Košarkarski popotnik, pričevalec iz zlate dobe, večni nostalgik in legendarni trener Bogdan Tanjević v pogovoru za Sportklub o zapuščini jugoslovanske košarkarske šole.
Izda ga že raskav glas. In ko po nekaj minutah pogovora ob kozarcu belega vina, za katerega je zaprosil zaradi suhega grla, nervozno pogleduje proti balkonu, je jasno, da ga ne mika le svež zrak. Kadilske zasvojenosti ni Bogdan Tanjević nikoli skrival. Še več, ko je pred osmimi leti povsem ob koncu kariere kot črnogorski selektor kadil kar v garderobi, ga je Mednarodna košarkarska zveza kaznovala s tisoč evri. A vsekakor obstaja zasvojenost, ki je še neprimerno večja – s košarko.
“Košarka se je močno spremenila, a je še vedno del mene. Rad jo imam. Rad gledam evroligo, tudi ligo ABA, za katero menim, da je odlično tekmovanje. Ostajam v stiku. Redko se odpravim na tekmo, a izkoriščam brezmejne možnosti spremljanja prek malih ekranov,” pripoveduje danes 78-letni košarkarski velikan, ki je dvorane v nekdanji skupni državi kot vrstnik Krešimirja Čosića, Ljubodraga Simonovića in tudi Aljoše Žorge spoznaval že kot košarkar, a si je pravo ime nato zgradil predvsem v kar 46-letni trenerski karieri.

Do enega največjih uspehov je Črnogorec, ki so ga povsem za svojega vzeli tudi Bosanci, Italijani in Turki, prišel že pri prvem pravem delodajalcu. Sarajevsko Bosno je namreč leta 1979 popeljal do naslova evropskega klubskega prvaka. Kar 20 let pozneje je bil evropski prvak tudi na reprezentančni ravni, in sicer z Italijo, pa čeprav je vodil tudi Jugoslavijo, s katero je bil srebrn na EuroBasketu, in Turčijo, ki je bila z njim druga na svetovnem prvenstvu.
V slovenski košarki ni nikoli neposredno deloval, a je, kot pravi, del njega. Že zaradi mnogih sopotnikov. “Mladost je najlepši del življenja. In del te moje mladosti je povezan tudi s Slovenci, denimo z Žorgo,” z nasmehom pripoveduje košarkarski upokojenec, ki se je ustalil v Trstu. Tam je pustil velik pečat, med drugim je delal tudi z Dejanom Bodirogo in Gregorjem Fučko, in sicer v letih, ko sta se pripravljala, da se izstrelita med evropske košarkarske zvezde. Pozneje ga je pot vodila v Milano, Bologno, Villeurbanne, Limoges, Podgorico in Carigrad. A se je vedno rad vračal. Domov. Pa čeprav je rojen v Pljevlji, odraščal pa je v Sarajevu.
Označuje se za košarkarskega nostalgika. Ali kot takšen lahko uživa v novodobni košarki? “Uživam, uživam. Predvsem zdaj, ko so se sezone prelomile v odločilne dele. Poleg tega danes človek zlahka ujame košarkarske prenose. Spremljati tekmo lige NBA, večkrat tudi v ugodnih terminih, je postalo samoumevno. Nekoč tega ni bilo,” odgovarja eden najbolj znanih obrazov znamenite jugoslovanske trenerske košarkarske šole, ki jo je utemeljil profesor Aleksandar Nikolić. Kot takšen je primeren tudi za vprašanje o skrivnosti uspeha košarkarjev s področja nekdanje Jugoslavije.
“Skrivnost? Bistrina tistih, ki so postavljali sistem in ga vodili. Gre za odgovorne može, ki so vlekli prave poteze. V osrčju tega sistema so trenerji, ki niso razmišljali le o tekočih sezonah, temveč so bili daljnovidni. Drugi značilni element je progresivnost. Vedno smo razmišljali o napredku in razvoju. Ne pretiravam, ko rečem, da smo razmišljali o tem, kaj bo čez šest ali sedem let. Kot primer naj vam navedem leto 1980, ko so mi rekli, naj prevzamem reprezentanco, ki jo je ‘nujno treba prenoviti’. A v ekipi so bili nosilci Mirza Delibašić, Dragan Kičanović in Dražen Dalipagić, vsi krepko pod 30 let. Toda vodstvo je razmišljalo, kaj prinaša jutri,” odgovarja Tanjević.

V šali ob tem dodaja, da so v nekdanji skupni državi celotno pamet namesto v politiko preusmerili v šport. A Jugoslavija je razpadla, sistem se je razpršil, svoje sta storila tudi vladavina kapitala in ameriški vpliv. Vseeno … Nikola Jokić in Luka Dončić. “Poglejte, Luka in Nikola sta posledica vsega. Tudi onadva sta rezultat dobrih misli, dobrih vibracij in naprednosti predhodnikov košarkarskega gibanja na področju nekdanje Jugoslavije,” meni legendarni Boša, ki si je ob tem nadel priponko velikega navijača omenjenih zvezdnikov in Slovenije in Srbije.
V pogovoru smo se dotaknili tudi nedavnega dogodka s tekme Ilirija – Bosna v ljubljanskem Tivoliju, na kateri je moral Ivo Daneu na zahtevo sodnika Uroša Nikolića zapustiti prvo vrsto. “Če bi nekdo snemal igrani film in vključil to sceno, bi bili gledalci nezadovoljni. Film mora biti kot umetniško delo prepričljiv. Ljudje ne bi verjeli, da se kaj podobnega lahko zgodi,” pravi Tanjević in dodaja: “Če se Ivo Daneu pojavi na tekmi, bi morali biti vsi počaščeni. Ne bi bilo prav nič narobe, če bi do njega pred začetkom tekme, ker ravno sedi v prvi vrsti, pristopili trenerji, košarkarji in sodniki ter mu poljubili roko.”
Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal





Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!