Sani Bečirović: Ko ugasnejo luči, ni lahko

Sani Bečirović. Foto: MaPa

Potem ko je postal prvi Slovenec, ki je do naslova evroligaškega prvaka prišel v dveh vlogah, in sicer kot košarkar ter funkcionar, je športno-tehnični direktor Panathinaikosa Sani Bečirović aktualne evropske prvake pripeljal na priprave v Slovenijo. Ob robu treningov v Kranjski Gori in pred turnirjem v ljubljanskem Tivoliju si je vzel čas tudi za Sportklub ter med drugim slovenski košarki nalil čistega vina.

Natančno četrt stoletja po tem, ko je kot obetavni najstnik in vzhajajoča zvezda Olimpije prvič prestopil prag ljubljanskega Tivolija, se bo Sani Bečirović vrnil v nekdanji hram slovenske košarke. Tokrat v vlogi vodje ekipe Panathinaikosa, aktualnega evropskega prvaka. V grško prestolnico se je vrnil lani, 15 let po tem, ko je tudi sam nosil dres zelenega kluba, in sedem let po kratki trenerski preizkušnji. ”Upam, da bo tokrat zgodba dolgoročnejša,” pravi 43-letni Bistričan, s katerim smo kramljali v Kranjski Gori. Pa ne le o Panathinaikosu in nekdanjem delodajalcu, torej Cedeviti Olimpiji, pri kateri je bil štiri leta športni direktor.

Slovenski del šampionskega Panathnaikos na F4 v Berlinu. Foto: Profimedia

Pred kratkim ste se udeležili poslovilne tekme Gorana Dragića. Znani obrazi, nova življenja. Zgodbe so različne.

Strah, nevednost, negotovost. Kaj početi? V čem si dober? Mnoge, prepričane o tem, da lahko športno uspešnost elegantno prenesejo na druga področja, je to pokopalo. Žal sem slišal že za veliko žalostnih zgodb. Obstaja pa še en zorni kot, ki je pogosto spregledan. Ko športnik zaključi kariero, ostane brez dnevne rutine in tudi pritiska. Ko ugasnejo luči, ni lahko. Najtežje se je zbuditi pri 35 letih in početi – nič. Ne glede na vse prihranke in dobrine.

Vi ste v morje življenja po karieri vrgli kar nekaj trnkov. Kakšna napačna poteza, kakšno obžalovanje?

Vsega v življenju sem se lotil z najboljšo namero in pozitivno naravnanostjo, zato nikoli ne govorim o obžalovanju. Moja zgodba je sicer nekoliko drugačna. Že zelo zgodaj, pri vsega dvajsetih letih, ko sem se znašel v primežu hudih zdravstvenih težav, sem se zavedal, da moram razmišljati tudi o življenju po košarkarski karieri. Razmišljal sem o tem, kaj bom počel po koncu kariere, kako bom živel in kakšni bodo moji prihodki. Za mnoge nekdanje športnike je tudi slednje področje zelo težavno. Zakaj? Njihova slika o denarju je nekoliko izkrivljena. Mnogi zaslužijo po 10 ali več tisoč evrov na mesec, zato se težje motivirajo za delo po karieri za, denimo, 1.500 evrov.

Zdaj ste že dobro leto športno-tehnični direktor oziroma vodja ekipe Panathinaikosa, kjer se uspešnost ne meri le po zaslužku, temveč po osvojenih lovorikah.

Po karieri sem imel srečo, da sem ujel vlak Aleksandra Đorđevića. V Panathinaikosu sem bil pomočnik trenerja in tudi desna roka direktorja ter vodja ekipe. To mi je pomagalo tudi pri poznejšem prevzemu Cedevite Olimpije. Vesel sem, da sem zdaj znova v Atenah. Vsak dan se soočam z novimi izzivi.

Lani ste napovedali uvrstitev v končnico. Vas je presenetilo, da se je že v prvem letu mozaik sestavil v šampionsko celoto?

Vsekakor, pa čeprav trdim, da se je najtežje prebiti na sam zaključni turnir. Mi smo pri tem prebijanju dobili potrditev, da smo izbrali pravo skupino ljudi. Postali smo prava družina. To se je videlo v četrtfinalni seriji z Maccabijem. Takrat smo ostali še brez ekonoma Parisa Dermanisa, ki je moral zaradi zastoja srca v bolnišnico, kjer je pozneje, žal, umrl. Ekipo je to še bolj povezalo. Kot nas je pozneje na F4 v Berlinu povezal incident v hotelu, kjer so se navijači nasprotne ekipe zapletli v spor s trenerjem Atamanom. To nas je še podžgalo. Čutili smo tudi neizmerno navijaško podporo.

Štiri leta je deloval pri Cedeviti Olimpiji. Foto: Aleš Fevžer

Že med sezono smo vam dejali, da ste ”zažgali” zeleni del Aten. Dvorana OAKA je znova pekel.

To je osnova. Vrnili smo navijače, vrnili smo strast in pripadnost do kluba. Zame je to največji uspeh. Je dokaz dobrega kadrovanja. Navijači začutijo, ali zeleni dres nosijo posamezniki, ki so prišli le po denar in dobro statistiko. Ponosen sem, da imamo ekipo z višjimi cilji.

Pravijo, da se zmagovitega konja ne menja. Dokaz je pogled na vaše delovanje na košarkarski tržnici. Pripeljali ste le dva novinca.

Lani smo pripeljali enajsterico. To je bila temeljita prenova. Sledila je konsolidacija. Iskali smo le dopolnitev. Nismo rušili odnosov in kemije. Lorenzo Brown, ki najprej pomisli na soigralce in šele nato pogleda proti obroču, je tako pri organizaciji napada vsekakor prava okrepitev. Pod košem pa je Omer Yurtseven pomembna dodana vrednost.

Drugače je bilo pri ”sosedih”. Olympiacos je namreč močno okrepil svoje vrste. Ob tem niste ravnodušni?

Tega sem se moral v Atenah naučiti. Vedno je treba gledati, kaj dela sosed. V preteklosti se je dogajalo tudi to, da se je kakšen klub vmešal v boj za določenega igralca, pa čeprav ga ni potreboval. To je vsekakor nov segment poslovanja. Olympiacos je sestavil odlično ekipo. Uspešni so bili tudi v Milanu in Fenerbahčeju. Barcelona in Real sta tradicionalno močna. Tudi Monaco je dobro posloval. Evroliga bo še za odtenek močnejša.

Vaši cilji so znani …

Osvojiti, kar se osvojiti da. Vem sicer, da bo Panathinaikos največja tarča.

So Atene zdaj že kar vaš prvi dom?

Da. Meni in družini so všeč klima, ljudje, dinamika življenja … Če bo mogoče, bi ostal nadaljnjih deset let.

Kaj pa obdobje v Ljubljani. Kako danes gledate na leta v Cedeviti Olimpiji? Še vedno s cmokom v grlu?

Sem miren in ob misli na štiri leta v Cedeviti Olimpiji tudi ponosen. Obžalujem le, da ni bilo pravega posluha za še večje vložke. Ob določenih proračunskih dodatkih bi lahko dosegli še kakšen korak več. Si pa velja ob tem naliti čistega vena, pa pri tem ne želim biti vehementen ali bahat. Za kaj izrazito več je Slovenija premajhna. Žal. Vložki v košarko so preskromni. Slovenci smo ujeti v miselnost preteklosti, živimo v prepričanju, da smo velesila, ki bi lahko s proizvodnjo domačih košarkarjev držala korak s konkurenco. A košarka je postala posel, v katerega se vlagajo velike količine denarja. Trenutno so slovenski klubi svetlobna leta oddaljeni od evrolige.

Želite poudariti, da znameniti ”know how” Zmaga Sagadina leta 2024 ne bi več deloval?

Zmaga ne želim izpostavljati, saj je v tistih zlatih letih ljubljanske košarke poskrbel za pravi čudež. Res pa je, da se je košarka spremenila. Danes Ljubljana nima infrastrukture in pravega državnega posluha, da bi imela temelje, s katerimi bi vabila najbolj obetavne mlade košarkarje. Nadalje, pojavil se je nov igralec na našem trgu. To je liga NCAA, ki zdaj mlade košarkarje vabi tudi z dobrimi plačami. To ni le težava za Slovenijo. S tem se soočajo tudi druge države. V Evropi slabi zanimanje klubov za proizvodnjo mladih košarkarjev. Bojim se, da se bo tudi v evroligi starostna meja dvignila.

Da se slovenska košarka odmika od vrha, je vidno tudi v reprezentanci, v kateri lahko košarkarje iz lige NBA in evrolige preštejemo na prste ene roke. Ko smo vas lani vprašali, katerega Slovenca bi pripeljali v Panathinaikos, ste omenili Klemna Prepeliča in Vlatka Čančarja. Kaj bi odgovorili tokrat?

Omenil bi isti imeni. Žal ne vidim drugega košarkarja, ki bi bil lahko v dveh letih na evroligaški ravni. Nekoč je imela slovenska reprezentanca od deset do dvanajst fantov iz lige NBA.

Pogovor sva začela pri poslovilni tekmi Gorana Dragića, ki je odločno poudaril, da se v prihodnosti ne vidi v slovenski košarki. Vi ste že delovali na klubski ravni. Kaj pa na reprezentančni?

Moj odgovor bi bil v tem trenutku nepremišljen in neobjektiven. Moja energija je namreč v celoti usmerjena v Panathinaikos, v izboljšanje kluba, celotnega produkta in tudi same evrolige. Toda … Nikoli ne reci nikoli. Trdim pa, kar ni povezano z mojim delovanjem, da slovenska košarka potrebuje večjo pomoč države. Prav pred dnevi mi je na uho prišla informacija, da so Turki postavili sodoben trenažni center s hotelom in akademijo. Tudi Slovenija bi to krvavo potrebovala. Klubi namreč životarijo. Imajo velike težave pri zagotavljanju terminov za treninge mladih selekcij in podplačan trenerski kader.