišla Cedevita. Naj ostane, imajo še eno leto pogodbe, sicer bi bila katastrofa. Tisti, ki so klub vodili pred Cedevito, bi morali v zapor. Ekipo so spravili v drugo ligo. Razni Romani Lisci in podobni, to je katastrofa, da košarko vodijo takšni ljudje.

Na žalost je tako. Na Hrvaškem se govori, včasih se je tudi v Sloveniji, da bi se izstopilo iz lige ABA. Iz nje lahko izstopiš le na en način, da zveza ali kdo drug najde močnega pokrovitelja, da so vse tekme na televiziji, da se popularizira šport in da gre denar klubom.

Spremeniti bi se moral tudi davčni sistem. Da denar, ki ga podjetje vloži, ne bi bil obdavčen. To je edini pogoj, da se gre naprej. Športniki so najboljši ambasadorji. Kolesarji, košarkarji, odbojkarji, smučarji … Imamo Luko Dončića. Nihče se ne zaveda, da je to največja znamka Slovenije vseh časov. Kot je bil včasih Bojan Križaj. Tega ne izkoriščamo, ker ni posluha. Vložite v šport in športnike. Nekaj je potrebno narediti. Kapo dam dol Milanu Mandariću in Emilu Tedeschiju.

Omenili ste črno obdobje Olimpije, kakšna je bila vaša izkušnja v klubu?

V Olimpiji sem bil en mesec športni direktor. Obljubljeno mi je bilo, da bo prišlo v 14 dneh 800 tisoč evrov. Denar naj bi dal Petrol in še eno podjetje. To je bilo leta 2012, ko je bil predsednik kluba Jani Möderndorfer. Sedel sem v klubu dober mesec, veliko stvari smo uredili, a tega denarja ni bilo.

Bil sem na sestanku, zadnjem, preden sem dal odpoved in odšel za trenerja v Libanon. Tam so bili direktor BTC-ja Jože Mermal, Möderndorfer, predsednica izvršnega sveta Pivovarne Union, direktor Spara in še predstavnik zavarovalnice Triglav. Olimpija takrat ni bila prvak in je bilo v pogodbi, da zato drugo leto vsak sponzor nameni 20 odstotkov manj denarja. Eni so začeli govoriti, da gremo v bankrot. Čakal sem tistih 800 tisoč evrov, a jih ni bilo. Potem so prišli v klub znani mešetarji, menjavali so trenerje, naprej so porivali igralce svojih agentov, jaz to javno povem. Pa saj vse povedo rezultati.

Subotić na novinarski konferenci ob prihodu v Olimpijo. Foto: Aleš Fevžer

Kako pa zdaj gledate na Cedevito Olimpijo oziroma ekipo, ki jo sestavljajo?

Niso še kompletni. Velika napaka pa je, da Jaka Blažič ne ostaja. Ne vem, koliko so mu ponudili v Turčiji, a on je zame polovica ekipe. Blazno mi je všeč. Igra obrambo, ima met, nevaren je v protinapadu in v igri ena na ena. On ne igra za statistiko, temveč za ekipo. Zelo težko ga bo nadomestiti, res mi je žal, da ni ostal.

Ali drži, da se je v vašem kratkem času v Olimpiji od Ljubljane poslovil Luka Dončić?

Jaz sem podpisal njegovo izpisnico! Takrat je bil v klubu še Janez Drvarič, prišel je do mene in dejal, ‘ob 9. uri zjutraj je trening mladincev, menda je en fant, od Saše Dončića sin, ki je v Italiji na turnirju dajal po 50 točk.’ Takoj mi je padlo nekaj v oči. Ura je bila 15 do devetih, vsi fantje so bili še na klopi in se pogovarjali, on je bil že preznojen, metal, izvajal preigravanja. Že takrat je bil nivo zase. Bil je najvišji in delal, kar je želel. A takrat ni nihče vedel, da bo storil to, kar je sledilo.

Čez nekaj dni je k meni prišel njegov oče in rekel: ‘Poslušaj Piksi, imamo ponudbo Real Madrida, imamo tri dni, da se odločimo.’ Najprej sem vprašal, kako je s tem, z izpisnico in odškodnino. Drvarič mi je povedal, da ne moremo nič, ker je star komaj 13 let. Poklical sem še zvezo, dejali so mi, če jih tožimo, bomo dobili sto evrov, ker je premlad igralec. Nato sem podpisal in mu dal žegen.

To kar on počne, kako je napredoval, kako igra … Zjutraj vstanem in grem na Twitter, da pogledam njegove vrhunce. Ne vem, kaj počnejo drugi, lige NBA do končnice ne gledam, ker to je zame cirkus, a takoj pogledam, kaj je storil Luka. Res vsa čast njemu. To je zvezda, ki pride enkrat na sto let. Pa da je tako umirjen in prizemljen, to mi je tudi všeč. Tudi jaz kot igralec nisem bil zvezdniški, ne maram takšnih karakterjev. Vsi smo enaki. Ti si novinar, jaz sem trener, on je delavec, ta je igralec. Vsi smo iz krvi in kosti.

Z njim je povsem realna tudi medalja na evropskem prvenstvu.

Garantirano. Kaj je naredil na olimpijskih igrah? To ni evropsko prvenstvo. To je potrebno izkoristiti.

Luka Dončić. Foto: Aleš Fevžer

Kaj pa mislite o prepričevanju Dragića? Pet let ni igral za reprezentanco, prepričali so ga, da se vrne in se poslovi pred domačimi navijači.

To je bilo zelo lepo. Njega osebno zelo cenim. Naredil je kariero, spomnim se ga, ko je igral še v Sloveniji in nato odšel v Španijo, pa v NBA. Kapo dol. Fant je tako močan karakter, zdaj ima tudi osebne težave, a kljub temu igra dobro. Tisti, ki ni doživel ločitve, pa da ob tem trenira in igra, tega ne zna ceniti. Res mu želim vse najboljše in da bo ostal v košarki.

Zelo sem vesel, ko vidim kakšnega bivšega športnika, da je ostal v športu. Zdaj je denimo Vassilis Spanoulis postal trener. Pred štirimi leti sva se pogovarjala, ko sem bil trener Panioniosa, sem ga želel pripeljati. Srečala sva se na Kreti, sem ga vprašal, kako dolgo bo še igral. Vem, da je želel postati prvi strelec in asistent Evrolige. Rekel sem mu, da mu svetujem le eno stvar, naj po koncu kariere ne naredi napake in si vzame eno leto premora. Pozabijo te čez noč, sploh v Grčiji. Karkoli boš postal, takoj se spravi zraven.

Torej je pomembno, da se prenaša znanje na naslednje generacije?

Tako je. Všeč mi je, ko so športni funkcionarji nekdanji športniki. Pokojni profesor Nikolić mi je dejal, da so bili včasih funkcionarji v nekdanji Jugoslaviji bivši igralci, spoznali so se na ta posel. Je rekel, ‘danes vidiš, da je ob predsedniku kluba glavni tisti, ki je bil njegov varnostnik. Športni direktor je bil knjigovodja. Če nisi zavohal smradu v slačilnici, ne moreš biti v športu.’ On je bil moj mentor. Šport je specifična stvar, to so drugi odnosi, treba je pomagati in podpirati, slačilnica oziroma teren pa je cerkev.

Zdi se, da je Dragić precej pogrešal reprezentanco.

To vsak pogreša. Lani sem dejal, da je izbira Aleksandra Sekulića za trenerja najboljša možnost, ker ni trener, ki sebe postavlja v ospredje. On jih je umiril, prinesel nekakšen človeški odnos, kar zelo vpliva. Prva stvar vsake ekipe je kemija. Brez nje lahko imaš pet najboljših igralcev na svetu.

Foto: FIBA

Kako pa gledate na seznam za priprave na EP 2022, vas je kaj presenetilo?

Ne, vse je normalno in logično.

Kako pa gledate na naturalizacijo? Zelo verjetno bo na EuroBasketu več Američanov kot Slovencev. Tudi Hrvati so po odhodu Dina Rađe v procesu naturalizacije.

