Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Razmišljanje ob koncu evropske sezone Cedevite Olimpije in pogled v prihodnost ljubljanske košarke.
119:66. Cedevita Olimpija se je od Evrope letos poslovila z drugim najvišjim porazom v zgodovini EuroCupa (leta 2007 je namreč Joventut iz Badalone britansko ekipo Guildford Heat premagal s kar 116:53). Že samo dejstvo, da tovrstna razprodaja ugleda v domačih košarkarskih krogih ni pretirano odmevala, je dovolj alarmantno. Čeprav tudi simptomatično in razložljivo. Niz porazov je v sezoni popolne evropske nekonkurenčnosti le okrepil ljubljansko resignirano anemičnost, medem ko pa je nekdaj poznavalsko-kritična publika s pripadajočo navijaško kulturo le še bled spomin, saj se je z novimi generacijami na drugačnih družbenih temeljih preoblikovala v lovce na dogodke.
Po drugi strani je jasno, da je bila evropska sezona zapravljena že davno pred ponižujočim sredinim pariškim večerom. S tem so se v Stožicah sprijaznili, odslovili trenerja, ki je poskrbel za slabo selekcijo, negativno energijo in vnesel skrb vzbujajoče ali kar škodljive prakse dela, in angažirali trenerskega ”nadzornika škode”, ki pa bo vendarle moral poskrbeti za strnitev vrst in vsaj delno reševanje ugleda v ligi ABA in na domači sceni.
Rezultatski trend, ki vpliva na košarkarsko stanje duha v prestolnici, je dokaj izrazit: 1 zmaga in 17 porazov v tej sezoni ter skupno razmerje 4 zmage – 32 porazov v zadnjih dveh tekmovalnih letih. To priča o tem, da ne gre le za sezono velikega spodrsljaja, temveč širšo težavo. Posamični odmevni jadranski podvigi tega madeža ne morejo in ne smejo sprati.
Na rezultatski ravni je ljubljanska zgodba Cedevite po združitvi z Olimpijo, celostno gledano, neuspešna. Tako evropski kot tudi jadranski izkupiček sta precej skromnejša od predhodnih zagrebških dosežkov in še zdaleč ne dosegata spodnjega praga pričakovanj in nedvoumnih napovedi ob združitvi. Domača prevlada ob vse šibkejši slovenski konkurenci pač ne more biti merilo. Ob tem sicer ne gre spregledati dejstva, da sta prav v tem obdobju osrednja beograjska kluba začela svojo zastrašujočo oboroževalno tekmo, ki je ob očitni državni podpori in enormnih proračunih docela spremenila regionalna razmerja moči.
Zdi se, da je nova jadranska košarkarska realnost dokončno zadušila predhodne ljubljansko-zagrebške obljube o napadu na evroligo. Tudi proračunska politika v Stožicah kaže na tovrstno ohlajanje. Da je evropska elita za Cedevito Olimpijo predraga, pa je bilo najbolj jasno razvidno v obdobju izločitve ruskih klubov, ko so se evroligaška vrata odstrla, a v Ljubljani tedaj pravega poguma in predvsem finančnega zagotovila ni bilo. Roko na srce, na športno-razvojni ravni Olimpija ni bila niti približno zrela za evroligo, pa čeprav na drugih ravneh ustreza vsem kriterijem – formalnim (velikost dvorane, hotelska ustreznost, bližina letališča) in neformalnim (tradicija, zaledje, urejenost številnih pisarniških področij …).
A bolj kot izhodiščni položaj v ligi ABA in proračunska dinamika v oči bode manko dolgoročne ljubljanske vizije in jasnega delovnega koncepta. To je razvidno iz oblike pogodb s košarkarji, nedorečenosti položaja mladih igralcev in prenekaterih kadrovskih zablod. Dovolj jasna znaka strateško-kadrovske neskladnosti sta primera odpisanih in kmalu zatem zaželenih Zorana Dragića in Alena Omića.
Vse to pa se navezuje na vprašanje prevzemanje odgovornosti. In medtem ko lahko na hrbtih več slovenskih medijev spremljamo obtožbe o krivcih za letošnje porazno kadrovanje, pogled v bližnjo preteklost pa pokaže, da je odletelo že kar nekaj glav, pa prave odgovornosti doslej ni prevzelo najožje klubsko vodstvo. Na tej točki naletimo na trk blagoslova in prekletstva nespornega mecena celotnega pogona. Emil Tedeschi namreč ni klasični predsednik, ki bi odgovarjal upravnemu odboru, temveč mož, ki v rokah drži tudi ključne finančne niti. Z njim Cedevita Olimpija trenutno živi in pade. Za direktorja Davorja Užbinca pa se zdi, da je že več kot desetletje njegov neločljivi košarkarski operativec. Položaj, v katerem se nahaja Cedevita Olimpija, je tudi njun poraz.
Težava, ki jo je nesporno razgalila tekoča sezona, je popolnoma nejasna hierarhična piramida športnega dela. V novem popravnem izpitu, v katerem je čas vsekakor ljubljanski zaveznik, saj nastali položaj že omogoča zgodnji pogled proti letu 2025, ima torej klubsko vodstvo priložnost, odgovornost ali kar dolžnost postaviti jasna pravila igre. Mandat športnega direktorja še zdaleč ne bi smel biti mrtva črka na papirju, temveč čvrst temelj razvidne delovne strukture, vpete v jasno dolgoročno klubsko vizijo. To bi bila tudi z vidika vloženih milijonskih sredstev edina zares odgovorna usmeritev in porok za svetlejšo ljubljansko košarkarsko prihodnost.
Komentar avtorja ne izraža nujno mnenja celotnega uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje