Ko je poleti spremljal navdahnjene igre slovenske košarkarske reprezentance, si je sicer znova zaželel, da bi bil del štaba. Toda nekdanji selektor Rado Trifunović zdaj že drugo sezono deluje pri slovitem Fenerbahčeju. Letos kot pomočnik Aleksandra Đorđevića. Ob tem ne skriva, da želi v prihodnje tudi sam vihteti taktirko. "Če se pomočnik prehitro sprijazni z vlogo pomočnika, ne bo nikoli dober pomočnik, še manj dober trener," pravi 48-letni Domžalčan, ki se je v intervjuju za Sportklub razgovoril o življenju v Turčiji in izjemnih navijačih, ki ekipo "silijo" v vojne bitke, a tudi o sladko-grenki izkušnji na slovenski klopi.

Ko je Igor Kokoškov zapustil Fenerbahče, je bilo pričakovati, da se je s tem iztekla tudi vaša carigrajska zgodba. Kako je prišlo do dogovora o nadaljnjem sodelovanju?

Razmišljanje v vprašanju je logično. Priznam, tudi sam sem pričakoval slovo od Fenerbahčeja. V klub sem pač prišel kot Igorjev človek. Kot kaže, pa so bili vodilni možje kluba zadovoljni z menoj. Prejel sem klic z vprašanjem, ali me nadaljnje delo v klubu zanima. Seveda sem odgovoril pritrdilno. Delo v enem od evropskih velikanov ni majhna stvar. Hitro smo nato našli skupni jezik.

Kaj pa novi trener Aleksandar Đorđević? Sta se vajini poti večkrat križali?

Niti ne. Poznala sva se. V prvi vrsti zaradi reprezentanc. Kakšna je bila nato njegova vloga pri mojem statusu, niti ne vem. Predstavljam si, da je vsaj malce preveril, kakšen sodelavec sem.

In kakšno je sodelovanje z njim?

V primerjavi s Kokošovom gre za povsem drugačen tip trenerja. Igor je umirjen in nadzorovan. Pravi gospod ob igrišču, ki ima tudi veliko ameriškega košarkarskega znanja. Še danes trdim, da smo Slovenci prav zaradi tega, torej drugačnega razmišljanja, leta 2017 postali evropski prvaki. No, Saša je drugačen. Zanj so v večji meri značilne emocije. Je zelo dinamičen. Dober motivator, ki v delo vlaga veliko energije. Vidi se, da je bil vrhunski košarkar. To odlično prenaša tudi na igralce. Tudi stvari, na katere kot trener še nisem naletel.

Povsem konkretno?

Izpostavil bom obrambno razmišljanje. Mnogi trenerji delujemo zelo konzervativno. To pomeni, da zagovarjamo obrambo po pravilih. On pa na vse skupaj gleda z igralskega vidika. Na takšen način obrambo predstavlja tudi igralcem. Vse skupaj je težko razložiti. Deluje na drugačen način. Kot kaže, pa je uspešen. Fenerbahče ima eno najboljših obramb v Evroligi.

Nekdanji košarkar številnih slovenskih klubov je trenersko pot začel leta 2008 pri Heliosu, sprva kot pomočnik, nato tudi kot glavni trener. Vodil je tudi Zlatorog iz Laškega. Vrsto let je bil zaposlen pri KZS. Bil je pomočnik selektorja, leta 2017 pa je prevzel mesto prvega moža izbrane vrste. Po neuspešnih kvalifikacijah za nastop na SP 2019 in neprepričljivem začetku boja za EuroBasket 2022 je je poslovil leta 2020. Prav takrat ga je Igor Kokoškov ob prevzemu Fenerbahčeja povabil v Istanbul. Čeprav se je Kokoškov nato poslovil od turškega velikana in se vrnil v ligo NBA, pa je Trifunović ostal v klubu. Zdaj kot član štaba Aleksandra Đorđevića.

In kakšna je v tem sistemu vaša vloga?

Đorđevićeva klasična desna roka je Goran Bjedov. Skupaj delujeta že sedem let. Gre za sistematičnega trenerja. Verjamem pa, da je Saša v teh tednih ugotovil, da ima tudi v meni podporo in lojalnost. Čutim njegovo zaupanje. Kot bi sodelovala že 20 let. Imam veliko dela s pripravo ekipe, analizo tekmecev, delom na treningih …

Na parketu pa slika ni najboljša, predvsem po hudem zdravstvenem udarcu …

Začetek vsekakor ni bil dober. A znova … Prišel je nov trener in več novih igralcev. Ekipa potrebuje čas. Nato smo ujeli ritem. V turškem prvenstvu prevladujemo. Tudi v Evroligi smo začeli nizati zmage. Žal se nam je nato pripetila tekma z Asvelom, ko smo v roku petih minut ostali brez dveh zelo pomembnih igralcev, brez motorjev ekipe. Nando de Colo bo po zlomu roke odsoten več kot tri mesece. Nato jo je skupil še Jan Vesely, ki bo manjkal vsaj en mesec. Tako hudega zvina gležnja še nisem videl. Kot bi imel na nogi balon. Kako naprej? Trener in vodilni možje kluba iščejo ustrezne zamenjave.

Fenerbahče si kot velikan to lahko privošči. Kako pa bi kot oseba znotraj sistema opisali prav te razsežnosti kluba? Kaj ga loči od povprečnih evropskih okolij? Kaj imajo na voljo igralci in trenerski štab, o čemer lahko marsikje le sanjajo?