Midva z Dinom imava odličen odnos. Sem boter njegovega otroka. Zdaj je postavil hišo poleg mene v Istri. Sem ga vprašal, zakaj je tako trmast. Je rekel ‘ne, mi moramo sami ustvarjati svoje igralce.’ Sem mu odgovoril, da že deset let nimajo novega branilca, da more klicati 37-letnega Roka Lenija Ukića. Dokler ne narediš organizatorja igre, si pomagaj. Kje je tukaj sramota? Slovenija je osvojila evropsko prvenstvo s tujcem. To ni sramota.

Vas je morda presenetilo to, da znova ni Žana Marka Šiška?

Tudi jaz kot selektor sem imel Bena Udriha, ki se dvakrat ni odzval. Enkrat je prišel dva dneva prepozno, ko smo že trenirali in ga nisem uvrstil med 12 igralcev, pa je bil potem jezen name. Vsak trener ima svojo filozofijo, mi od zunaj ne vemo, kaj ve on. Trener ne sme vsega razlagati, v vsaki družini, in reprezentanca je družina, se dogajajo stvari, ki jih ne smeš odnesti skozi vrata.

Jaz sem imel takšne pritiske v življenju, da težko to sploh razložim, ko sem bil prvo leto trener Panathinaikosa. Mlad trener, ki je v tem poklicu šele tri leta. Zamenjaš Božidarja Maljkovića, takrat najboljšega trenerja v Evropi. 14 let že niso bili prvaki. Novinarji so se stavili, v katerem mesecu bom dobil nogo. V vsej sezoni smo izgubili pet tekem, takrat so me požrli, a na koncu smo bili prvaki.

Foto: Aleš Fevžer

Katera trenerska izkušnja je bila vaša najtežja v trenerski karieri?

Panathinaikos. Leto prej sem z Arisom osvojil Koračev pokal. Zato so me vzeli, Panathinaikos vedno vzame trenerja, ki je nekaj že osvojil. 14 let brez naslova. Porabljeni so bili milijoni. V klubu so bili pred mano poleg Maljkovića še Dominique Willkins, Stojko Vranković, Žarko Paspalj, sami takšni igralci in trenerji. Prideš tja in veš, da če si drugi, si končal. Podpišem Dina Rađo, takoj so skočili name, da je brez kolena. Je postal najboljši center. Podpišem Byrona Scotta, spet so govorili, da je star in na gostovanjih ne igra dobro. Pa smo bili prvaki.

To sta bili dve leti, ko ni bilo dneva, da bi bil sproščen. Ves čas adrenalin. Zgodilo se mi je, da igramo v Atenah in premagamo Maccabi za 20 točk, greva z ženo na večerjo in domov. Ob enih sem zaspal, ob treh ponoči sem v dnevni sobi gledal posnetek tekme. Velikokrat so me otroci, ko so vstali, našli, da spim na kavču. Sin je tudi trener in mi je rekel, da zdaj me razume. Dve težki leti. Tudi v Olympiacosu je bil pritisk. V Grčiji je ves čas prisoten. Če izgubiš dve tekmi, te začnejo navijači, novinarji in predsedniki pritiskati. Težko je biti tam trener.

Pred dnevi je Sekulić postal trener Lokomotiv Kubana, kako gledate na ta podpis?

Realno. Naredil je rezultat z reprezentanco. A oni zdaj igrajo le VTB ligo. Želim mu vse najboljše, čeprav tam je tudi težko delati. Tudi tam imajo predsedniki za seboj različne managerje, ki kljukajo in v trenutku menjajo trenerje. Slišal sem, da pride predsednik med tekmo v slačilnico in reče, če ne zmagate, ne hodite domov in podobno.

Zdaj sem imel igralca v Kodivariju, ki je igral v Skafatiju. Poznam zgodbe o predsedniku, da je nenavaden. Borili so se za prvo ligo in v končnici vodili z 2:1, potrebovali so še eno zmago. Je prišel v slačilnico in rekel: ‘Če izgubite naslednjo, vas bom vse pobil.’ In bil pri tem povsem resen. So zmagali in šli v prvo ligo. Takšne osebe imaš povsod. Zato jaz govorim, dajte šport športnikom.

Komentari

Vaš komentar