V prvi vrsti je Fenerbahče tako eminenten klub zaradi svojih navijačev. Šele zdaj, torej v svoji drugi sezoni spoznavam te razsežnosti. Govorili so mi o klubu z največjim številom registriranimi navijači ter o izjemnem dometu na Instragramu. A delovali smo v sezoni, ki jo je zaznamoval koronavirus. Letos pa … Uf, na vsaki gostujoči evropski tekmi nas spremlja vsaj tisoč Turkov. V Münchnu jih je bilo pet tisoč. Sproščajo neverjetno energijo. Igralce in trenerje silijo v neizmerno borbenost. Počutimo se kot vojaki, ki se podajajo v odločilno bitko v vojni. Iz tekme v tekmo. Na domačih tekmah je seveda energija še za nekaj stopenj višja. Priznam pa, da gre za zahtevne navijače, a po drugi strani tudi košarkarske poznavalce.

Temu primerne so seveda tudi ambicije.

Jasno. Štejejo le najvišja mesta. Vseeno pa je jasno, da se je z odhodom Željka Obradovića končala prav posebna era. Tudi zaradi tega je imel Igor Kokoškov zelo težko delo. Podobno velja za Aleksandra Đorđevića. Spomnite se, kako je bilo v Ljubljani, ko je Olimpijo zapustil Zmago Sagadin. Poleg tega je proračun zdaj nekoliko nižji. Tudi sestava ekipe je nekoliko drugačna. Bolj sistematična. Potrebovali pa bomo tudi nekaj sreče. V zadnjem obdobju je res nismo imeli.

Ko govorite o navijačih v dvorani, seveda ne moremo mimo koronavirusa. Kako ukrepi vplivajo na košarko in gledalce?

Turki so me močno presenetili. Prepričan sem bil o tem, da bodo improvizirali, iskali luknje in podobno. Ne, glede koronavirusa so izjemno disciplinirani. Vsi nosijo maske. Vsi imajo aplikacijo s kodo, ki vodi do celotne zdravstvene zgodovine. Imajo visoko raven precepljenosti. Res je sicer, da v zadnjem obdobju število okužb narašča, a v bolnišnicah je položaj pod nadzorom. Prav zaradi tega tudi na tekmah ni težav.

V katerem delu Istanbula živite?

V azijskem delu. V predelu Atasehir, ki ima štiri milijone prebivalcev. Jasno, počutim se kot tujec. Vseeno pa mi je življenje tukaj všeč. Predvsem zaradi dela v klubu.

Kaj pa promet?

Na srečo živim v bližini dvorane. Lani sem na treninge hodil peš, letos s kolesom. Ker me v zadnjem obdobju obiskuje družina, sem najel tudi avtomobil. Tukajšnji promet pa … Ja, drugačen je. Ha, ha … Nikoli ne veš, kaj te čaka.

S kakšnimi občutki pa ste poleti spremljali igre slovenske reprezentance?

Uf, bil sem navdušen. Že uvrstitev na olimpijske igre je bila neka tiha želja. Seveda, ko je v igri Luka Dončić, je mogoče vse. Vseeno me je nekoliko presenetil ta suveren sprehod skozi kvalifikacije. Tudi predstave v Tokiu so me navdušile. Slovenija je igrala všečno košarko. Resnično je zmanjkal le tisti drobec sreče, ki bi vodil do kolajne.

Vas ob tem vendarle preganjala tudi misel o tem, da ste bili še nedolgo nazaj del te reprezentance?

Lagal bi, če bi dejal, da ne bi želel biti del te zgodbe. Po drugi strani pa sem tudi realen. Vem, da se je ta zgodba končala. Vrsto let sem bil delavec Košarkarske zveze Slovenije. Vedno bom navijač. Tudi moj odnos z vodilnimi je še vedno dober. Ostajamo v stikih. Aleksandru Sekuliću in fantom tudi v prihodnje želim vse dobro.

Ne gojite nobenih zamer?

Nikakor. Vodstvo KZS je bilo korektno. Tudi sam sem se zavedal, da je selektorska zamenjava nujna. Rezultata ni bilo. Zakaj? To je nesmiselno pogrevati.

A vseeno … Sprememba v reprezentančni igri je bila vidna že v drugem delu kvalifikacij za EuroBasket 2022. Si kaj očitate? Bi danes kot selektor delovali drugače?

Po bitki smo lahko vsi generali. Seveda bi se v določenih situacijah odločal drugače. A prav bistvenih sprememb ne bi bilo. Težko odgovorim na to vprašanje. Sprašujem se namreč, ali je bilo sploh mogoče delovati drugače. Dejstvo je, da nismo imeli stabilne reprezentance, na katero bi lahko, v enaki zasedbi, računal v vsakem kvalifikacijskem oknu.

Bi selektorsko poglavje vseeno označili za svoj trenerski neuspeh?

Ne, niti približno. To je bilo specifično obdobje. Morali smo se prilagoditi. Tudi na način, da smo v reprezentanco vabili nove obraze. To je bilo moje delo. Opravil sem ga. Ni pa bilo preprosto.

In na kakšen način zdaj, torej po selektorskem delu in službovanju v Turčiji, gledate na svojo trenersko prihodnost? Vas mika samostojno delo?

Če se pomočnik prehitro sprijazni z vlogo pomočnika, ne bo nikoli dober pomočnik, še manj dober trener. Vem, da je nerealno, a tudi kot pomočnik imam v glavi, da bi rad postal trener moštva v ligi NBA. Če ne bi imel v mislih te ideje, verjetno ne bi mogel vloge pomočnika trenerja opravljati na visoki ravni. A tudi v tem razmišljanju se zavedam pomembnosti lojalnosti. Kdor namreč preveč neposredno naskakuje trenerski stolček, ne bo lojalen pomočnik.